Nekdo bi lahko rekel, “ah to pa res ni nekaj, zaradi česar bi se lahko punca pri 24. letih znašla na dnu.” Tudi sama zdaj po toliko letih vem, da če bi se mi to zgodilo danes, zagotovo ne bi bila na takem dnu. A takrat sem bila drugačna kot sem danes.

V resnici sploh ne vem kdo sem bila, ker nisem imela sebe. Živela sem bolj za druge, se prilagajala, pomanjševala, nisem še vedela, kaj si želim početi v življenju. In ko se je zrušil tisti odnos, sem mislila, da se mi je zrušilo vse. V resnici pa se je zrušilo vse kar nisem bila jaz in šele takrat sem zares začela živeti sebe.

Po tistem, sem sama sebi rekla: DOVOLJ JE. Zbrala sem vso moč, se prvič v življenju postavila zase in dala sebe na prvo mesto. Odločila sem se, da bom od tistega trenutka počela samo tisto, kar hrani mene, ne glede na pričakovanja in mnenja drugih.

Pri tem sem bila brezkompromisna in tako trdno odločena, da me nihče in nič več ni moglo zaustaviti. Ker je bilo dovolj in ne bi več prenesla niti ene kaplje čez rob več.

Obrnila sem nov list v življenju, opustila fakulteto, ki me ni več zanimala, odmaknila sem se od ljudi, ki so se že predolgo napajali z mojo energijo.
Spremenila sem svoje prehranjevalne navade (od takrat na mojem krožniku ni več mesa), se vpisala na jogo in začela meditirati.

Takrat se je začela moja pot osebne in duhovne rasti. Takrat sem se začela spoznavati. Odkrivati kdo sem, česa si želim, po kakšnih vzorcih sem do tedaj delovala. Pri tem mi je zelo pomagala meditacija.
Vpisala sem se na vsak tečaj, povezan z duhovnostjo, ki me je res pritegnil in ki sem ga takrat začutila zase. In tako sem počasi postajala tista prava Monika.

Lupila sem se kot čebula in se plast za plastjo osvobajala omejujočih prepričanj, vzorcev in mnogih pogledov, ki sem jih prevzela od drugih.
Sledilo je nekaj let intenzivnega dela na sebi, dokler nisem na neki točki začutila, da sem končno našla svoje poslanstvo. Ko sem videla svoj razvoj, svojo spremembo, sem začutila, da moram to deliti tudi z drugimi. Da sem pripravljena in dovolj močna, da sem lahko v oporo ljudem, ki si prav tako želijo zaživeti boljše življenje.

Našla sem sebe in takrat resnično zasijala.

Ko danes pogledam nazaj, sem za to pot tako zelo hvaležna. In čeprav se mogoče sliši čudno, sem danes najbolj hvaležna tistemu bivšemu, za vse težke trenutke, ki sem jih takrat doživljala. Hvaležna sem, ker sem točno to takrat potrebovala. Hladen tuš, ki mi je dal tako neverjetno moč, da sem lahko zadnjih 10 let premikala gore.

Čeprav je tole klišejski stavek, je v njem vsa resnica: “Kar te ne ubije, te ojača.” Mene je. Zato sem danes tu, kjer sem. Zato sem danes to, kar sem. Zato danes sijem.

Najbolj pa sem hvaležna, da sem lahko zaradi svojih izkušenj in svoje prehojene poti, doprinos tudi tebi. Da te lahko slišim. Da te lahko razumem. Da te lahko čutim. Da sem ti lahko v oporo. Da ti lahko pokažem, da je vse mogoče. Da tudi ti lahko prideš do tu. Da lahko tudi ti zaživiš drugače. In da imaš tudi ti v sebi neomajno moč. Da lahko tudi ti premikaš gore in zaživiš resničnega SEBE.

“You can’t wait until life isn’t hard anymore, before you decide to be happy.” ~ Nightbirde

(Ta stavek je izrekla čudovita oseba in pevka, ki se bori z rakom, a kljub temu živi svoje sanje in se je v oddaji Amerika ima talent, v finale uvrstila z zlatim gumbom.)

Od-loči se od vsega kar nisi ti, iz najtežjih izkušenj potegni najboljše in se odloči za srečo. Nikoli ni prepozno in čisto vse je mogoče. Samo BODI TI. To je vse, kar je pomembno. 💗

In hvala ti, ker si del moje poti.🙏

Objem,
Monika

The post Praznujem 10. obletnico SEBE appeared first on Sijem.si.

Če imaš tudi ti v družini kakšnega družinskega člana, ki takole slači nogavice, tebi pa gre to blazno na živce, potem veš o čem govorim.

Ko se tak štumf opere, se najprej ne opere dobro, potem pa ti vzame še več časa, da ga pravilno obrneš, ko zlagaš perilo. Ja vem, nočna mora za vse nas, ki smo malo ali precej nagnjeni k perfekcionizmu in kontroli. 🙄
Uf kako sem se jezila na mojega dragega, ko sem zlagala njegove nogavice. 2 leti sem rabila, da sem ga navadila, da jih začne slačiti pravilno.

