2. del/10: Praznujem 14. obletnico SEBE

Pred 14. leti, sem se nekega avgustovskega dne znašla na dnu. Na dopustu sem izvedela, da me je takratni partner prevaral in celotna zgodba se je zaključila na zelo nizkoten način.

Nekdo bi lahko rekel, “ah to pa res ni nekaj, zaradi česar bi se lahko punca pri 24. letih znašla na dnu.” Tudi sama zdaj po toliko letih vem, da če bi se mi to zgodilo danes, zagotovo ne bi bila na takem dnu. A takrat sem bila drugačna kot sem danes.

V resnici sploh ne vem kdo sem bila, ker nisem imela sebe. Živela sem bolj za druge, se prilagajala, pomanjševala, nisem še vedela, kaj si želim početi v življenju. In ko se je zrušil tisti odnos, sem mislila, da se mi je zrušilo vse. V resnici pa se je zrušilo vse kar nisem bila jaz in šele takrat sem zares začela živeti sebe.

Po tistem, sem sama sebi rekla: DOVOLJ JE. Zbrala sem vso moč, se prvič v življenju postavila zase in dala sebe na prvo mesto. Odločila sem se, da bom od tistega trenutka počela samo tisto, kar hrani mene, ne glede na pričakovanja in mnenja drugih.

Pri tem sem bila brezkompromisna in tako trdno odločena, da me nihče in nič več ni moglo zaustaviti. Ker je bilo dovolj in ne bi več prenesla niti ene kaplje čez rob več.

Obrnila sem nov list v življenju, opustila fakulteto, ki me ni več zanimala, odmaknila sem se od ljudi, ki so se že predolgo napajali z mojo energijo.
Spremenila sem svoje prehranjevalne navade (od takrat na mojem krožniku ni več mesa), se vpisala na jogo in začela meditirati.

Takrat se je začela moja pot osebne in duhovne rasti. Takrat sem se začela spoznavati. Odkrivati kdo sem, česa si želim, po kakšnih vzorcih sem do tedaj delovala. Pri tem mi je zelo pomagala meditacija.
Udeleževala sem se vseh vsebin povezanih z osebnostno rastjo, ki so me pritegnile in vsakega izobraževanja, ki sem ga takrat začutila zase. In tako sem počasi postajala tista prava Monika.

Lupila sem se kot čebula in se plast za plastjo osvobajala omejujočih prepričanj, vzorcev in mnogih pogledov, ki sem jih prevzela od drugih.
Sledilo je nekaj let intenzivnega dela na sebi, dokler nisem na neki točki začutila, da sem končno našla svoje poslanstvo. Ko sem videla svoj razvoj, svojo spremembo, sem začutila, da moram to deliti tudi z drugimi. Da sem pripravljena in dovolj močna, da sem lahko v oporo ljudem, ki si prav tako želijo zaživeti boljše življenje.

Našla sem sebe in takrat resnično zasijala.

Ko danes pogledam nazaj, sem za to pot tako zelo hvaležna. In čeprav se mogoče sliši čudno, sem danes najbolj hvaležna tistemu bivšemu, za vse težke trenutke, ki sem jih takrat doživljala. Hvaležna sem, ker sem točno to takrat potrebovala. Ker sem zato danes to, kar sem.

Moja pot osebne rasti in pot mojega poslanstva sta že od samega začetka močno prepleteni s partnerskimi odnosi.

Preko teh odnosov namreč najbolj rastemo in sama se preko njih največ učim. Očitno pa je pri meni tako, da vedno, ko se odnos zaključi, se zame zgodi neka transformacija tudi glede mojega dela.

Vsak razhod mi je prinesel nove načine pogleda na svet, skozi vsak razhod sem našla nove tehnike, ki so mi pomagale skozi vse te preizkušnje, katere nato z največjem veseljem delim s teboj.

Sama sem v preteklosti že neštetokrat pomislila na to, da sem morda na tem svetu ravno zato. Da moram zato imeti takšne izkušnje, da lahko potem lažje razumem ljudi in sem jim lahko v oporo. Mislila sem, da mi morda ni namenjeno imeti ljubečega partnerskega odnosa. Da so v mojem življenju samo z namenom lekcij, spoznanj, učenj, ki jih moram deliti s svetom.

A tega ne verjamem več.

Čeprav sem v obdobju, ko po ponovnem razhodu zopet celim svoje srce.

A je tokrat drugače, kot pred 14. leti. Zakaj?

Ker sem v vseh teh letih zgradila sebe. Svojo pot. Svoje življenje. Ker sem postala tako močna, da mi nobena preizkušnja ne more več zrušiti celega sveta, kot se mi je to zgodilo pred 14 leti.

To ne pomeni, da je zato bolečina kaj manjša. Ravno nasprotno. Boli še bolj, ker sta mi ta odnos in ta oseba pomenila zares veliko. In srčno upam, da bova prijateljski odnos ohranjala še naprej.

A kljub bolečini, lahko v vsem tem najdem hvaležnost, darilo. Hvaležnost zase, za svojo rast.

Da se lahko zdaj ozrem nazaj in vidim kdo sem bila 14 let nazaj in kdo sem danes.

Koliko sem se naučila, koliko sem osebnostno zrasla, kaj vse sem v tem času dosegla.

Hvaležna sem, da sem lahko zaradi svojih izkušenj in svoje prehojene poti, doprinos tudi tebi. Da te lahko slišim. Da te lahko razumem. Da te lahko čutim. Da sem ti lahko v oporo. Da ti lahko pokažem, da je vse mogoče. Da tudi ti lahko prideš do tu. Da lahko tudi ti zaživiš drugače. In da imaš tudi ti v sebi neomajno moč. Da lahko tudi ti premikaš gore in zaživiš resnično/ega SEBE.

A kljub temu, še vedno verjamem, da tudi meni pripada biti v ljubečem, osrečujočem partnerskem odnosu. Verjamem, da to pripada vsem nam. A najprej moramo tak partner postati sami sebi.

V vseh teh letih se sama še vedno učim, da sem dovolj, da se ne rabim več dokazovati in tako zelo boriti za ljubezen.

Vem, da se imam zares rada, vem, da sem dragocena. Vem kdo sem, vem kako močno znam ljubiti in vem da mi pripada biti ljubljena.

Ko sem sama sebi rekla, da je dovolj tega, da si nisem bila dovolj, sem sama sebi postala vse.

Monika

MonikaRadič

Sem pozitivna, nasmejana vodnarka in svoje poslanstvo sem našla v osvetljevanju življenja sebi in drugim. Moja velika ljubezen je svet, ki je fizičnim očem neviden. Verjamem, da v življenju ni naključij in da ima resnično vse kar se nam zgodi, nek namen. Več …