Izrazi se v vseh svojih barvah

Neizrečene besede, neizrečene težave so vsak dan večje breme. Kako povedati, kar nam leži na duši?

Zadnje čase srečujem ogromno ljudi, ki imajo v grlu ”cmok”. Veliko jih ima težave z izražanjem in vsi imajo težave z odnosi. S partnerskimi, prijateljskimi, družinskimi, sosedskimi ali službenimi. Srečujem ljudi, ki mesece, nekateri pa celo leta, v sebi hranijo neizrečene besede. Na svojih ramenih nosijo že zaprašene stare konflikte, ki so se včasih še zdeli nepomembni, sedaj pa so vsak dan težji in težji… Neizrečene besede in nerazrešene težave so vsak dan večje breme in tak človek je z vsakim dnem bližje bolezni. S pretirano in nakopičeno jezo ter zamerami se najraje hrani najbolj pogosta bolezen današnjega časa – rak. Pa je res potrebno da pridemo tako daleč? Kaj ni lažje enostavno povedati kar nam leži na duši?

”Stiska me.” ”Duši me.” ”Ne morem dihati.” ”Vse se mi je nabralo.” ”Grozno obdobje imam,” so stavki, ki jih poslušam. Če se ne izrazimo, če ne upamo povedati kaj si mislimo, če ne izrazimo svoje resnice in če ne znamo reči ‘NE’, se nam vse te stvari le kopičijo in povečujejo. Stiska nas v prsih in nas duši, ko pa se vsega nabere preveč, zbolimo ali pa eksplodiramo in se običajno znesemo nad tistimi, ki nas imajo najraje.

Kje je v resnici težava in kako jo rešiti?

Izhajam iz lastnih izkušenj, ki so me iz tihe in ubogljive miške izoblikovale v samozavestno in odločno žensko. V otroštvu sem imela ogromno težav v odnosih s svojimi vrstniki, predvsem s sošolci. Bila sem tiha, sramežljiva in vsem sem želela le dobro. Ker se nikomur nisem hotela zameriti, mi beseda ‘ne’ nikakor ni šla z jezika. Mnogokrat sem si želela biti močnejša, se znati postaviti zase, a nikoli nisem rekla nič. Vsem se je zdelo, da je vse v redu, jaz pa sem v sebi trpela.

Dušilo me je in jezna sem bila nase, na svojo nemoč. Ker me je vse to tako dušilo, so starši mislili, da imam astmo in me peljali h zdravniku. Seveda ni bila astma. Bile so neizrečene besede. Ko se je zaključila osnovna šola, sem mislila, da je vse to za mano. Da bo v srednji šoli drugače, ker bom spoznala nove ljudi. Vendar lekcija postane še težja, če je predolgo ne osvojiš.

Dobila sem novo sošolko, pri kateri sem spet ‘plesala, tako kot je ona igrala.’ Še vedno nisem rekla nič. Bila sem besedno tako nemočna, da nisem zmogla odsloviti niti agentov pri telefonskih anketah. Raje sem šla čez vse meje pri sebi in se žrtvovala, kot da bi komurkoli rekla ‘ne’. Vse to se je v meni nabiralo do 2. letnika srednje šole. Dolgo sem zdržala, a prišel je dan, ko se je resnično nabralo že toliko, da nisem zmogla več. Same sebe sem imela že dovolj. Dovolj sem imela svoje nemoči, svoje ne-samozavesti. Dovolj sem imela tega, da z menoj vsi delajo kar želijo, jaz pa to dovoljujem. Nisem vedela kako mi bo to uspelo, a vedela sem, da tako ne gre več.

Kako sem pomagala sama sebi?

Začela sem hoditi na dolge sprehode, kjer sem se na glas pogovarjala sama s seboj. Sama sebi sem postala najboljša prijateljica in si na glas povedala vse, kar me je dušilo in česar nisem upala povedati drugim. Če bi me kdo slišal, bi mislil, da se mi je zmešalo, ampak še nikoli prej nisem bila tako ‘pri sebi’ kot takrat.

