V času v katerem živimo sedaj, imamo neskončno možnosti za osebno rast in duhovni razvoj. Danes imamo na voljo toliko različnih orodij, da lahko vsak izbere tisto, ki ga najbolj začuti zase glede na svoj trenutni nivo zavedanja. Živimo v času, kjer te nihče več ne gleda čudno, če mu omeniš, da meditiraš. Živimo v času, ko že skoraj vsaka druga oseba obiskuje jogo, meditira in dela na sebi na različne načine. To je zelo dobro in lahko smo hvaležni, da nam ta doba to omogoča. Pa vendar, je treba tudi pri teh stvareh včasih malce ustaviti konje.

Sama sem se v raziskovanje sebe spustila pred šestimi leti. V teh šestih letih sem o sebi izvedela več kot v vseh letih mojega življenja skupaj. Zelo intenzivno sem začela čistiti svojo preteklo ‘nesnago’ in se udeleževala številnih delavnic in tečajev s področja osebne in duhovne rasti. Videla sem, da se je moje življenje korenito spremenilo na bolje in spoznala sem, da je učenje na tak način zame tisto pravo.

Dobro se zavedam, da učenja ne bo nikoli konec in tisti, ki misli, da je na sebi naredil že dovolj, v resnici ni naredil še nič. Ker pa sem po naravi kar precej zahtevna do sebe in bi vse imela narejeno že včeraj, me včasih preveč zanese. Rada bi naredila še to in to, se naučila še tega in tega, šla še na to in to delavnico, pri sebi razčistila še to in to. A treba se je zavedati, da bolj ko se poglabljaš vase, več stvari odkriješ. Globlje kot greš, bolj intenzivno je vse skupaj. In včasih, je treba vse malce upočasniti in dati v nižjo prestavo.

Teden dni nazaj, sem se znašla v takšni situaciji. Za mano je bil intenziven vikend in pri poglabljanju vase, so se začele odstirati nove plasti. Nova spoznanja o sebi, o odnosih z ljudmi okoli mene, spoznanja o vzrokih za določeno težavo, ki sem jih želela ozavestiti že dlje časa. Vso to doživljanje je bilo tako intenzivno, da sem se bila primorana ustaviti. Zakaj?

Ker sem situacijo skušala nadzorovati. Vse, kar sem ozavestila, sem skušala ‘popredalčkati’. Bilo je toliko novih spoznanj, da nisem vedela kam z njimi. Vse sem želela analizirati in razumeti z umom. In ker nekaterih stvari naš um enostavno ne zmore razumeti, sem se počutila izgubljeno. Počutila sem se, kot da sem popolnoma izgubila kontrolo nad sabo. In točno to je bilo tisto, kar sem rabila. Izgubiti kontrolo. Opustiti razum. Zdelo se mi je, da se je vsega nabralo preveč in da toliko stvari naenkrat ne zmorem ozavestiti. A Vesolje, nam nikoli ne naloži več, kolikor smo v danem trenutku zmožni prenesti. Z namenom se mi je odstrlo toliko plasti, da sem se bila primorana ustaviti, popolnoma opustiti nadzor in pozabiti na um.

Na neki točki sem začutila, da je tokrat dovolj, da se samo prepustim, predam vso težo Vesolju, angelom, drevesu in samo zaupam. In čeprav se je moj um kmalu spet oglasil in me skušal prepričati, da prepuščanje ni nič drugega kot zatiskanje oči, je bilo srce tokrat močnejše in na srečo popolnoma ovrglo teorijo uma.

Ko sem se končno popolnoma prepustila, izklopila um, izklopila vse misli, popolnoma opustila ves nadzor in vso težo samo predala Vesolju, se je vse kar sem želela prej narediti razumsko, na neki višji ravni uredilo samo od sebe. Vse se je ‘popredalčkalo’ in vse se je razjasnilo samo od sebe. In vsa teža je odšla. Ko sem na situacijo nato pogledala z višje perspektive, sem jo doživela v povsem drugačni luči. Brez nadzora, brez obsojanja in brez velikih pričakovanj do same sebe. Samo popolna lahkotnost in sprejemanje. In šele takrat sem lahko vsa ta nova spoznanja resnično ozavestila in sprejela. Zanimivo pa je, da se je takrat pomiril tudi moj um in spoznal, da s tem ko ne narediš nič, včasih narediš več.

Če ste tako kot jaz, pogosto prezahtevni do sebe, če se tudi vam vklopi močna potreba po kontroli, po razumevanju vsega, potem tole berete z namenom.

Čas je, da se iz mentalne ravni, dvignemo na višjo – duhovno raven. Pot do tu je težavna toliko, kot je močan naš mental, a razgled od tu, je vreden vsega.

Ko se vam zdi, da je vsega preveč, opustite nadzor, nehajte razmišljati in se samo prepustite. Najdite svoj način, ki deluje za vas. Če vam je blizu narava, pojdite na sprehod, povežite se z drevesi, vodo, vetrom, zemljo in samo predajte vse kar čutite, da je za vas pretežko. Če čutite angele, jih prosite za pomoč, za zdravljenje in jim vse samo predajte. Najdite svoj način in vso težo samo spustite. Brez potrebe po nadzoru in razumevanju. Samo spustite in zaupajte, da je vse točno tako, kot je prav.

Zaupajte, da je popolnoma v redu, če ne naredimo nič. Včasih s tem naredimo veliko več.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

MonikaRadič

Sem pozitivna, nasmejana vodnarka in svoje poslanstvo sem našla v osvetljevanju življenja sebi in drugim. Moja velika ljubezen je svet, ki je fizičnim očem neviden. Verjamem, da v življenju ni naključij in da ima resnično vse kar se nam zgodi, nek namen. Več …