Pa ti? Lahko čakaš pol ure v banki z nasmeškom na obrazu?
Pred približno dvemi tedni, sem morala skočiti v banko. Saj se še spomnite, polna luna pa solsticij…verjetno ne rabim poudarjati, kako takšne energije vplivajo na ljudi. Za piko na i, sta ravno tisti dan delovala le dva okenca v banki in na enem od njiju je bila zaposlena gospa, ki se je šele uvajala. Nastala je zares dolga vrsta, ki pa se je premikala zelo počasi. Vedno mi je zanimivo opazovati, kako se ljudje odzivajo na takšne dogodke. Po nekaj minutnem čakanju, se je začela taka predstava, da mi je bilo žal, da namesto kave, v banki ne ponujajo pokovke.
Dve gospe sta se začeli glasno prerekati katera je na vrsti. Ko sta bili obe pri okencu, sta še kakšni dve minuti vpili ena na drugo in se s komolci prerivali. V tem času bi lahko vsaj ena od njiju verjetno že plačala tisto položnico. Potem so se oglasili moški, da naj že nehata s tem kurnikom, ker je že tako preveč dežja.
Jaz sem z nasmeškom opazovala situacijo, saj me stanje v vrsti že dolgo ne iztiri več. Opazujem starejšega gospoda pred menoj in mlajšega pred njim. Mlajši je bil že malce nestrpen, v ustih je imel že pripravljeno cigareto. Starejši gospod mu je dejal, naj gre v miru na cigareto, ker da mu bo že on popazil mesto v vrsti. Skoraj ni mogel verjeti svojim ušesom in se malce nezaupljivo odpravil ven kaditi. Ko se je vrnil, se vrsta ni premaknila niti za milimeter in gospod mu je rekel: ”Pojdite še na enega!” ”Saj bi, pa ne morem brez kave,” je odvrnil. Starejši gospod je prijazno stopil do okenca, prosil za žeton za brezplačno kavo in mu ga prinesel. Mlajši je bil zopet popolnoma presenečen nad njegovo prijaznostjo.
Ko je odšel na že drugo cigareto, se je začela vrsta za mano podaljševati. Za mano se pojavi še en nepotrpežljiv gospod, ki je začel nergati že po nekaj minutah. V tistem se vrne ‘cigaretar’ in se postavi na svoje mesto. Gospodu za menoj zavre kri, ker je mislil, da se je kar vrinil naprej. Cigaretar je iz dolgčasa prilival še malce olja na ogenj, vendar gospod ni bil razpoložen za njegov sarkazem. Prava predstava, vam povem.
Jaz in prijazen gospod pred menoj, pa samo opazujeva in mirno čakava z nasmeškom na obrazu. Ko smo tako stali že približno pol ure, se je vnela debata. Prijazni gospod pove, da je upokojen in da ima pri svojih 90. letih dovolj časa in da se mu nikamor ne mudi. Kako sem bila navdušena nad njegovim razmišljanjem! Vprašal nas je, če se komu od nas zelo mudi, da nas spusti naprej, ker je kosilo doma že tako ali tako zamudil.
Povedal je svojo življenjsko zgodbo in kako čakanje v vrsti ni nič v primerjavi s tem, kaj vse je že dal skozi v življenju. Gospod je bil tako zanimiv, da mi je bilo žal, da se že približujem okencu. Med drugim je povedal, da je bil zaprt na Golem otoku. Bila sem kar počaščena, da s tako ‘velikim’ gospodom stojim v vrsti.
Vrsta se je premaknila, vsi smo opravili svoje in se poslovili. Z nasmeškom in s hvaležnostjo do življenja sem se odpravila domov. Preplavljali so me občutki ganjenosti in sreče. Bila sem ponosna nase, da tudi sama delujem in razmišljam na tak način kot gospod. In bila sem resnično vesela, da sem ga spoznala in da je na svetu še nekaj takih, ki zmorejo gledati na življenje malce drugače.
V vrsti nas je bilo kar nekaj, vsi smo imeli enak cilj, vendar prav vsak si je izbral svojo pot do tja. Eni lažjo, drugi težjo. Dejstvo je, da smo bili vsi postavljeni v isto okoliščino, kako pa smo to sprejeli, pa je bilo odvisno od nas. Lahko se razburjaš, prerivaš, vpiješ, vendar zato ne boš nič prej na vrsti. Pridobil boš morda le kak siv las. In tako kot reagiramo v vrsti v banki, tako reagiramo tudi v življenju. Vsi imamo svojo zgodbo in vsak od nas ima svoje preizkušnje. Vprašanje je le, ali vidimo kozarec napol prazen, ali napol poln?
Prijazni gospod mi nikakor ni šel iz glave in kasneje sem izvedela, da sem stala v vrsti z gospodom, ki je razvil dva specialna objektiva za 1. človekov polet na Luno, leta 1969. To pa je nekaj, kajne?
Življenje je lepo, če imaš odprte oči za vse drobne stvari. Tudi v banki, kjer morda tega ne pričakuješ. Opazi lepo drevo na tvoji poti, povohaj rožo, odpri srce, prisluhni prijaznemu neznancu in se smej. Veliko se smej, kajti ko se smejiš, si v trenutku – tukaj in zdaj. Življenje je dragoceno, zato ga ceni prav vsak trenutek. Tudi ko čakaš v vrsti. Naj bo kozarec v tvojih očeh vedno poln.
Monika Radič
Vir slike: internet
Sem pozitivna, nasmejana vodnarka in svoje poslanstvo sem našla v osvetljevanju življenja sebi in drugim. Moja velika ljubezen je svet, ki je fizičnim očem neviden. Verjamem, da v življenju ni naključij in da ima resnično vse kar se nam zgodi, nek namen. Več …
