6. del/10: Vrtiljak čustev in osvobajanje od odvisnosti

Po več kot mesecu dni intenzivnega fizičnega čiščenja stanovanja in ob tem tudi čiščenja misli in čustev, sem se končno ustavila. Iskreno, tudi moje telo je bilo precej utrujeno in ker sem pretiravala, sem imela kar nekaj časa bolečine v križu.

Ampak, v sebi sem čutila takšen notranji mir, ki se ga ne da opisati.

Vsak dan sem bila tako hvaležna, tako prisotna.

Zares sem uživala vsak dan, vsak trenutek.

Ob večerih sem se usedla na balkon, si včasih privoščila kak kozarec gin tonica in samo bila.

V hvaležnosti do sebe. V tej ljubezni do sebe.

 

Potem pa me je kar naenkrat, po dolgem času spet obiskala moja prijateljica tesnoba. Na moj prsni koš se je usedla kar za cel teden in tokrat mi namen njenega obiska ni bil takoj jasen.

Običajno pride takrat, kadar ne znam postaviti mej, ampak tokrat to ni imelo nikakršnega smisla, saj sem ravno to zdaj naredila.

Uporabila sem vsa orodja, ki jih učim na Access Bars delavnici in se odprla Reiki energiji, da me podpre in mi pokaže, kaj je vzrok teh anksioznih občutkov. In še isti dan sem prejela zavedanje. Tesnoba mi je prišla sporočiti, da se izogibam čutiti nekatera čustva in me spodbudila, da si jih dovolim začutiti. Naj jih ne analiziram, naj se jih ne bojim, ampak naj samo sem z njimi.

Ufff, to je bilo kot da bi odprla Pandorino skrinjico in odvrtel se je pravi vrtiljak čustev.

 

Izogibala sem se čutiti pogrešanje odnosa.

Izogibala sem se čutiti ljubezen, ki bo v mojem srcu vedno prisotna.

Izogibala sem se občutiti vse lepe skupne trenutke in spomine.

Izogibala sem se čutiti žalost, ker nama ni uspelo.

Izogibala sem se vstopiti v ta proces žalovanja, ker sem se bala, kaj bo to prineslo.

 

Zbrala sem pogum in samo dovolila vsem čustvom, da pridejo na plano. Dovolila sem si izjokati vse to in tesnoba je odšla. Hvaležna sem bila, da sem razumela njeno sporočilo in končno spet zadihala.

Nisem pa pričakovala, da bom ob tem prejela še eno močno zavedanje, ki je sledilo za tem.

V tem dobrem mesecu, sem si namreč zopet ustvarila svoj notranji mir. Doma ni bilo več teže, ki sva jo ustvarjala z nerazumevanjem, približevanjem in oddaljevanjem.

Moje telo se je začelo mehčati. Se sprostilo v občutek varnosti. Moj živčni sistem se je umiril. Pa vendar, telo ima spomin. Ko mu je neka dinamika poznana, se tam razvije nek občutek domačnosti, pa čeprav to zanj ni zdravo. V resnici gre tu za odvisnost in je kot droga. Zaznala sem, da moje telo pogreša dinamiko boja in bega, tega konstantnega adrenalina, čeprav je to nekaj, česar si res ne želim in se tudi nisem zavedala, da je to zame postalo domače.

To je bil moj največji aha moment v zadnjem obdobju.

Ko sem si priznala, da sem postala odvisna od drame v odnosu, se je v meni zgodil ogromen premik.

Pomislila sem na vse stvari, od katerih sem še odvisna, kaj vse v življenju me v resnici še nadzoruje, kontrolira. Kje vse jaz še vedno ne vodim svojega življenja, komu ali čemu še vedno dovoljujem, da me vodi?

V tistem trenutku sem opustila vse svoje nezdrave navade, spustila strah in nezaupanje, naredila nov načrt glede svojega življenja osebno in poslovno in iz telefona izbrisala aplikacijo Duolingo, preko katere sem v zadnjem letu vsak dan obnavljala svoje znanje španščine.

Skoraj eno leto sem vsak dan vsaj nekaj minut namenila temu. Vsak dan te aplikacija spomni, če tisti dan še nisi opravil svojega dnevnega plana in ti nariše žalosten obraz Dua, ki je nesrečen, ker te ni. In potem klikneš in oddelaš tistih nekaj minut, samo da imaš mir.

Ja, tudi od Duolinga sem bila odvisna, ker če sem iskrena, se kaj pretirano novega od njega nisem naučila, bolj kot ne (to je le moje mnenje), je to v resnici igrica zapakirana v učenje jezika.

V tistem trenutku sem spoznala čemu vsemu sem v življenju še dajala svojo moč, kaj vse me je kontroliralo in od česa sem bila odvisna. Ko sem izbrisala aplikacijo, ko sem opustila svoje razvade, ko sem si ustvarila novo vizijo zase, sem začutila takšno osvoboditev in k meni se je vrnila takšna izjemna moč. Moja moč, ki sem jo prej dajala drugim stvarem ali ljudem.

To je bilo moje največje spoznanje v tem obdobju in tako hvaležna sem zanj. Kakšna svoboda je, ko vzameš moč nazaj v svoje roke, ko ne dovoliš več, da je nekaj nad tabo. Ko si čisto zares samo ti tisti, ki vodi svoje življenje.

Resnična svoboda je, ko ne dovoliš več, da te nekaj vodi, ko se ozdraviš odvisnosti, veš pa, da imaš vedno možnost zavestne izbire (česarkoli že).

Ampak prava izbira, je izbira, ki je zares zavestna, ne tista, za katero ti misliš, da je zavestna, v resnici pa je zapakirana v odvisnost in beg.

Sama sem zdaj še bolj kot prej prisotna s svojimi izbirami in se zavestno osvobajam odvisnosti od vzorcev, ki so me še vodili v odnosu, da sem lahko zdaj jaz še bolj jaz in da bodo moje prihodnje izbire (tudi glede odnosov) zdrave, ne toksične.

Odprla sem piškotek sreče in ravno v tistem času prejela to sporočilo: “Bodite dirigent vašega življenja, ne pustite si, da to počnejo drugi. Pametni ste.” 🙂

Enako želim tudi tebi, ki me bereš.

Od srca.

Monika