{"id":1620,"date":"2017-12-14T12:46:00","date_gmt":"2017-12-14T12:46:00","guid":{"rendered":""},"modified":"2020-12-13T13:23:33","modified_gmt":"2020-12-13T11:23:33","slug":"duhovni-ljudje-ne-smemo-biti-jezni-ali-res","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/sijem.si\/duhovni-ljudje-ne-smemo-biti-jezni-ali-res\/","title":{"rendered":"Duhovni ljudje ne smemo biti jezni. Ali res?"},"content":{"rendered":"
\n
\"Duhovni<\/div>\n

V poplavi razburkanih \u010dustev, ki sem jih v zadnjem \u010dasu ob\u010dutila tudi sama, sem se za\u010dela spra\u0161evati tudi o tem, ali je \u010dlovek, ki se ukvarja z osebnostno in duhovno rastjo sploh lahko \u017ealosten ali jezen? Ker tega se od take osebe vendar ne pri\u010dakuje.<\/p>\n

\u010ce si duhoven, pa si res ne sme\u0161 dovoliti, da te prevzamejo \u010dustva, saj vendar toliko ve\u0161 o vsem tem. Od vseh ljudi, bi moral ravno ti vse to obvladovati, biti miren in poln ljubezni. Pri\u010dakovanja, ki jih sprejemamo od okolice, zahtevajo tudi ogromno odgovornosti. In v\u010dasih je to v veliko breme.<\/p>\n

Kdor misli, da smo vsi ljudje, ki na kakr\u0161enkoli na\u010din pomagamo drugim popolni, se moti. Noben \u010dlovek na tem svetu ni popoln. In vsi ljudje smo sestavljeni iz \u010dustev. Pozitivnih ali negativnih, kot jih pa\u010d \u017ee ozna\u010dujemo. To je dejstvo, ker smo v svojem bistvu le ljudje. In povsem normalno je, da vsak \u010dlovek kdaj ob\u010duti jezo, \u017ealost ali bes. Tako kot je normalno, da ob\u010duti tudi veselje in radost. A zdi se, da smo ljudje, ki se ukvarjamo z delom na sebi ali z duhovno rastjo, sprejeti le takrat, ko smo veseli, sre\u010dni in nasmejani. Pretirano jezen pa ne sme\u0161 biti, ker to ni ‘sprejemljivo’. Popolni bi morali biti tudi vsi psihologi, psihoterapevti in terapevti vseh vrst. Pa mislite, da bi to res bilo normalno?<\/p>\n

Kdor pravi, da nikoli ne ob\u010duti jeze, la\u017ee drugim ali pa celo tudi samemu sebi. V tem primeru negativna \u010dustva le potla\u010di, to pa vodi do \u0161e ve\u010djih te\u017eav, dolgoro\u010dno pa tudi v bolezen.<\/p>\n

Normalno in zdravo je, da svoja \u010dustva izrazimo, ko jih ob\u010dutimo. Pomembno je, da jih ne potla\u010dimo, ampak si jih enostavno dovolimo ob\u010dutiti in izraziti. S tem si dovolimo biti tudi ranljivi. In ni\u010d ni narobe s tem, \u010de to tudi poka\u017eemo, namesto, da se skrivamo za masko ‘popolnih in mo\u010dnih terapevtov ali duhovnih u\u010diteljev’. S tem poka\u017eemo, da smo tudi mi le ljudje. Da smo naravni in avtenti\u010dni. Da smo plus in minus. Dan in no\u010d. Svetloba in tema. Jing in jang. To je prava duhovnost.<\/p>\n

Okolica in mediji nas \u017ee tako ali tako zasipavajo s ‘popolno’ predstavo o ‘popolnem’ \u017eivljenju, ki je ne le nerealna, temve\u010d tudi nevarna. Stremeti k popolnosti ne vodi nikamor drugam kot le v trpljenje. Ali si res \u017eelimo dajati tak zgled? Sama menim, da je prav, da vam poka\u017eem tudi svojo ‘nepopolnost’. Ker vam \u017eelim sporo\u010diti, da ste tudi sami popolni v svoji nepopolnosti. Da ste vredni, sprejeti in \u010disto v redu, tak\u0161ni kot ste. Tudi takrat, ko ob\u010dutite \u017ealost, jezo ali bes.<\/p>\n