7. del/10: Lepota prisotnosti in bivanja

Čustveni vrtiljak se je počasi upočasnil, obdobje čiščenja in osvobajanja se je zaključilo. V meni ni bilo več jeze, neskončnih zakaj-ev, ali sodb. Brez čustvenega naboja sem situacijo sprejela takšno kot je. V srcu se je rodilo iskreno odpuščanje in dopuščanje. Najprej do sebe. Ostala pa je samo ljubezen in hvaležnost za vse lepo kar je bilo in predvsem za vse kar je.

Ne pomnim, če sem že kdaj v življenju bila tako zavestno prisotna v skoraj vsakem trenutku dneva, kot sem to začenjala biti tedaj. In tako zelo hvaležna. Zase, za življenje samo.

Nobene preteklosti, nobene prihodnosti.

Nobenih premlevanj, nobenih skrbi.

Samo čisto zaupanje, da je vse kot mora biti, v moje najvišje dobro in da je zame poskrbljeno.

Vsako jutro sama sebi rečem “Dobro jutro, Monika”, vsak večer si rečem: “Lahko noč, Monika.” 🙂

Zjutraj se zahvalim, da mi je podarjen še en dan, zvečer se zahvalim za vse, kar je bilo lepega v dnevu.

Hvaležnost do življenja je v meni postala tako močna, da mi spontano riše nasmešek na obrazu.

Vrnilo se mi je veselje do kuhanja, za katerega sem bila prej preveč utrujena. In tudi vseh teh opravil še nikoli nisem počela tako zelo prisotno.

Včasih sem počela 10 stvari naenkrat, ‘da izkoristim čas’. Takoj odgovorila na vsak e-mail, ki je priletel, čeprav sem tisti trenutek počela nekaj drugega. In potem 5x pozabila, kaj sem v resnici želela narediti. Vmes je prišlo še tisoč misli, kaj še moram narediti, kaj imam jutri, kaj vse me še čaka iz moje neskončne to-do liste in kaj vse bi ‘morala’ narediti že zdavnaj, pa še vedno nisem … včasih sem imela občutek, da se mi rahlo cvrejo možgani. In da me življenje prehiteva.

Zdaj vse počnem tako umirjeno, tako prisotno, veliko bolj počasi. Nikamor se mi ne mudi in nočem več hiteti. Želim biti samo prisotna, v sedanjosti. Ker to je vse kar v resnici imamo.

Včeraj je že mimo, jutri ne obstaja, imamo samo sedanji trenutek.

A naše misli so večino časa v preteklosti ali v prihodnosti.

Koliko časa pa res živimo zdaj? V tem trenutku? Koliko smo v zavedanju tega trenutka?

Jaz v tem obdobju čedalje bolj in si želim, da to postane moj nov način življenja.

Moji možgani so bili prej večino časa v prihodnosti, kaj vse še moram in katerih idej še nisem realizirala. Fokus je bil večino časa usmerjen v moje delo.

A v tem času, ko sem razmišljala, česa si v življenju želim več, sem si morala priznati, da sem večkrat pozabila živeti. Obožujem svoje poslanstvo, ampak ob njem sem večkrat pozabila, da to ni celotno moje življenje, čeprav je velik del njega. Ob tem mora biti prostor tudi samo zame.

Vse česar si v življenju želim več, je le to, da ga živim. Da v njem uživam. Da grem na sprehod, da grem na izlet, v hribe, na potovanje ali kamorkoli že. Da se povežem z naravo. Da samo sem. Da živim in uživam to življenje.

 

In sem se vprašala, zakaj si več tega ne dam na urnik vsak dan? Vsaj malo? Konec koncev sem si sama ustvarila svobodo in si sama določam svoj urnik.

 

Takrat sem sklenila, da bo tudi to odslej drugače in da bo čas samo zame postal del moje rutine. Sklenila sem, da si bom vse česar sem si več želela početi ali doživeti s partnerjem, zdaj podarila sama. To bodo moji zmenki s seboj.

In na tisti sončen dan, sem se takoj usedla na kolo in se zapeljala do Tivolija.

Najprej sem se zapeljala vse naokoli in ga opazovala, kot bi ga videla prvič. V resnici sem s tem novim pogledom tudi ga. Dovolila sem si ga začutiti in v njem videla lepoto, ki je še nikoli do sedaj prav zares nisem. Peljala sem se mimo bajerja, ki je skoraj v celoti prekrit z lokvanji, občudovala rože, zelenje in nato našla svoje drevo, ki me je poklicalo.

 

Najprej sem se bosa sprehodila po travi in se povezala z zemljo, nato pa sem se ulegla pod drevo in tam preživela celo popoldne. Prisotno. V tišini. V družbi sebe in drevesa, ki je bil tako poseben, da sem šla pobrskati katero drevo je. In ko sem prebrala njegov pomen, mi je bilo jasno, da sem resnično na pravi poti.

Moje drevo je bilo Cigarovec, ki simbolizira pogum in zaščito. Njegova trdoživa narava in opazna prisotnost sta ga naredili za simbol moči in varovanja. Drevo, ki uspeva v različnih razmerah, dodatno poudarja simboliko vzdržljivosti in odpornosti. V različnih kulturah simbolizira dolgoživost in mir. V nekaterih staroselskih ameriških tradicijah velja za zaščitniško bitje, medtem ko ga v evropskih vrtovih pogosto sadijo kot simbol umirjenosti in spokojnosti.

Bilo je kot bi brala opis sebe in tako sem se še bolj povezala z njim. To so ti mali čudeži, ko od Univerzuma dobivaš takšna sporočila v obliki znakov takrat, ko si najbolj povezan s seboj in z vsem kar obstaja. Ko si prisoten. Ker samo takrat vse te čarobnosti lahko resnično opaziš in jih začutiš. In to je tako lepo, da si spet lahko le še hvaležen. In ta občutek se samo še krepi.

V to prisotnost vabim tudi tebe.

Življenje je polno vzponov in padcev, skozi njega doživimo marsikaj. A na koncu ni pomembno koliko let smo doživeli, temveč koliko življenja je bilo v teh letih.

Ne pozabi živeti.

Užij vsak trenutek.

Ljubi.

Bodi.

 

Monika