4. del/10: Odkrušena skodelica in lastna vrednost

Pred nekaj meseci sem se udeležila nekega spletnega predavanja o tem kako si urediti dom po feng shui-u z upoštevanjem elementov human design-a, da v dom vneseš več obilja.

Marsikaj sem vedela že prej, a je bilo zelo dobrodošlo, da sem nekatere stvari obnovila, saj sem nanje pozabila. Zopet pa sem dobila veliko potrditev zase, da sem svoj poslovni prostor čisto intuitivno sama že uredila na zelo podoben način, kot sta svetovali predavateljici.

Zato se tam vsi tako dobro počutimo in zato je tam res prijetna energija.

In točno takšno energijo sem želela ustvariti tudi doma.

Ko sem pospravljala stanovanje, sem ugotovila, da imam tam res ogromno stvari, zaradi katerih energija stagnira ali odteka. Tam sem imela vse, česar res ne bi smela imeti. 🙂 Slike pokojnih, posušen poročni šopek, ki sem ga ujela pred ne vem koliko leti (mimogrede, do zdaj sem ujela že 2 pa me še nihče ni poročil) 😛 haha

Vse te stvari sem zmetala stran in takoj ko sem to odmaknila, je prostor že zadihal drugače.

 

Ko sem se lotila kuhinje in praznila omare, sem ugotovila, da imam veliko skodelic odkrušenih (vse kar je razbito, počeno, mora stran, ker ne prinaša dobre energije in obilja).

Ampak daleč najbolj uboga skodelica v omari pa je bila moja najljubša, iz katere sem vsako jutro pila kavo.

Točno se spomnim kdaj je padla na tla in izgubila ročaj.

Ko sem jo zagledala in pomislila, da si moram zares kupiti novo, je bila moja prva misel: “Ah, saj zame je še dost’ dobra, ko bo dokončno počila, si bom pa kupila novo.”

Preberi to še enkrat.

 

Še dobro, da sem ti v včerajšnjem zapisu povedala, da se včasih naglas pogovarjam sama s seboj, ker tole ni bila le misel, tole sem si povedala naglas.

In ko sem iz svojih ust jasno in glasno slišala te besede, sem se zjokala.

 

Takole se je oglasila moja druga (tista ta bolj močna) Monika:

“Kaj si ti zdaj rekla?! Saj ni čudno, da te potem drugi ne cenijo in ne spoštujejo, če se najprej sama ne.”

“Zame je še dost dobra.”

“Kot da si ne zaslužiš le najboljšega. Ker kaj? Ker ti si pač Monika, tista skromna, ki ne rabi ničesar ampak bi vse naredila za druge? Ki se zadovolji z drobtinicami? Ker misli, da ji ne pripada samo najboljše, ker ima toliko ljudi na svetu veliko manj? Tista, ki želi vsem pomagati, ampak ona pa lahko vse sama. In ona lahko prenese vse. Bo že prišla na vrsto nekoč. Ma fuck off s tem!”

“Ko bo skodelica dokončno počila, si bom kupila novo.”

“Ko mi bo dokončno počilo, bom naredila spremembo.”

“Koliko kapelj čez rob je potrebnih, da skodelica dokončno poči?”

“Sem res tako potrpežljiva, popustljiva, ker še vedno upam in verjamem v dobro?”

“Ali pa moja lastna vrednost le ni tako velika, kot sem mislila, da je?”

“Kdaj sem spet izgubila sebe?”

“Kdaj sem se spet pomanjšala?”

“Pa kako že spet to? A nisem tega že tolikokrat dala skozi? A nisem tega že predelala?”

“A sem sploh karkoli že naredila na sebi, a sem spet na začetni točki?”

“Ok, dovolj. STOP. Nehaj. Veš da to ni res. Veš, da si ogromno napredovala. Vse je ok. V redu si. Si pač naredila še en ovinek v spirali življenja. Si pač rabila tole lekcijo dokončno usvojiti.”

“Dovolj si. Vredna si. Pripada ti vse, kar si želiš. In nič manj.”

“Zdaj pa ma da si obrišeš solze in si kupiš zlato skodelico.”

 

In sem šla … brskati po spletu, da bi našla tisto ‘mojo’ skodelico.

 

Ker je čas, da sebe dokončno postavim na prvo mesto in tam ostanem.

Ker je čas, da svojo lastno skodelico še bolj napolnim z ljubeznijo do sebe. Da teče čez rob in da ob tem ne poči. Ampak da se množi.

Čas je, da sebi dam to vrednost, ki jo ves čas dajem drugim.

Čas je, da sebe ljubim tako močno, kot znam ljubiti drugega.

Čas je, da sem najprej sama sebi najboljša partnerka.

Pripada mi ljubezen. Pripada mi obilje vsega.

 

In v tem duhu, sem našla skodelico zase.

Unikatno, ročno izdelano izpod rok našega svetovno priznanega industrijskega oblikovalca in umetnika, Oskarja Kogoja.

Ko sem videla ceno, se je za hip oglasila tista skromna Monika in pomislila: “Resno? Toliko boš dala za eno šalco?”

“JA. Toliko bom dala za skodelico, ker je ta namenjena MENI. Toliko se cenim. In ko bom iz nje vsako jutro pila kavo, bo to moj opomnik, da sem ljubezen.”

 

op.: Tole ni plačana reklama (čeprav bi lahko bila) 🙂

Skodelica je energetska, testirana in certificirana, da ima energijski vpliv na človeka. Ročaj pa je pozlačen z 18 karatnim zlatom.

Že to me je navdušilo dovolj, a ko sem prebrala njen opis, sem vedela, da je ta narejena zame: 

“… Skodelica stoji na treh točkah, ki predstavljajo krščansko simboliko sv. Trojice. Ročaj skodelice sestavljata dva kroga, ki simbolizirata združenje človeškega z božjim v celoto – kupolasti svod. Združena kroga sta tudi simbol poroke (združitev dveh oseb, dva poročna prstana) in simbol neskončnosti.

Skodelica ima obliko jajca, ki je energetsko najbolj popolna oblika in splošno razširjen prastari simbol v nekaterih religijah sveta, v ljudskih izročilih in v svetovnih mitologijah.

Jajce ali lingam simbolizira ponovno rojstvo, življenje, blaginjo, varnost, ustvarjalnost, upanje …”

 

Opis sem sicer skrajšala, a simbolika je jasna.

Ne znam ti opisati kako dragocen občutek je, ko vsako jutro iz nje pijem kavo. Zdaj vsak dan z vsakim požirkom v svoje življenje srkam še več ljubezni do sebe, do življenja in vsega božanskega, kar je že v meni, v mojem srcu.

In nazdravljam novemu življenju, ponovnemu rojstvu sebe in pozdravljam blaginjo v vseh pogledih.

 

Življenje je lepo.

A kratko.

Ne zapravimo ga s tem, da ga samo preživljamo, temveč ga v polnosti užijmo.

Z ljubeznijo do sebe in do vseh živih bitij.

S spoštovanjem do narave, planeta in vseh živih bitij.

S kvalitetnimi odnosi.

Z radostjo, igrivostjo.

S hvaležnostjo za vse.

 

Monika