Nekoč, nekje v Dalmaciji, za devetimi gorovji, je živel mož, ki je imel ogromno oljk. 🫒

Bil je dobrega srca, a hkrati prekleto trmast.

Svoje družine ni imel, zato je za svoje štel najbližje: bratranca in njegovo družino. Z bratrancem sta si bila večkrat v laseh – še posebej med obiranjem oljk. 😅

Prav oni so mu vsako leto priskočili na pomoč pri obiranju mogočnih oljk, ki so rasle na vseh mogočih hribčkih.

Bili so zagnani, polni motivacije in idej, kako bi oljke obrali čim prej. Kdor je že kdaj obiral oljke, ve, da to delo ni lahko. 💪

Že pred leti so si omislili čudovito orodje, s katerim je mogoče zelene plodove z vej počesati veliko hitreje: grabljice. 🪮

Z njimi je šlo vse lažje in predvsem mnogo hitreje.

A trmasti mož nad njimi ni bil najbolj navdušen.

Nekega dne so oljke obirali že deseti dan. Prišli so do terena, kjer so bile zares velike in polne oljk. Bratranec ga je vprašal, zakaj vendarle ne uporabi grabljic, saj bi tako delo šlo veliko hitreje.

V svojem maternem jeziku mu je odvrnil:

»Neću! Ja to ne znam upotrebljavat, nikad nisam to naučio!«
(»Nočem! Tega ne znam uporabljati, nikoli se nisem naučil!«)

Bratranec mu je predlagal, naj grabljice vsaj poskusi, preden reče, da jih ne zna uporabljati. A predlog ni padel na plodna tla. 😐

Trmasti mož se je odločil, da tega ne zna, in da ne bo niti poskusil – kaj šele, da bi se naučil delati drugače, kot je delal že več kot 50 let.

Še naprej je oljke obiral s svojimi žuljavimi rokami, eno za drugo, tako kot je to počel že od nekdaj. ✋🫒

In tako so oljke namesto v nekaj dneh obirali še dooolgo – vse do konca svojih dni. 🤪

Zgodbica je napisana po resničnih dogodkih (razen zadnjega stavka – vsaj upam 😅🙈).