Prvič v življenju sem na dopust odšla sama. Šla sem v Opatijo, ki sem jo obiskala prvič in se vanjo takoj zaljubila. Niti približno se mi ni sanjalo, da je tako lepa in da mi bo toliko dala.

Zadnjih dobrih 20 let sem večino svojega življenja bila v partnerskih odnosih, le malo let samska in priznam, da se po toliko letih veze, na to še vedno privajam. 🙂

Skozi odnose sem se sama namreč ogromno naučila o sebi, a sedaj vidim, da sem skozi življenje razvila močno sposobnost samorefleksije, samozavedanja, da tudi v tem obdobju o sebi marsikaj ozaveščam.

Že od nekdaj sem bolj introvertirana in rada sem v svoji lastni družbi, zato sem se tega dopusta s seboj zares veselila. Bila sem sama, a nikakor osamljena. Pravzaprav se v svoji lastni družbi še nikoli nisem počutila osamljeno, sem se pa osamljeno večkrat počutila v odnosih.

Opatijo sem doživela v polnosti. Spoznavala sem jo skozi zgodovino, naravo in začutila njen pristni utrip predvsem skozi gozdne poti, ki so me očarale. Prvi dan sem doživela toliko, da se mi je zdelo, da sem celoten dopust dala v en dan. 🙂 Nameravala sem iti na krajši sprehod, ki se je razlegel v 6 ur hoje. Očarala me je zgodovinska gozdna pot Carmen Sylva, med katero sem raziskovala še dodatne misteriozne gozdne poti, ki so vodile neznano kam, jaz pa sem se v njih izgubljala.

To je bila moja prva samorefleksija in nešteto stopnic na eni od gozdnih poti mi je dalo priložnost, da se zopet malo pogovorim sama s seboj.

V meni se je zopet prebudil občutek da ‘nisem dovolj dobra’.

Ker sem se vmes malo izgubila. Ker nimam prav dobre orientacije. Ker sem se zaradi tega v takih primerih vedno bolj zanašala na partnerja.

Zanimivo mi je bilo, da se mi ta občutek še vedno sem in tja prikrade, a sem hvaležna, da znam ta del sebe zdaj veliko bolj sočutno objeti in da se več ne obsojam.

No tokrat, sem se morala znajti sama in ugotovila, da mi čisto nič ne manjka in da se prav odlično znajdem. Tudi tistega občutka samosti o katerem sem pisala v 8. delu ni bilo več. Kljub temu, da sem se izgubila, sem se v gozdu sama počutila popolnoma varno.

V vsem tem zdaj znam videti darilo in tudi ta moja radovednost in raziskovalni duh po odkrivanju novih poti, sta temu dnevu dala največji čar. Zaradi tega sem doživela najlepše razglede in tudi najgloblje notranje uvide. Da ne omenjam, da sem bila najbolj hvaležna, da sem lahko vse te poti raziskovala sama, ker vem, da bi se morala že 5x obrniti nazaj, če bi te poti raziskovala v dvoje. 🙂

Te prečudovite gozdne poti so me napolnile s tako hvaležnostjo, radostjo, da sem bila ves čas ganjena. Zelena barva, drevesa, skale oblečene v mah in ptičje petje so mi dajali občutek, da sem v pravljičnem gozdu. Ena sama čarobnost je bila povsod. In to čarobnost sem začutila tudi v sebi.

Na vsakem koraku sem se sebi zahvaljevala za mir, ki sem si ga podarila.

Za vrednost, ki sem si jo dala.

Hoja me je še bolj zbližala s seboj.

Ves ta čas preživet samo s seboj, je v meni vzbudil še več ljubezni do sebe.

 

Ne vem koliko sem tisti dan prehodila, zagotovo pa najmanj 10 km z vsemi dodatnimi pustolovščinami v neznano. 🙂

Naslednji dan je bil plan jasen. Kava. Zajtrk. Hoja.

Tokrat po gozdni poti na hrib Veprinac, do cerkvice Sv. Marka, od koder se vidi čudovit razgled na celotni Kvarner.

Del poti je bil malce nejasno označen in zopet so se v meni vzbudili občutki iz prvega dne. ”Kam zdaj ta tabla kaže, če tam ni nič? Pa kako spet ne vem kam?”

Vdih, izdih, se pomirim in si rečem, vse je ok, se boš že znašla. Hodim okoli, raziskujem, iščem, gledam in vse skupaj traja že skoraj uro. ”Joj, v tem času bi ti morala biti že na vrhu hriba, ne da še vedno iščeš pot naprej. Če boš takole nadaljevala, boš danes hodila še več kot včeraj.”

Čas je bil za mojo drugo samorefleksijo.

