Po poteh Starovercev – zgodbe z dopusta

Letos sva z mojim Igorjem dopustovala v naši prelepi Sloveniji. Raziskovala sva čarobno Posočje, pot pa so nama prekrižale zanimive zgodbe o življenju Starovercev in Staroverstvu, zato sva se z veseljem in zanimanjem podala na različne kraje, ki še vedno pripovedujejo njihove zgodbe in kjer se še čuti njihova energija.

Naslednjih 6 zapisov sem vsak dan sproti v času najinega dopusta, delila na facebooku. Ker so jih ljudje z velikim zanimanjem brali, sem se odločila, da jih združim v tale članek, da jih lahko preberete tudi vsi tisti, ki morda niste na facebooku.

Prijetno branje. 😉

PO POTEH STAROVERCEV… 1. del (20.7.2021)

Letošnji dopust je zame čisto pustolovski. V zadnjem letu me pot vodi do raziskovanja življenja Starovercev, ki so pri nas živeli davno pred krščanstvom. Bili so močno povezani z naravo, izvajali zanimive obrede, vse to pa so počeli na skrivaj, da jih ne bi kdo preganjal.

Dolga leta so za njih vedeli le redki, vse dokler ni zgodb o njih razkril Pavel Medvešček v svojih knjigah.

Ni naključje, da sva že drugo leto nastanjena prav tukaj, kjer je prisotnost Starovercev še vedno močno čutiti.

Ena od točk z močno energijo, kjer so se Staroverci srečevali, sta ti dve skali za menoj, ki predstavljata mizo in stolico. Na zimski solsticij, 21.12., so Staroverci praznovali novo leto in točno ob 12. uri, v špranjo na levi skali še vedno pokuka žarek sonca.

Ivo Lavrenčič, katerega sva imela čast te dni spoznati in čigar nona je bila Staroverka, je o tej legendi zapisal tole pesem:

LEGENDA O GEJDIH
*(Gejdi so bili velikani)

Tam kjer mirna voda je ležala,
zraven travniki lepo zeleni,
po hribovju sive skale
prihrumele so v dolino.

Tam postavljeni so kupi skal,
tam je miza in stolica.
Gejdi so počivali in jedli,
a drobtinic tam nič več ni.

Iz Mije na Stol so skakali,
po Matajurju se valjali,
iz jezera so vodo pili,
zvečer v dolini se hladili.

Je voda iz jezera odtekla,
a bistra reka še naprej priteka,
kupi skal še tam stojijo,
razmišljamo o čem nam govorijo.
~~~

Hvaležna sem, da mi je dano spoznavati našo avtohtono ‘vero’ in čudovito zapuščino. Pavel pravi, da ne potrebujemo hoditi v Indijo ali kamorkoli drugam, da bi v tamkajšnji veri našli uteho. Vse to že imamo pri nas. To je nekaj kar je naše.

In bolj ko se s Staroverstvom spoznavam, vse bolj ugotavljam, da mi je že od nekdaj najbolj blizu prav ta način verovanja, delovanja in čaščenja. Povezanost z naravo in delovanje v skladu z njo je vse, kar zares potrebujemo.

Objem,
Monika

PO POTEH STAROVERCEV… 2. del (21.7.2021)

TROČAN

Pavel Medvešček v knjigi ‘Iz nevidne strani neba’ omenja posebno razporeditev hribov, kamnov, hiš in predmetov v obliki trikotnika.

Tako razporeditev so naši predniki v Posočju imenovali tročan, ta pa nastane, če ob dva kamna, postavimo še tretjega. Pri taki razvrstitvi kamnov pride do velikih sprememb v biopolju okolice. Trije kamni učinkujejo kakor celota z enotnim energijskim poljem.

Biopolje vseh treh kamnov se razširi in okrepi kar lahko zelo močno občutimo. Tudi za to so tročane skrbno uporabljali pri gradnji hiš. Dva so uporabili za temelj, tretjega pa so imeli za varuha in zanj je vedel le gospodar.

Z vzpostavitvijo tročana so ustvarili ugodno energijsko polje in ohranjali ravnovesje treh sil narave: ognja (sonca), vode in zemlje.

Jaz se postavitve tročanov še učim in ko vse dodobra preučim, si jih postavim tudi v svojem domu.

Ufff čarovnička v meni te dni res uživa… 🙂

Objem,
Monika

PO POTEH STAROVERCEV… 3. del (22.7.2021)

BRTIN

Včeraj sem ti predstavila tročan, danes pa ti želim pokazati čarobno paličico, ki so jo Staroverci imenovali brtin.

Brtin je imel le gospodar hiše, ki ga je vedno hranil nad vrati izbe. V običaju je bilo, da ga je gospodar, ko je domačijo prevzel eden od sinov ali pa zet, izročil njemu.

Brtin je po ljudskem glasu izdeloval tisti, ki je v kraju zdravil z zelišči. Izdelan je bil iz nagnojevega lesa, da bi trajal večno, ker ta les sploh ne zgnije. Debelina brtina je bila za dva prsta, dolžina pa za laket.

Na obeh koncih je bil v prerezu palice vrezan enakostranični trikotnik, torej tročan, o katerem sem pisala včeraj. Na konicah trikotnika pa je bil po dolžini palice vrezan žleb. Ti trije žlebovi so tako povezovali trikot­nika na obeh koncih palice.

Tisti, ki so imeli težave z ožiljem na nogah, torej s krči ali ozeblinami, so brtin z bosimi nogami valjali po podu zjutraj in zvečer. Izboljšanje je bilo kmalu vidno.

Z brtinom so prav tako gladili tudi bolno živino ali tisto, ki se ni ubrejila. Na enak način so pomagali tudi bolnikom ali ženski, ki ni mogla zanositi. Brtin pa je skrbel tudi za plodnost polj in semen.

Zaradi vsega tega ne preseneča, da so ga imeli za čudežno palico.

Ivan Lavrenčič, ki sem ga pred dnevi spoznala, mi je obljubil, da bo njegov prijatelj posebej zame izdelal čisto pravi brtin. Rekel je, da mu bo moral povedati kakšen je moj značaj, da bo zares narejen čisto zame.

Tega se res zelo veselim in ko ga dobim, ti ga z največjim veseljem pokažem.

Tole pa je Ivanova pesem o brtinu:

BRTIN

Čarobna palca, črni les,
trije žlebovi so vmes,
dva tročana pa s strani,
nosi moči iz starih dni.

Nagnoj, ta les nesmrtni
traja večno, ne segnije.
Skrbi, da seme vzklije,
dobrote vse iz njega izvije.

Pri hiši imel ga je gospodar,
črni brtin zdravja nosi žar
kot zdravilni staroverski dar.

Vrti roka palico čudežno,
gladi nežno tja čez oteklino
in brtin hitro vzame bolečino.