Danes sva se s stranko na terapiji pogovarjali prav o tem, kako naporno je to za nas. Pa ne govorim o narobe obrnjenih štumfih, ampak o kontroli in perfekcionizmu.

Ko si res utrujen/a in namesto da greš spat, pospravljaš kuhinjo, ker je nekje v tebi prepričanje, da si slaba oseba, če jo boš pospravila zjutraj.

Ko imaš preveč vsega in enostavno ne zmoreš narediti vseh opravil, ampak ne prosiš za pomoč drugih samo zato, ker veš da delo ne bo tako dobro opravljeno, kot bi ga opravil/a sama.

Ker ti si perfekten/a in samo ti znaš ‘u nulo’ vse pospraviti, počistiti itd. Pa tudi če se ob tem dokončno izčrpaš. Samo da je narejeno tako, kot je treba. Veš o čem govorim, ane?

Tudi jaz sem bila tam. Zdaj lahko rečem da sem skoraj že ozdravljena perfekcionistka in kontrol ‘frikinja,’ ceprav se morda moj dragi ne bi strinjal z mano. 🙂

No jaz vem kje sem bila prej in kje sem zdaj.

Ko moj dragi kuha, je omaka velikokrat pošpricana po vseh omarah, ker on pač kuha tako strastno kot Jamie Oliver, ki iz 3 metrov meče hrano v lonec. Včasih sem hodila za njim z viledo v roki, danes tega več ne delam, ker vem da bo na koncu tudi pospravil.

Pretirana kontrola in perfekcionizem pa se seveda ne kažeta samo v gospodinjstvu, ampak povsod, tudi pri delu. Če gremo prevečkrat čez svoje meje, telo že dokončno izčpamo, a še vedno nadaljujemo z delom, se srečamo z izgorelostjo.

Včasih pa te pretiran perfekcionizem ovira tako zelo, da ne upaš odpreti svojega podjetja, dokler ni po tvojih merilih vse popolno. Popolna spletna stran, popolne vizitke, popoln logo…in potem ugotoviš, da itak nikoli ne bo nič popolno in da je bolje da začneš, kot pa da sploh nikoli ne začneš.

Kako sem se jaz osvobodila pretirane kontrole in kako sem od pretirane perfekcionistke postala oseba, ki:

✅ gre brez slabe vesti spat in se šele zjutraj loti razpakiranja kovčkov po dopustu?
✅ ne zagrabi več sesalca takoj, ko na tleh vidi drobtino?
✅ zdaj z veseljem obrne tudi kak narobe obrnjen štumf?
✅ so ji zadovoljne stranke pomembnejše od perfektno urejene spletne strani?

Kako mi je to uspelo?

Z delom na sebi, meditacijo in reikijem sem ozavestila svoja omejujoča prepričanja, metoda Access bars pa je bila tista, s katero sem to z lahkoto spuščala. Na glavi imamo poleg ostalih točk tudi točko za kontrolo in ta je pri meni očitno naredila čudež.

Na splošno je moje življenje v zadnjih štirih letih, odkar sem v delo na sebi in v delo s strankami vključila Access Consciousness, veliko bolj lahkotno, zabavno, mirno in sproščeno. Ne obremenjujem se več s stvarmi, ki niso življenjsko pomembne, življenju veliko bolj zaupam in ga Živim.

To, da sem se v veliki meri osvobodila kontrole in perfekcionizma, pa mi je dalo še več svobode in spontanosti, ker to je bila zame največja ovira na vseh življenjskih področjih. In ko to spustiš, uh…takrat se zgodi čarobnost življenja in prejemanja.

Povej mi, se tudi ti najdeš v tem?
Bi se želel/a osvoboditi svojih omejitev in zaživeti bolj lahkotno, svobodno, sproščeno, radostno? 💗

Na Access bars delavnici te lahko naučim kako do tu. Predala ti bom veliko uporabnih in preprostih orodij, ki ti res olajšajo življenje in jih lahko začneš uporabljati takoj.
Naučim te tudi izvajanja barsev, ki jih lahko potem kadarkoli zaženeš sebi, svoji družini, partnerju, prijateljem ali pa strankam, če imaš svoje podjetje in si želiš to vključiti med svoje storitve.

Access bars delavnica

Navijam zate, da se tudi ti osvobodiš svojih omejitev, pa če prideš na delavnico ali ne.

Objem,
Monika

The post Tudi ti sovražiš narobe obrnjene štumfe? appeared first on Sijem.si.

Še dobro, da imam najbolj priročno prvo pomoč vedno v svojih rokah. Takoj sem si naredila kombinacijo reikija in Accessovih telesnih procesov. Prvič sem na sebi preizkusila novi proces celičnega spomina, pri katerem sem res čutila spremembo.

Zagnala sem še energije za korekcijo vida in že po 10 min je bilo veliko bolje.
Zvečer in naslednji dan zjutraj se je bolečina spet pojavila in oko se mi je ves čas solzilo. Takoj sem celoten proces še enkrat ponovila in oko je sedaj popolnoma v redu.