Vsak dan sproti sem besede, ki sem jih želela izreči drugim, najprej povedala sebi. Na nek način sem sama s seboj vadila izražanje. Sama sebe sem naučila reči ‘ne’. Naučila sem se izraziti svojo resnico, svoje želje. Naučila sem se postaviti meje. Vsak dan sem postajala bolj in bolj samozavestna, moje počutje se je izboljšalo in občutek sem imela, kot da se mi je od srca odvalila ogromna skala. Zadihala sem in šele takrat dojela, da je bilo to tisto, kar me je ves čas dušilo. Vsak dan sem se bolj in bolj spoznavala in se začela imeti rada.

Ko sem se počutila dovolj močno, sem se odločila, da začnem svojo resnico izražati tudi ostalim. Nemočna, tiha miška se je začela spreminjati…in veliko ljudi je bilo presenečenih. Življenje me je še leta in leta preizkušalo in mi na pot postavljalo izzive, v katerih sem ‘požrla’ še kar nekaj cmokov, a je bilo vsakič lažje.

Danes lahko ponosno povem, da sem samozavestna, odločna, vedno povem kar si mislim in kar me moti, znam postaviti meje in izraziti svoje želje. Ni mi več težko reči ‘ne’ in v sebi ne zadržujem niti ene neizrečene besede. Vse rešujem sproti, ne živim v preteklosti in ničesar ne obžalujem. In veste kaj? Ljudje so me začeli spoštovati. Ker sem se začela spoštovati sama.

Imam se dovolj rada, da sebe postavim na prvo mesto. Če mi nekaj ne ustreza, ne grem preko sebe, samo zato, da bi ustregla drugim. Zdaj vem, da če nekaj ni zame, lahko rečem ‘ne’ in s tem nikogar ne prizadenem.

Ko sem se začela imeti rada, so me začeli imeti radi tudi drugi.
Ko sem se začela spoštovati, so me začeli spoštovati tudi drugi.
Ko sem začela izražati svojo resnico, sem spoznala ljudi, ki to cenijo.
Ko sem se spremenila jaz, se je spremenil svet okoli mene.

Zberite moč v sebi in se začnite spoštovati. Začnite se imeti resnično radi in postanite svoj najboljši prijatelj. Začnite ceniti svoje dosežke in se naučite pohvaliti sebe. Bodite ponosni sami nase in tako postopoma zgradite večjo samozavest. Spoznajte svoje vrednote, spoznajte kaj vam je pomembno in to upoštevajte. Ne delujte proti sebi in ne dovolite drugim, da prestopijo vaše meje. Zapomnite si, da biti odločen ne pomeni biti nesramen, pomeni le, da jasno stojite za svojimi stališči in da veste kaj hočete. In če kdo od vas zahteva uslugo, za katero bi morali iti preko sebe, se morate dovolj ceniti, da jo zavrnete.

Življenje je prekratko in nikoli ne moremo biti stoodstotno prepričani, da bomo dočakali jutrišnji dan. Zato je potrebno vsak trenutek, ki ga imamo, živeti v polnosti, ne v obžalovanju.

Vsi ki v sebi gojite stare zamere ali pa nerešene spore, je točno ta trenutek pravi, da jih začnete razreševati. Ni pomembno kdo je začel prepir in za kaj je šlo. Prevzemite pobudo in se iskreno pogovorite z osebo. Odpustite in se opravičite. Bodite ljubezen. Bodite Luč. V prvi vrsti naredite to zase. Če bo odziv z druge strani pozitiven, odlično. Če ne bo, se ne krivite. Bodite ponosni, da ste naredili prvi korak, a vedite, da ima vsak človek svojo pot, ki jo mora prehoditi. Če vas zavrne ali ne sprejme, je to njegova odgovornost, ne vaša. Važno je, da odpustite in spustite. Zaradi sebe.

Bodite zgled. In bodite najprej vi takšni, kakršni želite, da so drugi.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si