Kako se spopademo z vsakodnevnimi izzivi?

V prejšnjem članku sem že pisala o tem, da je recept za srečo odvisen le od nas samih. Vsakodnevnim življenjskim izzivom se ne moremo izogniti, lahko pa vplivamo na našo reakcijo, ko se nam le-ti zgodijo. Če smo sproti, vsakodnevno zavestno prisotni tukaj in zdaj, lahko vsak izziv spremenimo v priložnost za učenje. Vedno imamo dve možnosti: lahko dopustimo, da nas na videz nepomembne vsakodnevne situacije popolnoma iztirijo, lahko pa jih uporabimo za našo osebnostno rast. Če to prakticiramo vsak dan sproti, se o sebi vsak dan naučimo nekaj novega in sčasoma spremenimo pogled na življenje.

Tokrat vam bom opisala enega od mojih običajnih dni, ko sem morala po opravkih. Situacije v katerih sem se znašla, niso nič posebnega in se vsem nam dogajajo na dnevni ravni. Kar vam želim sporočiti je to, da s svojo reakcijo in s svojim pogledom na situacijo, vplivamo na potek celotnega dne. Lahko se jezimo in si zaradi enega dogodka zjutraj pokvarimo ves preostanek dneva, lahko pa imamo ravno zaradi tega dogodka dan še bolj čudovit. Preverite, kako bi odreagirali vi in kakšen bi bil vaš preostanek dneva.

Danes zjutraj, se je moj dan pričel brez kakršnihkoli posebnosti. Popila sem jutranjo kavico in pred prihodom moje prve stranke, hitro šla po nekaj opravkih. Morala sem v trgovino po hrano in na pošto. Seveda sem si kot vedno, vse do minute natančno ‘splanirala,’ ker sem predvidevala, da lahko naletim na gnečo in sem šla zato toliko prej od doma. Sicer nerada hodim v trgovine kadar je gneča, ker mi priznam, skoraj vedno zmanjka potrpljenja. Ko se mi najbolj mudi in se postavim v najkrajšo vrsto, je vedno pred mano nekdo, ki je najbolj počasen. Če ne on, pa blagajničarka. Toda danes imam več kot dovolj časa in se mi nikamor ne mudi.

Najprej sem šla v trgovino, naložila vse v voziček in se kot vedno, postavila v najkrajšo vrsto na blagajnah in zložila stvari na tekoči trak. Pred mano stoji starejša gospa, pred njo starejši gospod, za blagajno pa očitno čisto nova prodajalka. Globoko vdihnem, pogledam na uro in se v isti sekundi odločim, da se danes ne bom jezila, ampak se bom raje preprosto nasmehnila in opazovala dogajanje z drugačnimi očmi.

In res. Blagajničarka je rabila kar nekaj časa, da je postregla gospoda. Gospa pred mano je bila že čisto živčna. Opazovala sem jo in v njej prepoznala sebe. Kako brez veze, sem si mislila. Čisto nič hitreje ni prišla na vrsto s tem, ko je zmajevala z glavo in gledala gospodu pod roke kaj toliko časa počne. Ustvarila je le negativno energijo, ki jo je verjetno potem spremljala skozi cel dan. Blagajničarka je opazila njeno nestrpnost in se začela opravičevati.

Medtem sta dve gospe za menoj že komentirali, kako se vedno postavita v najkrajšo vrsto in vedno čakata dlje kot ljudje v daljših vrstah. Hmmm, znano. Negativna energija pred menoj, negativna energija za menoj. Jaz pa z nasmeškom stojim sredi vrste in le opazujem. Končno opravim nakup, blagajničarki zaželim lep dan in grem. Pogledam na uro in ugotovim, da imam še dovolj časa, da pravočasno pričnem z delom, če bom le dobila kakšno prosto parkirno mesto pred pošto.

Odpeljem se z avtom in v mislih naročim Vesolju, naj mi priskrbi prosto parkirno mesto. Prispem do pošte in pred mojimi očmi se ravno tisti trenutek nekdo odpelje ven. Zahvalim se Vesolju in parkiram. Vstopim v pošto in spet je pred menoj gneča.

