Ni mi do smeha!

Ni mi do smeha! Oh, kako te razumem…

Letos sva se s partnerjem udeležila 4-dnevnega seminarja Tonyja Robbinsa (Unleash the power within). Kdor ga pozna, ve da je to izjemen človek, če ga ne poznate, pa vam toplo priporočam, da si ogledate kakšen njegov video posnetek. Če se je kdo udeležil njegovega seminarja ve, kako zelo intenziven je in kakšen pečat ti pusti v srcu. Tony te pripravi do tega, da razgališ vsa svoja čustva in izjokaš vso svojo temo z namenom, da najdeš moč v sebi in da življenje resnično začneš ŽIVETI v vsej svoji lepoti. Z vami bi rada delila svojo zgodbo, ki sem jo doživela na seminarju.

Prvi dan seminarja sem mislila, da se v meni ne bo nič premaknilo, ker večino stvari, ki nam jih je predal, sama že živim. Najbolj mi je bilo všeč to, da je ves čas poudarjal kako pomemben je smeh. Kot vaditeljica joge smeha sem bila nad tem seveda zelo navdušena. Tony je rekel, da v dvorano vedno vstopimo in jo zapustimo z nasmeškom. Mala malica, sem si rekla.

Naslednji dan smo začeli ‘kopati’ globlje po sebi, predelovali smo stare vzorce in se soočali s svojimi največjimi strahovi. Naj povem, da je bil seminar zelo intenziven tudi časovno (po 12, 14 ur dnevno, skoraj brez pavz) in da je bilo v dvorani 10.000 ljudi. To je bil zame velik izziv, ker imam rada svoj mir in take mase ljudi ne prenašam dobro. Če je le možno, se izognem večjim nakupovalnim centrom, tam pa sem bila postavljena pred veliko preizkušnjo. V enem dnevu so na dan prišla vsa mogoča čustva. Mešala so se jeza, bes, žalost, sreča, veselje, hvaležnost, strah…pa sto metrov dolge vrste na wc-jih, neprespana noč, neskončne vrste za kavo, masa ljudi v katero se dobesedno zaletavaš, poleg tega pa se intenzivno ukvarjaš sam s sabo in s svojo rastjo.

Tisti dan sem mislila, da se mi bo zmešalo in da tega ne bom zmogla. Jezna sem bila na vse, žal mi je bilo da sem tam in v dvorano sem vstopila z resnično mrkim pogledom. Ekipa Tonyja Robbinsa je ves čas skrbela za visoko raven energije v dvorani in ko si po pavzi vstopil vanjo, ti je vsaj 10 ljudi namenilo širok nasmešek in dalo ‘petko’. Tisti dan so mi šli vsi izjemno na živce. Vsem sem se želela izogniti in najraje bi se skrila v kot, da bi me vsi pustili na miru. Potem pa mi eden od ekipe nakaže, naj ne bom tako resna in naj se nasmehnem. V meni je kar zavrelo. Kislo sem se nasmehnila in zavila z očmi.

Usedla sem se na svoj sedež, prekrižala roke in kot največja upornica nekaj ur sabotirala seminar. Ozrla sem se okoli in se počutila še bolj grozno, ker sem bila v dvorani EDINA, ki nisem bila nasmejana. In to jaz – vaditeljica joge smeha! Kot da mi že vsega ni dovolj, zdaj sem se ubadala še s tem, da sem razočarala samo sebe. In kdo sem jaz, da drugim ‘pametujem,’ da se morajo smejati, če še sama tega ne zmorem?! Grozna sem, grozna. Razmišljala sem že o tem, da bi morala prenehati z vodenjem vadb joge smeha. In tako sem se nekaj ur smilila sama sebi, medtem ko so ostali dejansko delali na sebi.

Naenkrat pa me je zadelo, kot strela z jasnega. Slišala sem glas, ki mi je rekel: ”To se ti je zgodilo zato, da lahko razumeš ljudi, ki jim enostavno ni do smeha. Ki so v tako težkih življenjskih situacijah, da v sebi ne najdejo dovolj moči za življenje, kaj šele smeh. Tvoja naloga je, da jim pomagaš čez to, a najprej jih moraš razumeti.”

Vse mi je bilo jasno, a kljub temu tako zelo težko. Pomislila sem na vse te ljudi, ki so izgubili smeh in ki so ujeti v težkih občutkih, iz katerih ne vidijo izhoda. Pomislila sem na vse tiste, ki se v življenju soočajo z resnično težkimi preizkušnjami. Znašla sem se med njimi, čeprav se moja situacija nikakor ne more primerjati z njihovimi. In če je mene vse to tako vrglo iz tira, da se nisem mogla nasmejati, kako se lahko šele ti ljudje, če imajo 1000x težjo preizkušnjo kot jaz?

Pomislila sem na vse te ljudi, pomislila sem na glavno bistvo joge smeha – naše telo ne loči med iskrenim in igranim smehom, fizični in psihološki učinki so enaki. To je znanstveno dokazano dejstvo, ki ga je omenil tudi Tony. Prvi korak pa je naša ODLOČITEV. Odločitev ZA SMEH. In tako kot se pri jogi smeha odločimo, da se bomo smejali, tako se tudi v življenju odločimo za pozitiven odnos do življenja.

Pomislila sem na vse to in sprejela odločitev tudi sama. Čeprav je bilo zelo težko in mi v tistem trenutku res ni bilo do smeha, sem vstala in zopet začela sodelovati. Na obraz sem si nadela nasmešek (seveda prisiljen) in spremenila svojo držo. Odprla sem svoj prsni koš in noge zakopala trdno v tla. Ko se je v dvorani zavrtela glasba, sem na vso moč poskakovala, plesala in si dala duška. Prisiljen nasmešek se je na mojem obrazu kmalu spremenil v iskrenega.

Takrat sem se resnično zavedla kakšno veliko moč imajo naše misli in kako lahko v trenutku spremenimo našo realnost, če se za to resnično ODLOČIMO. Kako lahko v trenutku ‘pretentamo’ naš um in spremenimo naše počutje že samo s tem, ko se nasmehnemo in spremenimo telesno držo. Vse je le stvar izbire. Lahko bi ostala v tistih občutkih skozi celoten seminar, bila prikrajšana za veliko izkušnjo in sebi in partnerju pokvarila vseh 10 dni potovanja. Namesto tega, pa sem sprejela odločitev, da se iz dane situacije nečesa naučim, grem čez sebe in si dam priložnost, da postanem še boljša oseba.

Vem da je včasih to izredno težko, vendar je življenje prekratko in prelepo, da bi ga zapravljali s slabo voljo, samopomilovanjem in negativnimi mislimi. S to osebno izkušnjo, vam želim sporočiti le to, da se zavedajte, da je odločitev vedno na strani vsakega posameznika. Vsak je svoje sreče kovač. Vsak se sam pri sebi odloči, ali bodo njegove misli negativne ali pozitivne. Mi smo namreč tisti, ki kreiramo svoje življenje. Nihče drug. Česa si zares želimo? Ali želimo življenje samo preživeti, ali ga želimo ŽIVETI? Izbira je naša.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si