“Zakaj se mi je to moralo zgoditi?” Sem vprašala naslednji dan in prejela ta odgovor:
Da se najprej na sebi prepričam, ali telesni procesi, ki sem se jih naučila na novo, res delujejo.

A nismo ljudje smešni?

Z namenom, da bi si dokazala, da si lahko pomagam, sem izbrala in zmanifestirala bolečo izkušnjo. Takoj sem ozavestila svojo izbiro in jo nato hitro spremenila. Ne potrebujem manifestirati bolečin, bolezni in omejitev, da bi si dokazala da zmorem iti skozi to izkušnjo. Ne potrebujem takšnih izbir, da bi si dokazala, kako močna sem.

Dalo mi je misliti. Kolikokrat si vsak izmed nas prikliče nekaj neprijetnega z namenom, da si nekaj dokaže? Moraš res dobiti vejo v oko ali lahko narediš drugačno izbiro?

Na seminarju Temelji, ki je v sklopu Access Consciousnessa in ki sem se ga udeležila ta mesec, je bil še en tak podoben primer. Nek moški je Gary Douglasa in Dain Heera (soustanovitelja Access Consciousnessa) spraševal zakaj nikakor ne more priti do denarja. Ko sta ga vprašala, kaj ljubi v zvezi s tem, da nima denarja, je odgovoril da to, da če ga nima, mu ga nihče ne more vzeti. Ustvaril si je prepričanje, da če bi imel denar, bi partnerka in prijatelji ves čas želeli nekaj od njega. Da bi ves denar moral zapraviti za njih. In tako je na nezavedni ravni ustvaril izbiro, da denarja raje nima, ker tako mu ga nihče ne more vzeti. 🙂

Hkrati si ga je želel, vendar mu je to prepričanje, ta izbira onemogočala, da bi ga zares lahko imel.

Takšna in drugačna prepričanja si ves čas ustvarjamo vsi. Kako se jih osvoboditi in izbrati drugačne izbire?

Ena najboljših tehnik za osvobajanje omejujočih prepričanj, misli, čustev, ki nam onemogočajo, da bi lahko imeli lahkotnejše življenje, je zame Access bars. Ko prejemamo barse, se naši možgani prestavijo v theta stanje zavesti, tam pa se dogajajo ‘čudeži’. V theta možganskem valovanju se lahko zelo hitro osvobodimo omejujočih prepričanj in energijskih blokad, naše telo pa se lahko hitro začne samozdraviti.

Ampak Monika, ti že 4 leta delaš in prejemaš barse, pa se ti je vseeno zgodilo, da si si ustvarila takšno prepričanje in zaradi njega dobila vejo v oko. 🙂

Res je. Tudi jaz sem človek. Ampak, ker poznam vsa orodja in ker je moje zavedanje ravno zaradi uporabe orodij veliko večje kot je bilo pred štirimi leti, sem lahko zelo hitro ozavestila, zakaj se mi je to zgodilo, zakaj sem si izbrala to izkušnjo in potem naredila drugačno izbiro.

Pomembno je, da se zavedamo, da je vse kar se dogaja v našem življenju, posledica naših izbir. In da če nam to kar vidimo ni všeč, imamo v vsakem trenutku možnost narediti drugačno izbiro.

Meni osebno so Access barsi in vsa Accessova orodja, ki jih prejmeš na Access bars delavnici spremenili življenje. Brez tega si jaz ne predstavljam več življenja, sploh v tem času ne. Že sam tretma te osvobodi toliko stresa, teže, energij, ki te zavirajo in držijo ujete v nekih starih vzorcih. Potem pa so tu še preprosta, enostavna orodja, ki jih uporabiš takoj, ko jih potrebuješ.

Naučiš se postavljati vprašanja, s katerimi se ti lahko odpre čisto nov svet zavedanja. Naučiš se čistilnega izreka, s katerim lahko počistiš energije, kot da bi resetiral računalnik. Na delavnici prejmeš še mnogo drugih uporabnih orodij, ki ti pomagajo do večjega stika s seboj, naučiš se poslušati svoje telo, ki ti vedno da pravi odgovor zate. Naučiš se izvajanja barsev, ki jih lahko potem delaš sebi, svojim najbližjim, prijateljem ali pa strankam, če izbereš, da to vključiš v svoj posel.

Je to nekaj kar bi te zanimalo?

Je zdaj čas, da svoje življenje zaživiš še bolj lahkotno?

Da vanj povabiš več radosti, zadovoljstva, miru, lahkotnosti in zavedanja?

Je čas, da se posloviš od omejitev in spoznaš prostor, iz katerega lahko ustvariš in prejmeš vse kar si želiš?

Si pripravljen/a začutiti ta občutek, da je zate resnično možno čisto vse, če si to izbereš?

Je čas, da začneš kreirati boljše izbire zase?

Če v svojem telesu čutiš lahkotnost ko to bereš, potem je ta delavnica zate.

Klikni tukaj, preberi več in se prijavi

Se vidiva na delavnici! 😉

The post Moraš res dobiti vejo v oko, da dojameš lekcijo? appeared first on Sijem.si.