Vprašam: ”Kaj je prav v zvezi s tem in kaj bi bilo potrebno, da najdem tole pot s popolno lahkoto?” Takšna in drugačna vprašanja so ena izmed mnogih orodij o katerih govorim na Access bars delavnici in tisti trenutek sem vsa orodja dala v prakso. 🙂

Končno se prikaže neki gospod in mi prijazno pokaže pot, ki je sama nikoli ne bi našla.

Hvala prijazni gospod, hvala Vesolje. 🙂

Pot do Veprinca je bila polna notranjih uvidov in glasnih pogovorov s seboj, ker sem morala ta moj občutek ‘nesposobnosti’ in ‘nevrednosti’ spet konkretno objeti.

Ko sem prišla na vrh, sem dobila odgovor tudi na svoje prvo vprašanje.

Tisti dan je bil oblačen, zato razgled ni bil tako jasen, a energija, ki sem jo doživela skozi celotno pot in na vrhu je presegla tisoč lepih razgledov. Takega miru kot sem ga doživela tam zgoraj, nisem čutila že zelo dolgo.

Usedla sem se na klopco in samo bila. Sama, v popolni tišini.

Od zgoraj sem zrla na celoten Kvarner, ko se je kar naenkrat oglasil zvon.

Ne vem koliko časa je zvonilo, ampak meni se je zdelo, da zvoni 10 minut. Še nikoli v življenju nisem doživela tako močnega zvonjenja. Bilo je kot da sem na zvočni kopeli z gongi in spomnila sem se na naše zadnje izobraževanje z zvočnimi posodami, ko smo govorili o moči vibracije, frekvence in zvoka. Ko smo omenili, da tudi cerkveni zvonovi čistijo energijo mesta.

No, ta zvon je zagotovo nekaj posebnega in ta izkušnja je bila zame globoko zdravilna. Njegov zven sem čutila v celotnem srcu in ulile so se solze globoke hvaležnosti. Ko je izzvenel, sem v svoji glavi čutila čisto praznino. Čisto tišino. Nobene misli ni bilo in občutek sem imela, da je ta zvon iz mene za vedno odnesel vse te občutke nevrednosti. Da je odnesel vse, kar mi ne služi več. Vse, od česar sem se poslovila. To je bil občutek resničnega očiščenja in na lastni koži sem občutila to izjemno moč zvoka.

Ko sem pogledala na uro, sem dojela, da te izkušnje ne bi nikoli doživela, če se na poti ne bi izgubila.

In to je bila moja tretja samorefleksija, ki sem jo predelovala celotno pot nazaj do Opatije. O kontroli, nadzoru, zaupanju, življenju in čudežih.

Ozavestila sem, da velik del mene še vedno tako zelo skuša kontrolirati to življenje. In najbrž pri tem nisem edina?

Ti moji dopustniški pohodi so mi zares dobro pokazali koliko to še vedno počnem. Skušala sem nadzorovati časovnico celotne poti, kdaj bi morala biti na vrhu, kdaj bi se morala vrniti. Kaj bo, ko pridem nazaj. In če ne gre vse po planu, če se vmes izgubiš?

To sem seveda prenesla na vse večje situacije v svojem življenju. Kako želimo vse vedeti, imeti nekako pod nadzorom. Da nas življenje ne preseneti. Za vse mora biti poskrbljeno. Kako in kje živimo, s kom smo v odnosu, kaj delamo, koliko moramo zaslužiti itd.

Naredimo si veliki načrt. In potem se zgodi življenje. Nepričakovano poruši vse naše plane. Pomete z vsemi našimi predstavami, ki jih imamo o tem, kako naj bi naše življenje izgledalo.

 

Partnerski odnos se konča. 

Zboliš.

Izgubiš ljubo osebo.

V službi te odpustijo.

Poplava ti odnese hišo.

 

To je življenje. In tu smo zato, da ga izkusimo v polnosti. Da cenimo vsak trenutek, ki ga tu imamo, ne glede na to, koliko časa nam je danega. Na koncu bo pomembno le to, da smo ga zares znali živeti.

Čeprav tisti trenutek, ko se znajdemo v takšnih situacijah pogosto ne vidimo tega, se v teh življenjskih izzivih vedno skriva darilo. Če se za to odpremo, se nam čez čas prikaže, čemu je bilo to dobro. Največkrat se ravno v največjih življenjskih preizkušnjah skrivajo najlepši čudeži.

Na poti nazaj sem naredila ‘inventuro’ svojega življenja. Pomislila sem na vse odnose in vse ostale življenjske situacije. Kako je danes čisto vse drugače, kot sem nekoč mislila, da bo. Kakšne načrte sem imela v preteklih odnosih s partnerji, kakšne so bile moje želje za prihodnost in kako danes skoraj nič ni tako, kot sem si predstavljala, ampak je veliko boljše in lepše.

