”Nisem dovolj dobra, zato nisem vredna ljubezni.”
Te misli kdaj tudi tebi privrejo na plano?
In takoj za tem, so prišle še te:
“Pa kako za vraga spet to? A nisem tega že zdavnaj predelala?”
Ja, dajmo na rano še dodatno sodbo, to bo res pomagalo.
Vsi smo pod kožo še vedno samo ljudje. Vsi se konstantno učimo.
Rastemo skozi izkušnje in odnose, če smo pripravljeni videti več.
Nisem vedela, ali bi tole delila javno, ampak bom. Golo iskreno. Da pokažem, da sem tudi jaz človek, ki kdaj pade. In da ne sijem čisto vsak trenutek.
Včeraj se nisem počutila najboljše. Nisem se počutila dovolj ljubljeno (menstruacija je seveda dodala čustvenosti še dodatno potenco).
In ker že poznam svoj vzorec ter ga z orodji in vprašanji še bolj ozavestim, je šlo takole:
Nisem slišana.
Moje mnenje/moja čustva niso pomembna.
Nisem pomembna.
Nisem vredna.
Nisem dovolj.
Ne zaslužim si ljubezni.
Ni pomembna situacija, ki je to sprožila, niti ni pomembna oseba, ob kateri sem to začutila. Vsi odnosi so le zrcalo, triggerji, ki v nas sprožijo občutke, ki jih v sebi nosimo še iz otroštva.
Poskušala sem umiriti mojega notranjega otroka, tej mali punčki povedala, da je ljubljena, da je pomembna in da je vredna. Da ne rabi biti popolna, perfektna, da ne rabi narediti nič, da bi jo imeli radi. Da je ljubljena že samo zato, ker je. Da se ne rabi dokazovati, da bi si zaslužila ljubezen.
Kar nekaj časa sem bila s temi občutki, a vseeno mi je en košček sestavljanke manjkal, ker mi kljub znanemu vzorcu, nekaj še vedno ni dalo miru.
Do danes, ko sem si na sprehodu postavila še eno vprašanje:
“Kaj je še tu zadaj, česar ne vidim?”
“Če si uspešna, če ti gre dobro, so starši ponosni nate in te imajo radi.”
In ker sem zadnjih nekaj tednov v globokih procesih same sebe, mi vse ne gre ‘čisto po planu’. S tem seveda ni nič narobe, vem da sem na pravi poti, morda bolj kot sem kdajkoli bila. A nek občutek se ob tem vseeno prebudi, da še nisem tam, da še nisem dovolj. Ta mali glasek, da trenutno nisem najbolj ‘uspešna’ za svoja merila. In podzavest je to tako lepo povezala s tem, da potemtakem ne izpolnjujem pogojev za ljubezen.
Ker zase ta trenutek nisem ‘dovolj uspešna’, se nisem počutila ljubljeno v odnosu.
Uau. To je bil ta manjkajoči košček, kateremu sem se na koncu prav ljubeče nasmejala, ker se mi je vse to zdelo tako noro.
S čim vse ljudje pogojujemo ljubezen?
Kako lepo si znamo vse zakomplicirati.
V resnici pa nam ni potrebno narediti čisto nič. Ne potrebujemo se boriti za ljubezen. Ne potrebujemo se dokazovati za ljubezen. Ne potrebujemo biti uspešni/lepi/ne vem kakšni vse še…da bi si zaslužili biti ljubljeni.
Dovolj sem.
Takšna kot sem.
Vredna sem.
Pomembna sem.
Ljubljena sem.
Že samo zato, ker obstajam.
Povej si te besede danes, ne vem ali si morala ravno ti to slišati, ampak začutila sem, da moram to podeliti s teboj.
Če imaš tudi ti kdaj takšne misli, premlevanja in vzorce, ki bi jih želela spremeniti, si dobrodošla na delavnico, kjer se osvobajamo veliko tega.
Tam prejmeš tudi vsa orodja, s katerimi si v takšnih situacijah sama pomagam do ozaveščanja in tudi spuščanja vsega tega.
Sama si v takšnih primerih najprej pomagam z orodji in zaženem barse, potem pa se še dodatno napolnim z ljubečo reiki energijo, katero sama čutim kot čisto, brezpogojno ljubezen.
Dobrodošla, da prideš in začutiš, da si dovolj.
Ker si dovolj.
P.s.: Vsem mamicam pa želim čudovit materinski dan. Dovolj ste.