Facebook me je ujel v svoje ‘kremplje’ in še preden sem se tega zavedala, sem prebrala nešteto objav, komentarjev in člankov. Ne rabiš biti psiholog, da spoznaš človeka. Dovolj je, da prebereš kako razmišlja. V poplavi vsega prebranega, sem zaznala toliko sodb, egoizma, obupa, jamranja, maščevanja in superiornosti. Le en komentar je bil, če lahko temu tako rečem – človeški. V ozadju nekaterih objav se skriva občutek manjvrednosti, katerega skušajo utišati s hvalo ‘prijateljev’. Potem so tu objave ‘kvazi gurujev,’ ki so polne sodb, duhovnega ega in s tem daleč od duhovnosti. Neslo me je še globlje…do maščevalnosti v objavi osebe, ki se ukvarja z energijami.

Skoraj tudi mene prevzame vprašanje, ki si ga ponavlja večina ljudi: ”Kam je šel ta svet?”

V upanju, da bom vendarle še kje našla kanček človečnosti, naletim na objave bolj znanih javnih oseb (tudi iz področja duhovnosti), ki pozivajo k morali in nasprotujejo sovražnemu govoru. Končno nekaj človeškega – si mislim. Dokler ne ugotovim, da je bil pravi motiv objave zgolj promocija lastnega ‘biznisa’.

Tokrat sem se čisto zares vprašala: ”Kam smo šli, kot družba?” in ”Kaj lahko jaz naredim glede tega?

Kot človek čutim dolžnost, da temu svetu nekaj dam. Da spodbujam vrednote, ki lahko naredijo ta svet lepši. Ne, nisem svetnica in nisem ‘razsvetljena’. Nisem bolj ‘papeška’ od papeža. A nikoli ne bom obupala. Ne kupim stavka: ”Saj sveta tako ali tako ne moremo spremeniti.”

Ker vem, da ga lahko. A le, če vsak začne najprej spreminjati svoj svet. Pa ne tako, da se potopi v svojo cono ‘udobja’ in tam ostane, temveč tako, da resnično postane sprememba, ki jo želi videti v svetu.

Želim, da se vsak od nas vpraša:

Kakšen je namen mojega bivanja na tej Zemlji? Zakaj sem tu? Kaj lahko jaz prispevam svetu?

Vsak od nas v sebi nosi nekaj, kar ta planet potrebuje. Kaj ko bi vsi poiskali to v sebi in prispevali svoj košček sestavljanke? Kaj bi se zgodilo, če bi vsi kadar imamo priložnost, širili resnico, iskrenost, poštenost, strpnost? Kaj ko bi enkrat za vselej prenehali soditi sebe, svoje telo in svoje življenje in se začeli ceniti in spoštovati? Kaj če bi prenehali soditi druge in bili pripravljeni pogledati kaj človek nosi v sebi, ne na sebi? Kaj če bi se odprli za to, da bi pri drug drugem najprej videli dobro? Kaj če bi si večkrat povedali kaj cenimo pri drugem, kakšne vrednote in sposobnosti imamo?

Kakšen bi bil svet, če bi vsak pri sebi naredil te korake? Nikogar ne rabimo, niti ne moremo spremeniti. Nikomur ne rabimo ničesar dokazovati. Zgledi vlečejo sami po sebi. Začnimo pri sebi. In ne, ni nas premalo, ki tako mislimo. Samo prevečkrat zapademo v zaključke, da nekaj ni možno in nato obupamo.

Kaj bi se zgodilo, če bi se vsak od nas čisto vsak dan zjutraj vprašal:

”Kaj lahko danes storim, da svetu prispevam to, kar potrebuje?”

Si za?

Postavi vprašanje in bodi pozoren/a na situacije in dogodke v dnevu. Ko začutiš, da si lahko s svojim dejanjem nekomu ali nečemu v doprinos, stori to. Brez kakršnegakoli motiva, hvale in pričakovanja.

Kakšen zgled smo lahko drugim, če najprej spremenimo sebe?

Kakšen doprinos smo lahko celemu svetu, če stopimo skupaj?

Z ljubeznijo,

Monika

The post Kaj lahko jaz prispevam svetu? appeared first on Sijem.si.

Novo leto je pred nami. Upam, da ste novoletni večer praznovali na način, ki je vam najljubši. Jaz ga vsekakor sem. December je bil za mnoge poln izzivov in težkih preizkušenj. Takšen je bil tudi moj. Po razhodu s partnerjem, sem se znašla v čustvenem vrtiljaku in čutila sem, da potrebujem čas samo zase. Ravno zato sem se odločila, da novo leto praznujem v najboljši družbi – sama s seboj.

Ta večer je zame pomenil nov začetek. Ne le začetek novega leta, temveč novo poglavje v moji knjigi življenja. Zato sem ga ustvarila točno tako, kot sem želela sama. Vzela sem si čas, na list zapisala vse izzive iz leta 2017, katerih se osvobajam. Ta listek sem zažgala. Energetsko sem prečistila svoje stanovanje in sebe. V trenutku sem se počutila kot nepopisan list papirja. Naredila sem si večerjo in preostanek večera posvetila meditaciji in manifestaciji svojih želja za naslednje leto. Občutila sem neverjetno hvaležnost in začutila novo energijo, na katero sem pripravljena. V pričakovanju svojega novega poglavja življenja, sem plesala pred ogledalom in se veselila trenutka, ko bo odbila polnoč.