 

Vsak moj ‘padec’ se je izkazal za največje darilo.

 

In vsakič ko me je življenje vrglo iz mojega plana, ko je ubralo neprehojeno, neznano pot, sem doživela najlepše čarobnosti.

Vse partnerje sem spoznala na najbolj nepredvidljiv način. Tudi moje poslanstvo sem odkrila na najbolj nepričakovan način. Pravzaprav so se vse najlepše stvari v mojem življenju zgodile takrat, ko ničesar nisem nadzorovala, ko sem samo bila in dala prostor čudežem. Ko nisem ničesar pričakovala.

In tako je pri vseh nas.

Najlepše stvari se nam vedno zgodijo, ko najmanj pričakujemo. Zakaj torej tako zelo želimo vse nadzorovati? Zakaj bolj ne zaupamo v življenje?

Če se s partnerjem ne bi razšla, zagotovo ne bi šla sama v Opatijo, ampak bi bila skupaj na dopustu v Dalmaciji. Če ne bi šla v Opatijo, ne bi doživela takšnih uvidov v tako čarobni naravi. Če se ne bi izgubila, bi do cerkvice prišla veliko prej in bi zamudila to nepozabno zvonjenje … če se v moji preteklosti ne bi vse zgodilo kot se je, jaz danes ne bi počela tega kar počnem, ne bi tega pisala in ti ta trenutek ne bi tega bral/a.

Vse ima svoj namen, četudi ga tisti trenutek še ne poznamo.

Ko skušamo vse nadzorovati in ko se vse zgodi po pričakovanjih, je v resnici to čisto preveč predvidljivo in dolgočasno.

Življenje je najbolj zabavno in čarobno takrat, ko se prepustimo, zaupamo in stopimo v neznano.

Ko spustimo kontrolo in zaupamo, da bo vse ok. Ne le ok, ampak da bo še boljše in še lepše. Ker v resnici vsakič je.

Zato sem se tisti dan odločila, da nič več ne planiram, ampak se samo prepustim.

Dovolila sem se izgubljati in se ob tem smejala, vsak trenutek sem se spontano odločala kaj bom doživela in kako ga bom doživela. Prve 3 dni sem vsak dan po 6 ur samo hodila, ker mi je to dalo ogromno. Prehodila sem vse možne gozdne poti, obiskala vse prečudovite parke in večkrat obhodila celotno obalno pot.

Na njej sem se ustavila, ko sem zaslišala petje neke glasbenice, obsedela tam in jo v solzah poslušala. Četrti dan sem doživela dalmatinske klape, ki jih sama obožujem. Veliko ganljivih trenutkov sem doživela v Opatiji.

Med sprehodom sem se spontano odločila za izlet z ladjico, na katerega sem šla naslednji dan, plavala sem vsakič drugje, tudi med največjo nevihto, 2x sem se odločila iti v savno, da sem spočila utrujene noge in se crkljala z res vrhunskimi kosili ali večerjami.

Toliko lepega sem doživela, a najlepši čudeži so se zgodili ravno takrat, ko ničesar nisem nadzorovala, ko sem se samo prepustila. 

 

In če ti kaj želim predati skozi vso to serijo 10 zapisov, skozi moje celotno doživljanje sebe in svojega življenja v tem obdobju, je to, da zaupaj, da je vse točno tako kot mora biti. Da je vse v popolnem redu.

Da si tu z namenom in da si darilo. Da si del vsega in da je vse del tebe. Celotno Vesolje je v tebi in ti si v njem. Si del velikega načrta, tudi če ga ne vidiš. Ne poskušaj ga pretirano nadzorovati, ampak se prepusti.

Zaupaj, da je zate že poskrbljeno. Vzljubi sebe tako močno, da ljubezni ne boš iskal/a zunaj sebe. Daj si vrednost, da je ne boš potrjeval/a drugod.

Izbiraj le tisto kar te polni, radosti.

V svoj krog sprejmi le tiste, ob katerih se počutiš mirno, ljubljeno, cenjeno.

Ne zbiraj drobtinic, vedi da ti pripada biti ljubljen/a in srečen/a.

Zabavaj se. Uživaj življenje. Ne jemlji ga tako resno. Smej se. Ljubi. Delaj dobro. Širi dobro. Bodi dober/a do drugih. Spoštuj vsa živa bitja, naravo, planet.

Bodi hvaležen/a. Vsak trenutek in za vse.

Povabi čudeže v svoje življenje in se spomni, da si eden najlepših ravno ti.

 

Objem,
Monika