~~~

Objem,
Monika

PO POTEH STAROVERCEV… 4. del (23.7.2021)

MEGALITSKI KROG pod Krnom

Včeraj sva se napotila pod Krn, da si ogledava in začutiva megalitski krog, ki je po postavitvi in po energiji enak tistemu v Stonehengu. Jože Munih – radiestezist, je v notranjosti kroga nameril kar milijon enot po bovis-u.

To nam pove, da gre za močan energijski zapis, torej je tu čisto pravo svetišče. Teh krogov je po Sloveniji in drugod po svetu kar nekaj, tale je star tisočletja.

Zakaj so postavljali megalitske kroge?

Krogi so imeli 3 osnovne funkcije: koledar, svetišče in zdravilišče. Imeli so upravljalca, svečenika, ki je bil posebej izbran. Svečenik je znal odčitati letni čas, datum in uro. Vedel je kdaj je solsticij in čez kateri kamen takrat posije sonce. (V tem primeru na solsticij, sonce posije direktno na kamen v sredini.)

Svečenik je znal tudi zdraviti in določiti mesto v krogu, ki je bilo za obolelega najbolj primerno ali pa mu je pomagal vzpostaviti pretok energij v telesu v normalno stanje. Skrbel je za krog, ki je bil namenjen tudi obredovanju.

Jaz sem v krogu začutila neko posebno energijo, nekateri pričajo, da so se jim po obisku kroga vzbudila določena čustvena stanja in se začela čistiti. Jaz sem se po tem počutila napolnjeno.

Čeprav je bila hoja po soncu do tja malce naporna, je bil obisk teh veličastnih energij vsekakor vreden vsakega koraka.

Objem,
Monika

PO POTEH STAROVERCEV… 5. del (24.7.2021)

SV. VOLAR in PELERINČEVA JAMA

Še preden je na Volarju stala cerkev, je bilo tu svetišče, kjer so Staroverci ob sušnih časih prosili za dež. Po ljudskem izročilu naj bi nekoč tu prebivali Gejdi, o katerih sem pred dnevi že pisala. Pripisali so jim izredno velikost, saj naj bi sedeli na skali za ogromno skalnato mizo in noge med obedom umivali v Nadiži, z velikimi koraki pa so se prestopali z Matajurja na Mijo in z Mije na Stol.

Prepričani so bili, da jih nihče ne more pregnati iz teh krajev, razen tistega, ki bi jim razbil železno skledo, ki so jo častili kot malika. To naj bi uspelo oglejskemu škofu in mučencu sv. Hilariju. Gejdi so se odselili, sv. Hilarija pa so kaznovali tako, da so ga zvezanega vrgli v Nadižo.

Zaradi tega je ta svetnik postal priprošnjik za dež in cerkev, posvečena njemu, je bila že v srednjem veku cilj romarskih procesij v sušnih mesecih.

Pod Volarjem pa še danes stoji studenec iz katerega teče voda, ki naj bi bila zdravilna za oči.

Včeraj sva bila na Sv. Volarju verjetno že kakih petič, neka posebna energija je tam. In še dobro, da sva na poti srečala Ivana, da nama je lahko povedal tole zgodbo o Hilariju. Nato sva se odpravila do Pelerinčeve jame, katero sva danes po dolgem sprehodu skozi zaraščen gozd iskala že drugič.

Skoraj sva že obupala nad najdbo, zato sem vprašala: Kaj bi bilo potrebno, da nama jo uspe najti? In v tistem me pokliče Ivan in naju vpraša če sva našla jamo. 🙂 Pokazal nama je pravo pot in jama se je narisala pred nama.

V tej jami so našli bronasto iglo z ušescem, bronasto keramiko in še mnogo drugega orodja še iz časov davno pred bronasto dobo. Kdo vse je tu prebival in se vanjo zatekal ne vem, vem pa, da imajo ti kraji posebno zgodovino in energijo.

Danes se odpraviva še v Tolminska korita, potem pa se na žalost najin čarobni dopust tukaj že konča…za letos. 😉

Hvaležna sem, da sem ga lahko skozi najine dogodivščine in čarobne zgodbe nekaj podelila tudi s teboj.

Objem,
Monika

Monika Radič

Sem pozitivna, nasmejana vodnarka in svoje poslanstvo sem našla v osvetljevanju življenja sebi in drugim. Moja velika ljubezen je svet, ki je fizičnim očem neviden. Verjamem, da v življenju ni naključij in da ima resnično vse kar se nam zgodi, nek namen. Več …