Nekaj minut pred polnočjo, sem odhitela ven in pol ure opazovala ognjemet. Vsaka iskra, ki se je razletela po zraku, vsak vzorec, ki je ob tem nastal, mi je vzel dih. Pa ne zato, ker bi bile rakete to leto kaj drugačne, temveč zato, ker so zame ponazarjale praznovanje mojega novega začetka. Kot bi bila vsaka iskrica namenjena le meni. To leto sem novo leto prvič praznovala čisto sama. In prav to leto je bilo zame najlepše praznovanje novega leta v mojem življenju.

V leto 2018, sem vstopila kot otrok, ki se veseli božičnega jutra, da bi videl kaj mu je Božiček pustil pod smrekico. Odločila sem se, da bom to leto preživela v popolnem sprejemanju tega, kar mi bo življenje prineslo. Odločila sem se, da preneham nadzorovati svoje življenje. Toliko pričakovanj sprejemamo od okolice in tako zelo strogi smo do sebe. Kdaj se boš poročila? Kdaj boš imela otroke? Ko sem bila jaz tvojih let, sem imela že dva. In lani sem se s tem veliko obremenjevala tudi sama. Letos sem se odločila, da se samo prepustim. Popolnoma brez pričakovanj, popolnoma brez nadzora.

Prvič iskreno dopuščam in sprejemam možnost, da morda nikoli ne bom imela otrok, morda nikoli ne bom našla partnerja, kakršnega si želim ob sebi. In če je to v skladu z mojim namenom, potem je tako v redu. Sprejemam vse in ne nadzorujem več ničesar na kar nimam vpliva.

Edino na kar lahko vplivam, sem jaz in moja sreča. Na določene življenjske situacije nimam vpliva, lahko pa vplivam na to, kako se na njih odzovem. Vsak je svoje sreče kovač, pravijo. In resnično je sreča stvar odločitve. Samo od nas je odvisno, ali se prepustimo občutkom in se smilimo sami sebi ali pa se odločimo, da bomo iz določene situacije potegnili nekaj pozitivnega in gremo naprej.

Odločila sem se, da se letos posvetim predvsem sebi. Da negujem sebe in poslušam svoje občutke. Da prisluhnem temu, kaj je moj DA in kaj je moj NE. Da sledim samo sebi. V nenehni skrbi za druge, prevečkrat kar pozabimo nase. Začnemo se prilagajati, ustrezati iz česar se začno rojevati pričakovanja. Ko pričakovanja niso izpolnjena, pa pride razočaranje. Hrepenimo po ljubezni, ker smo jo vmes izgubili sami do sebe. A nihče drug nam je ne more dati tako močno, kot si jo lahko damo mi sami.

V letošnjem letu vam želim sporočiti le to, da se zaljubite vase. Bodite sami sebi najboljši partner. Začnite hoditi na zmenke sami s seboj. Počnite stvari, ki vas veselijo. Obudite svoje hobije, ki ste jih imeli preden ste ustvarili družino. Ne imejte slabe vesti ob tem, da doma pustite otroke s svojim partnerjem, ker si želite na plesni tečaj. Tudi on je starš tem otrokom, ne le vi. Poskrbite najprej zase. In ne dovolite, da vam kdorkoli odvzame nasmešek. Ne dovolite, da vam odvzame sijaj. Odločite se zase. Odločite se za svojo srečo. Bodite takšni kot ste, v vsej svoji veličini. V svoji najlepši luči.

Ne zamujajte življenja in ne podcenjujte svojih sanj, želja in potencialov. Ne zmanjšujte svoje vrednosti. Ne zadovoljite se z manj, kot si resnično zaslužite. Dovolite si več drznosti, poguma, spontanosti. Sprejmite vse, kar vam življenje ponuja. Ne zapravljajte priložnosti, nikoli ni prepozno za sanje. Uresničite vse, kar si želite. In ne nadzorujte. Samo sprejmite, kar vam življenje podarja. Sprejmite šepet vaše duše. Ona ve, katera pot je prava za vas. Utišajte um in ji prisluhnite. Moja duša si že leta želi plesati kubansko salso…končno sem ji prisluhnila in se vpisala na tečaj.

Letos življenje zajemam z veliko žlico ter brez nadzora sprejemam in le radovedno opazujem, kaj mi bo prineslo.

Enako želim tudi vam. Že danes začnite ustvarjati leto, kakršnega se želite spominjati konec decembra.

Naj bo to leto NAJBOLJŠE LETO DO ZDAJ!

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Najboljše leto do zdaj appeared first on Sijem.si.

