Živeti v trenutku, tukaj in zdaj

Počitek je pomemben del delovnega dne, na katerega pogosto pozabimo oz. ga v današnjem svetu ko se ženemo za uspehom, jemljemo kot lenobo. A počitek je vse prej kot to.

V teh dneh se nahajam na mojem najljubšem kraju v Dalmaciji, kjer se moja duša uskladi z višjo vibracijo. V vasici od koder izhajajo moje korenine, življenje teče drugače. Tu si ljudje brez slabe vesti privoščijo popoldanski počitek. ”Vruče je, ne moreš sada radit’, triba da malo odmaraš i onda naprijed,” pravijo. Počitek je pomemben del delovnega dne, na katerega pogosto pozabimo oz. ga v današnjem svetu ko se ženemo za uspehom, jemljemo kot lenobo. A počitek je vse prej kot to. Da ti moč, energijo in zagon, da lahko še boljše in še bolj kvalitetno opravljaš svoje nadaljnje delo. Potrebno si je vzeti nekaj odmora, si napolniti baterije in temu je namenjen tudi dopust.

Prav je, da si ga vzamemo, pazljivi pa moramo biti na misli in občutke, ki se nam na dopustu lahko začno porajati. Sama sem na letošnji dopust odšla brez skrbi, po nekaj dneh, pa sem dobila občutek slabe vesti. Moje misli so začele bežati v september in moj um je že razmišljal o vadbah, delavnicah, tečajih, dogodkih… Dobila sem občutek, da bi morala sedaj postoriti še veliko stvari in da je to, da sem cel dan na plaži popolnoma nekoristno. S člankom, ki ga sedaj berete, sem si belila glavo skoraj cel teden. Kaj naj zapišem tokrat? Kaj želim ljudem predati ta teden?

Moja duša si je želela miru, moj um pa me je postavil na preizkušnjo. Misli so švigale sem ter tja in um me je premagal. Padla sem v neravnovesje in kljub vsem čudovitim poletnim aktivnostim, sploh nisem bila v sedanjem trenutku. Buda je dejal: ”Kadar hodiš, hodi. Kadar stojiš, stoj. Kadar sediš, sedi. Ne nihaj sem in tja.”

Kljub temu, da se že nekaj let posvečam osebnostni in duhovni rasti in da je meditacija postala način mojega življenja, sem padla na testu in zanihala. Moj um je ustvaril kup obveznosti, ki naj bi jih morala opraviti sedaj, točno v tem tednu. Ko sem jih hotela opraviti, pa me je Vesolje ustavilo, saj je tu v naši vasi zelo slaba povezava z internetom. Ko nisem mogla poslati niti enega e-maila, so se moji občutki še poslabšali. Fizično sem bila na dopustu, z mislimi pa v septembru. Lekcije nisem dojela do včeraj, ko smo s partnerjem in družino odšli na celodnevni izlet s čolnom.

Morje je bilo razburkano, jaz pa sem se odločila del poti preživeti na palubi čolna. Valovi so čoln dvigali in spuščali in ko smo se jim prepustili, je bila vožnja prijetna. Ko pa smo s čolnom treščili v val, me je tako premetavalo, da sem mislila, da me bo pri naslednjem valu odbilo v morje. Udarci teh valov so me popolnoma prizemljili in me postavili v sedanji trenutek. Takrat sem dojela lekcijo.

Pred nami je bil otok, na katerega smo želeli priti. Naš cilj je bil ves čas pred našimi očmi. Cilj torej vidimo. Pot do cilja si lahko predstavljamo, vendar je nikoli ne moremo natančno predvideti. Morje pa je prav tako nepredvidljivo kot življenje. Nikoli ne moremo natančno vedeti, kakšni valovi ali izzivi so pred nami. Ko se pojavijo, je pomembno le, da se znamo z njimi soočiti. Če se prepustimo plovbi v ritmu valovanja, bo naša pot prijetna in zabavna. V kolikor pa se trmasto zapodimo v valove, skušamo pot nadzirati in se ne znamo prepustiti, bo naša pot razburkana, neprijetna, lahko tudi boleča.

Morje me je naučilo pomembne lekcije. Moji cilji, ki sem si jih zadala v septembru so otok, ki je bil včeraj pred nami. Moji cilji so torej ves čas pred mojimi očmi. Pot do tja pa bo takšna, kakršno bom izbrala sama. Če bom mojemu umu dopustila, da ves čas razmišlja o prihodnosti, dopusta sploh ne bom v polnosti užila, borila se bom z valovi in pot bo neprijetna. Če pa se bom valovanju le prepustila, bom na dopustu neizmerno uživala, si napolnila baterije in se odprla novim idejam in priložnostim, ki me lahko doletijo že med potjo. Če bo moj um miren, če bom v skladu sama s seboj, če bom popolnoma prisotna v sedanjem trenutku, bo moja pot prijetna, umirjena in zabavna.

Ko sem lekcijo razumela, sem se nasmehnila in zahvalila vsem neprijetnim udarcem valov, ki so mi odprli oči. Ko sem se vrnila v doživljanje sedanjega trenutka, sem ugotovila, da bom do cilja prišla lažje, če si sama ne bom oteževala poti. Morje me je naučilo, da je prijetneje in pametneje plavati s tokom in da to ne pomeni, da sedim na lovorikah. Če imam jasno zastavljen cilj, če ga vidim pred seboj, lahko do njega tudi pridem. Od mene pa je odvisno, za kakšno pot se bom odločila, česa se bom na tej poti naučila in kaj bom doživela. Odločila sem se, da se prepustim valovanju in v trenutku, ko sem spustila nadzor, je prišel navdih tudi za ta članek.

Življenje je polno presenečenj in pot do cilja ni nikoli samo ena. Nikoli ne moremo vedeti, kaj vse ima življenje pripravljeno za nas in le Vesolje ve, kaj je tisto, kar je resnično v naše najboljše in najvišje dobro. Ravno zato je pomembno, da smo v trenutku. Da nismo v preteklosti ali prihodnosti, temveč da smo tukaj in zdaj. Preteklosti ni več, prihodnosti še ni, edina resničnost je naša sedanjost. Ko smo prisotni tukaj in zdaj, smo bolj pozorni in osredotočeni. Ko odstranimo plašnice, ki smo si jih nataknili sami, ko smo trmasto rinili na pot, za katero smo bili prepričani, da je edina prava, se nam kar naenkrat razširi pogled. Prevelika zaverovanost v edino pot, ki jo vidimo do cilja je največkrat zelo omejujoča. Ko spustimo nadzor in začnemo življenju bolj zaupati, plašnice odpadejo in pred nami se odpre lahkotnejša pot, ki je prej sploh nismo opazili.

Spustimo nadzor in se nehajmo boriti proti toku. Samo vdihnimo, izdihnimo, prepustimo se nežnemu valovanju in bolj zaupajmo življenju. Bodimo v trenutku, tukaj in zdaj. Ko smo na dopustu, uživajmo na dopustu. Ko plavamo, plavajmo. Ko ližemo sladoled, uživajmo v njegovem okusu.

Življenje je lepo, če si ga le dovolimo živeti v polnosti. Tukaj in zdaj.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: osebni arhiv