Nožice na trepalnicah, ki nesejo stran to, da slabo vidiš

Včeraj sem prebrala objavo mamice, ki je delila simpatične izjave svojega sinčka in med njimi je bila tudi ta:

”Mami, jaz ne bom nikoli imel očal. To zato, ker imam na trepalnicah take nožice, ki nesejo stran to, da slabo vidiš.”

Uauu…zadelo me je direkt v srce in mi dalo misliti.

Naša prepričanja so tista, ki ustvarjajo našo resničnost in vse prevečkrat so naša prepričanja zelo omejujoča. V svetu odraslih se tako radi omejujemo, ko si govorimo, da nečesa ne zmoremo ali da nekaj ni možno. Zelo hitro znamo ustvariti zaključke in se vdati v usodo.

Kaj ko bi se tega odnaučili in se zgledovali po otrocih, ki na svet ne gledajo omejeno, ampak vidijo onkraj? Za njih je vse možno, kar v resnici tudi je. Tudi za odrasle je možno vse, le da smo nekoč nekje na to pozabili in začeli verjeti nekomu, ki nam je povedal, da je to laž. Pa ni. To je samo njegov pogled, ki ga je prav tako od nekoga le prevzel.

Koliko ‘čudežnih’ hipnih ozdravitev poznamo? Koliko zgodb o uspehu smo že slišali o ljudeh? Ne, to ni rezervirano le za peščico posebnih izbrancev. To je na voljo čisto vsakemu izmed nas, če le lahko spremenimo svoja prepričanja in svoj pogled.

”Če boš predolgo gledal v ekran, se ti bo poslabšal vid.”

Kolikokrat smo to slišali že v otroštvu in si na podlagi tega, slabši vid resnično ustvarili?

Kakšen bi bil izid, če bi si že v otroštvu postavili tako močno prepričanje, kot ga ima ta fantek?

Da nikoli ne bomo imeli očal, ker imamo na trepalnicah nožice, ki nesejo stran to, da slabo vidiš?

Kakšno čudovito življenje neskončnih možnosti čaka tega fantka?

In kakšne možnosti so še vedno na voljo nam vsem, če ta trenutek ozavestimo, da imamo vedno možnost izbire? Če ozavestimo, da si vse kreiramo sami, na podlagi naših prepričanj?

Lani sem imela priložnost spoznati še enega takega čarobnega fantka, ki so mu pri osmih letih diagnosticirali revmo. Rekli so mu, da ne bo šlo drugače, kot da bo vse življenje moral jemati tablete.

Naredila sva 2 terapiji Access bars in zaznala sem, da revma sploh ni njegova, ampak da jo je prevzel od svojih starih staršev. Brez, da sem mu to povedala, sem ga vprašala, komu pripada ta revma in ali je sploh njegova?

V sekundi mi je odgovoril, da ni njegova in da je od njegove babice.

Potem sem mu razložila, da ima možnost to v hipu spremeniti in da se lahko od nje enostavno poslovi.

Rekel je, a res? A kar tako gre lahko stran?

Rekla sem ja.

Pred mesecem dni sem izvedela, da mali nima več težav in da ne potrebuje več nobenih tablet.

To sta primera dveh fantkov, ki bosta na življenje gledala z drugačnimi očmi. Z očmi, ki vidijo drugačne možnosti. Z očmi, ki vidijo onkraj okvirjev in omejitev. Z očmi, ki imajo pogled, da je zanju možno čisto vse.

Kaj ko bi tudi vsi mi na življenje pogledali s takšnimi očmi?

Očmi, ki imajo na trepalnicah nožice, ki odnesejo stran vse, kar nam ne dovoljuje, da bi videli svet neskončnih možnosti?

Jaz grem te nožice takoj zdaj aktivirati na svoje trepalnice. Jih boš aktiviral/a tudi ti? 😉

Objem,
Monika