Kaj narediti v primeru, ko tega ne zmore eden od njiju? Kako se ob tem počuti druga oseba? Običajno prevzame vso breme nase in se trudi, da bi rešila njun odnos. Čeprav se zaveda, da sta za odnos potrebna dva, ji čustva, ki jih goji do svojega partnerja ne dopuščajo, da bi kar tako odnehala. Trudi se na vse možne načine, vztraja in išče rešitve, a zdi se da nič ne pomaga.

Ne želi odnehati in kar tako obupati, ker ji ni vseeno. Ljubezen je še tam. Ni se ohladila. Ampak kako naprej? Kje je tista zdrava meja, ko je še vredno vztrajati in kako vemo, da je napočil čas, ko je bolj prav odnehati?

Ko si prvič postavimo takšno vprašanje, mislim, da smo že zelo blizu te meje. Včasih se partnerja odločita za nek ‘premor,’ da bi si vzela čas zase, o vsem skupaj razmislila in ugotovila ali je ljubezen na obeh straneh še dovolj močna in vredna truda. Po mojem mnenju, je ljubezen še vedno prisotna. Zameglile so jo druge težave in posledično vplivale tudi na odnos.

Ko sta partnerja na takšni ‘pavzi’ se v misli prikradejo lepi trenutki, ki sta jih doživela skupaj. Vsem lepim spominom in občutkom, se pridruži tudi žalost. Smešno je, kako začnemo pogrešati tudi vse stvari, ki so nam šle prej blazno na živce. Kar naenkrat bi dali vse, da bi spet čutili to bližino, z vsemi napakami vred. Prej nam je bilo težko, ko smo se na osebo jezili, zdaj pa bi dali vse, samo da bi imeli nekoga, na katerega se lahko jezimo. Prej nam je šlo na živce, ko je bilo potrebno zlikati toliko srajc, zdaj si želimo, da bi imeli nekoga, za kogar mu jih lahko zlikamo.

A vseeno morata oba ob vsem tem prisluhniti sebi in svoji duši. Kdo sem? Kaj si želim od življenja? Kakšen odnos si želim?

Če si želimo, da se odnos nadaljuje za vsako ceno in smo pripravljeni še naprej vztrajati v odnosu, v katerega eden vlaga več od drugega, pomeni da smo ljubezen zamenjali z odvisnostjo in pretirano navezanostjo. V takšnem odnosu ne bomo nikoli srečni.

Smisel partnerskih odnosov ni le to, da so. Naša sreča ne sme biti odvisna od tega, da imamo partnerski odnos, pa četudi ni tak, kot bi si želeli. Naša sreča je odvisna samo od nas samih. Samo mi sami si lahko damo največ ljubezni. Naloga vsakega posameznika je, da osreči samega sebe. Da v življenju počne tisto, kar ga osrečuje. In ko se združita takšna partnerja, ki samega sebe ljubita, cenita in spoštujeta, si lahko svoje že tako srečno življenje le še olepšata. Takšen odnos je izpopolnjujoč, poln ljubezni, radosti in zdi se, da je vse mogoče. Da skupaj resnično lahko premikata gore. Kot bi se sreča podvojila. Seveda to ne pomeni, da v takšnem odnosu ni težav, a premagujeta jih veliko lažje kot ostali.

Kaj storiti, ko smo v odnosu s partnerjem, za katerega se zdi, da je izgubil tisto iskrico sreče v očeh? Mi jo še vedno vidimo, ker vemo, da je bila nekoč tam. Vemo, da se skriva, globoko nekje, a ne znamo je obuditi, ker nimamo te moči. Težko nam je ob pogledu na to osebo in naredili bi vse, da bi bila srečna, ker jo tako zelo ljubimo. Še težji pa je občutek, ko se zaveš, da ob tem trpiš tudi sam in da to močno vpliva tudi nate. Vztrajaš in vztrajaš, še vedno ljubiš, a vseeno čutiš, da nadaljevati na tak način nima smisla.

Če partner sam ne najde sreče znotraj sebe, če se sam nima dovolj rad, mu druga oseba nikoli ne bo zapolnila te luknje. Pa čeprav se zdi, da je njena ljubezen brezmejna. Potrebno se je zavedati, da dokler partner svoje ljubezni najprej ne najde v sebi, je ne bo nikoli zmogel dati v odnos in nikoli ne bo čutil, kako močno ga zares ljubimo. Čeprav boli in čeprav je ljubezen še vedno močna, je čas, da prenehamo z borbo in samo sprejmemo situacijo, takšno kot je.

Ko partnerju želimo le najboljše, tudi če to pomeni, da v njegovem življenju morda ne bo več prostora za nas, pomeni, da je naša ljubezen do njega in do nas samih tista prava.

Sprejmite takšno situacijo in ga spustite. Če se vrne ali če se ne, zaupajte, da bo razplet (kakršenkoli že), v najboljše in najvišje dobro vaju obeh.

Želim vam lep december, poln ljubezni (najprej do samih sebe).

Z ljubeznijo,

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Partnerski odnosi – vztrajati ali odnehati? appeared first on Sijem.si.

