8. del/10: Zmenek s seboj
Ko sem razmišljala, česa si v življenju želim več, kaj vse si želim doživeti, so preprosti izleti v naravo tisti, ki so na vrhu mojega seznama. Obožujem naravo, drevesa, gozdove, ampak voda je tista, brez katere si ne predstavljam življenja.
Morje, jezera, reke, slapovi … to me čisti in napolni. Res je, da sem zračno znamenje, vseeno pa sem še vedno vodnarka. 🙂
In čeprav mi je tisto Tivolsko drevo o katerem sem pisala v včerajšnjem zapisu dalo veliko energije, sem že močno pogrešala stik z vodo. Po vsem tem mojem očiščevalnem obdobju, ki je trajalo že skoraj dva meseca, sem v sebi začutila močno potrebo po tem, da me voda očisti vsega.
Jezera so bila tista, ki so me tokrat močno klicala.
Naredila sem si seznam jezer, v katerih se lahko okopam in jih v bodoče želim obiskati.
Na prijeten avgustovski sončen dan, sem tako samo sebe peljala na zmenek. Usedla sem se na vlak in se namenila na Kočevsko jezero. Vožnja z vlakom je mimogrede zame čista meditacija. Tišina vagona, šum kolesja ob stiku s tiri in opazovanje pokrajine skozi okno ki drvi mimo, me vedno postavi v trenutek tukaj in zdaj. Takrat sem res v čisti prisotnosti trenutka.
Čas je bil za izstop in v Kočevju sem se najprej peljala na kosilo. Natakarica mi prinese dva menija, čeprav sem bila sama. 🙂 Malo počaka, me vpraša, če se še kdo pridruži in ko ji povem, da sem sama, končno pobere naročilo. Ko sem bila v odnosu, sem večkrat šla na kavo ali kosilo sama in še nikoli nisem imela občutka, da bi me zato kdo čudno pogledal. Takrat pa sem dobila občutek, da je proti meni usmerjenih vsaj kakih 5 parov oči. 🙂
Hmm, zanimivo, sem si mislila, pojedla kosilo in našla svoj kotiček ob jezeru.
Komaj sem čakala da zaplavam, jezero je bilo čisto, sonce je prijetno grelo.
Voda me je zopet povabila v popolno prisotnost trenutka in čutila sem, kako me očiščuje vsega, kar je v zadnjih dveh mesecih pri meni priplavalo na površje.
Ob vodi sem preživela kar nekaj ur in uživala v čistem miru, sama s seboj. Dokler ni do mene pristopil nek ‘mladič’ (po moji oceni jih je imel 20 in nekaj) in me zelo pogumno prišel vprašati, če sem samska. 😀
“O ne, smo že tam, ali kaj? A res ne morem imeti trenutka samo zase?” sem si mislila.
Ma potem, sem vse skupaj vzela kot velik kompliment, ker očitno izgledam še zelo mladostno. Pravzaprav se mi je to potem priznam, zdelo kar zelo fino. 🙂 haha
Ampak vseeno, res še ni čas za ženitne ponudbe, zdaj je čas samo zame.
Ko sem se proti večeru vračala po gozdni poti nazaj do železniške postaje, pa so dogodki tega dne v meni vzbudili nek nov občutek, katerega ne pomnim, da sem kdaj občutila, ko sem bila samska. Začutila sem občutek čiste samote (pa ne v smislu osamljenosti, bolj individualnosti v globljem smislu). Morda zato, ker že dolga leta nisem bila samska in že dolgo nisem šla takole nekam sama. Če sem sploh kdaj sama takole kam šla.
V tem občutku sem najprej zaznala neko mešanico nelagodja, morda celo malo strahu. Dejstvo, da sem zdaj res sama. (Tu NE govorim o odvisnosti od odnosa ali strahu pred tem biti sama – celo nasprotno – jaz sem zelo rada sama.)
Ampak dejstvo, da se tam sprehajam sama medtem ko sem samska, je v meni vzbudilo drugačen občutek, kot če bi se tam sprehajala sama, medtem ko bi vedela, da sem v odnosu.
Zanimiv občutek. Kot da se počutiš bolj varno, ko veš, da nekomu pripadaš, čeprav te lahko v vsakem primeru poje medved in čeprav v resnici nikomur prav zares ne pripadaš. Sam prideš na ta svet in sam odideš iz njega.
Šlo je le za občutek.
Pripadanje sem začutila bolj v smislu neke celice. Združitve.
Kot da ti to da nek globlji občutek varnosti, samozavesti.
Nek globok občutek, ki ga nosimo v sebi kot človeška vrsta, ki se mora (z)družiti.
Še eno zanimivo spoznanje je bilo to in razumela sem, da je bil ta moj občutek nelagodja povezan z vstopom v neznano. Da je to zame le nekaj novega, kar počasi odkrivam. Da stopam iz cone udobja in da me življenje spet oblikuje v še bolj pogumno, še bolj samozavestno in še močnejšo žensko.
Hvaležna sem življenju za vse te uvide, spoznanja, ki jih doživljam v tem obdobju, hvaležna sem sebi, za svojo prisotnost, da lahko vsa ta spoznanja integriram, predvsem pa sem hvaležna da sem nežna do sebe.
In tudi v to, danes vabim tudi tebe.
Bodi hvaležen/a zase, za življenje in predvsem bodi nežen/a do sebe.
Dovoli si biti ranljiv/a, sočuten/a, ljubeč/a.
To je pot, skozi katero daš ljubezen sebi.
Pot, ki te vodi nazaj v srce.
Monika
Sem pozitivna, nasmejana vodnarka in svoje poslanstvo sem našla v osvetljevanju življenja sebi in drugim. Moja velika ljubezen je svet, ki je fizičnim očem neviden. Verjamem, da v življenju ni naključij in da ima resnično vse kar se nam zgodi, nek namen. Več …