Stojim v vrsti, opazujem ljudi. Nasmejana in še vedno hvaležna za parkirno mesto. Potem pa opazim pred menoj gospoda, ki je bil očitno na enaki frekvenci kot jaz. Prišel je z dvema paketoma, ki ju je moral oddati. Gospa za pultom pa že čisto živčna, ker paketoma manjka neka oznaka, ki bi jo moral gospod prilepiti že prej. Njegova reakcija me je tako lepo presenetila, da sem bila v trenutku še boljše volje. Gospo je pomiril s tako prijaznimi besedami, da enostavno ni mogla biti več živčna. Enostavno je uredil situacijo, popolnoma prijazno, brez slabe volje in jeze, čeprav se mu je mudilo. Ob tem pa gospe še pihal na dušico. Skoraj se je tudi na njenem obrazu narisal nasmešek, ampak ga je namerno malce prikrila.

Gospod se nato opraviči vsem, ki čakamo, ker bo rabil še kar nekaj časa. ‘Brez problema,’ rečem. Na sosednjem okencu pa enako dolga vrsta. Čakam, nekje na polovici med vrstama, medtem ko pride nekdo za mano in me vpraša v kateri vrsti stojim. Pa mu rečem, da v tisti, ki se bo prej sprostila. Iz njega izvabim glasen smeh, potem pa me potreplja po rami in pohvali mojo iznajdljivost. Ko sem odhajala, sva drug drugemu z nasmeškom zaželela lep dan še naprej.

Ko sem se nasmejana in mirna peljala nazaj domov, pa mi je Vesolje namenilo še eno sporočilo v obliki številk, ki sem jih opazila na avtomobilski tablici: 777 – ”Zagotovo ste na pravi poti na vseh življenjskih področjih. Ostanite uravnoteženi in duhovno ozaveščeni, da bi zmogli nadaljevati po tej svetli poti.” (vir: Doreen Virtue, Angelska števila: angeli pojasnjujejo pomen števil v vašem življenju)

Verjetno ne rabim poudarjati, da mi je tole jutro dalo veliko zagona skozi celoten dan.

Čisto preprosto, popolnoma vsakdanje doživetje, ampak obenem tako drugačno. Tako posebno. Kako se vse spremeni, ko na situacijo pogledamo z drugimi očmi. Ko opazimo drobne malenkosti, pozornosti in ob njih znamo občutiti radost, veselje in hvaležnost. Ko se nas dotakne preprosta lepa beseda popolnega neznanca. Ko sprejmemo ljudi take kot so in spustimo vse sodbe in pričakovanja.

Predstavljajte si, kako bi se moj dan odvil, če bi se že v trgovini začela jeziti in pritoževati. Prepričana sem, da pred pošto ne bi našla parkirnega mesta in da bi zato v vrsti čakala še dlje. Ker bi se mi mudilo, bi postajala bolj in bolj jezna in prav zagotovo, bi mi pozitivna naravnanost gospoda s paketi šla na živce. Preostanek dneva bi nadaljevala v takšni energiji in to prenesla tudi na druge. Moj dan bi se končal porazno. Namesto tega, se je moj dan odvil čudovito, ker sem se že zjutraj odločila za to. Izzive sem vzela kot priložnost za rast in učenje in tako je celotna izkušnja dobila čisto drugačen pomen.

Življenje je resnično lepo in čudovito, le naučiti se moramo, da ga tako vidimo. Ne dopustite, da bi ga zapravili z jezo ali slabo voljo. Raje si na obraz narišite nasmešek, ki v trenutku ustvari pozitivne vibracije. Kakršno energijo oddajaš, tako tudi prejemaš. Vsi smo veseli, kadar se nam zgodi kaj lepega, kajne? Poskrbimo, da bomo vedno dali to tudi naprej.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

MonikaRadič

Sem pozitivna, nasmejana vodnarka in svoje poslanstvo sem našla v osvetljevanju življenja sebi in drugim. Moja velika ljubezen je svet, ki je fizičnim očem neviden. Verjamem, da v življenju ni naključij in da ima resnično vse kar se nam zgodi, nek namen. Več …