Naj je lepa ali pa malce manj lepa. Poznana nam je. V življenju pa se najbolj domače počutimo prav ob poznanih stvareh. Zavedno ali nezavedno iščemo to poznano okolje v partnerskih odnosih. Ustvarjamo enako okolje z drugimi igralci. En drugemu odigravamo ene in iste scenarije. Scenarije iz našega otroštva, scenarije odnosov naših staršev, scenarije odnosov naših starih staršev … Ponavljamo enake vzorce in v odnosu s partnerjem en drugemu pritiskamo ravno na tiste točke, ki najbolj bolijo. Sledijo prepiri, žalost, jeza, razočaranje, bolečina.

In kaj sedaj?

Danes se zdi, da je vse hitro nadomestljivo. Ko se nekaj pokvari, vržemo stran. Kupimo novo. Svet je tako narejen.

Ko se je nekaj pokvarilo v času naših dedkov in babic, so stvar popravili. In spet je delovala.

In točno to je smisel odnosov. Tega pa nam v današnji družbi precej manjka.

Že dlje časa opazujem pare in vsakič znova me preseneti to, kako nekateri hitro obupajo in vržejo puško v koruzo. Nekaj prepirov in že sledi ”midva pač nisva za skupaj!” Nekateri zvalijo vso krivdo na partnerja, češ da je vsega on kriv in gredo v lov za naslednjim popolnim partnerjem.

A tega popolnega partnerja ni. V življenje vstopi le še en nov igralec, ki ima v rokah isti stari scenarij. In tako se odnosi vrstijo en za drugim, težave pa ostajajo enake. Tako lahko ponavljamo v nedogled, vendar ali si res želimo takšnega življenja? Globoko v sebi vsi hrepenimo po ljubezni. Po tisti pravi, pristni ljubezni. Ko veš, da si ljubljen, ko veš, da se lahko na nekoga zaneseš, ko ti je težko. Vsi si globoko v sebi želimo osebe, ki nam bo stala ob strani ne le v dobrem, ampak tudi v slabem.

Za tak odnos pa je potrebno konkretno zavihati rokave. Tak odnos ne pade iz neba, kot prikazuje Hollywood. Tak odnos ni pravljična iluzija, ki se nam bo nekoč usodno zgodila in takrat bomo končno odrešeni vseh napornih partnerjev. Tak odnos ne potrka na vrata. Tak odnos je potrebno ustvariti! Nihče ni rekel, da je lahko. Je pa vredno truda.

Zato je potrebno dobro razmisliti, ali je res tako hudo, da na obzorju ni več druge rešitve kot je razhod? Potrebno se je vprašati: Ali sem naredil/a resnično vse? Ali najina ljubezen res ni več tako močna, da bi lahko šla čez to?

Potrebno se je spomniti, zakaj sva postala par? Kaj je bilo tisto, kar naju je tako zelo privlačilo drug na drugem, da sva se noro zaljubila?

Včasih resnično ni druge poti, v veliki večini primerov pa je. Vprašanje je le, ali sta partnerja dovolj močna?

Ko nastane težava, jo je potrebno rešiti. Ko nastane naslednja, jo je potrebno rešiti. Ko nam partner zrcali naš pretekli vzorec, je to z namenom, da ga končno razrešimo. Partnerstvo je čudovita priložnost za osebno rast, a le če smo pripravljeni zares odpreti oči. Za vse prepire smo lahko hvaležni, ker se le tako lahko naučimo največ prav o sebi. Partner nam včasih postavlja kažipote na precej zastrašujoče poti naše osebnosti. Naša naloga je, da prehodimo te poti in se iz vsake ovire nekaj naučimo, ne da se jim v velikem loku izognemo. Ko to storimo, ko se spustimo globlje vase in se zazremo v svojo temno plat, se začnemo zares spoznavati, sprejemati. Ko začnemo spreminjati sebe, si damo možnost postati boljša oseba in boljši partner.

Partnerstvo je sodelovanje, spodbujanje, podpora, pomoč, sočutje, vztrajnost, potrpežljivost, iskrenost. Vse to je ljubezen.

Je osebna rast v dvoje. Vsak zase in skupaj. In tak odnos ne pokvari.

Naredite prvi korak, poglobite se vase, meditirajte in najprej naredite spremembo pri sebi. Tako boste pripravili močne temelje, na katerih lahko zgradite osrečujoč partnerski odnos.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Se najin odnos še da rešiti? appeared first on Sijem.si.

Seveda ni vse vedno tako, tudi jaz imam kdaj ‘slab dan’ ali pa pride trenutek, ko me prevzamejo negativne misli. Razlika je le v tem, da se tega hitro zavem in se osredotočim na rešitev.

IN KAKŠNA JE TA ‘SKRIVNOST,’ ZARADI KATERE SEM TAKŠNA KOT SEM?

Formula za uspeh je lahko zelo enostavna, ali pa zelo težavna. Odvisno je od nas samih. Tukaj ne gre za lažno prepričevanje samega sebe in drugih da si pozitiven, medtem ko pometaš težave pod preprogo. Tu ni prostora za maske in neiskrene nasmeške, medtem ko te od znotraj razjeda negativa. Če hočemo biti zares srečni, zadovoljni sami s seboj, moramo najprej razumeti in dobro spoznati samega sebe. Ko to dosežemo, lahko še tako težke preizkušnje obrnemo sebi v prid in takrat se začne naš pozitivni odnos kazati tudi navzven.

KAKO DO TEGA?

Zapomnimo si, da ima vsaka stvar ali dogodek svoj namen. VEDNO. Morda tega v tistem trenutku nismo zmožni razumeti, kaj šele sprejeti. Predvsem ne takrat, ko se nam zgodi kaj resnično hudega. Takrat je dobro na vse skupaj pogledati z druge perspektive in se vprašati: ”Zakaj je ta stvar dobra zame? Kaj se moram iz tega naučiti? Kakšni občutki so se ob tem pojavili in kaj mi sporočajo?”

Morda si bomo s tem že na marsikaj odgovorili sami in bo pogled na situacijo takoj povsem drugačen. Ni pa nujno, lahko da potrebujemo še eno dodatno lekcijo, da bomo končno razumeli. In tudi ta bo imela svoj namen. Pomembno je to, da znamo na vse pogledati z drugimi očmi, se nekako oddaljiti od sebe, da se lahko bolje spoznamo. To se mogoče sliši čudno, ampak je resnično.

Mogoče vam bo lažje, če boste nase gledali kot na neko tretjo osebo. Postavite se v vlogo njenega prijatelja in poglejte na situacijo skozi njegove oči. Slika bo lahko takrat čisto drugačna. In prav rado se zgodi, da kar naenkrat ne bo več tako grozna, kot se nam je zdela prej, ko smo jo videli tako zelo subjektivno. Marsikaj se nam tako lažje razjasni in lažje razumemo namen vsega tega. In ko enkrat razumemo ta namen, osvojimo še eno lekcijo življenja in gremo naprej popolnoma sveži, novim izzivom naproti.

Dokler pa ne razjasnimo svojih misli, si ne priznamo določenih občutkov, se ne poslušamo, ne delujemo v skladu s samim seboj. In takrat obstanemo na mestu. Življenje nam bo dajalo eno in isto lekcijo, dokler je ne bomo osvojili. Zato nekateri ljudje govorijo, da se jim konstantno dogajajo iste stvari. Kako tudi ne, saj vendar konstantno ponavljajo iste napake.

Življenje je podobno matematiki. Dokler ne osvojimo seštevanja in odštevanja, ne moremo znati množiti. Če ne želimo za vedno ostati v prvem razredu, se moramo najprej naučiti teh osnov. In ko osvojimo to znanje, lahko postopoma napredujemo do reševanja najbolj zapletenih enačb. Da pa bi pri reševanju enačbe dobili najvišji rezultat, se moramo naučiti, kako – pretvoriti v +. Recept za srečo je v nas samih. Mi ustvarjamo našo realnost in vse je odvisno od naše percepcije. Ali bomo na življenje gledali negativno ali pozitivno je odvisno le od nas samih. Lažje pa je, če izberemo pozitivno.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Kako v resnici postanemo in ostanemo pozitivni? appeared first on Sijem.si.

Ni mi do smeha! Oh, kako te razumem…

Letos sva se s partnerjem udeležila 4-dnevnega seminarja Tonyja Robbinsa (Unleash the power within). Kdor ga pozna, ve da je to izjemen človek, če ga ne poznate, pa vam toplo priporočam, da si ogledate kakšen njegov video posnetek. Če se je kdo udeležil njegovega seminarja ve, kako zelo intenziven je in kakšen pečat ti pusti v srcu. Tony te pripravi do tega, da razgališ vsa svoja čustva in izjokaš vso svojo temo z namenom, da najdeš moč v sebi in da življenje resnično začneš ŽIVETI v vsej svoji lepoti. Z vami bi rada delila svojo zgodbo, ki sem jo doživela na seminarju.

Prvi dan seminarja sem mislila, da se v meni ne bo nič premaknilo, ker večino stvari, ki nam jih je predal, sama že živim. Najbolj mi je bilo všeč to, da je ves čas poudarjal kako pomemben je smeh. Kot vaditeljica joge smeha sem bila nad tem seveda zelo navdušena. Tony je rekel, da v dvorano vedno vstopimo in jo zapustimo z nasmeškom. Mala malica, sem si rekla.

Naslednji dan smo začeli ‘kopati’ globlje po sebi, predelovali smo stare vzorce in se soočali s svojimi največjimi strahovi. Naj povem, da je bil seminar zelo intenziven tudi časovno (po 12, 14 ur dnevno, skoraj brez pavz) in da je bilo v dvorani 10.000 ljudi. To je bil zame velik izziv, ker imam rada svoj mir in take mase ljudi ne prenašam dobro. Če je le možno, se izognem večjim nakupovalnim centrom, tam pa sem bila postavljena pred veliko preizkušnjo. V enem dnevu so na dan prišla vsa mogoča čustva. Mešala so se jeza, bes, žalost, sreča, veselje, hvaležnost, strah…pa sto metrov dolge vrste na wc-jih, neprespana noč, neskončne vrste za kavo, masa ljudi v katero se dobesedno zaletavaš, poleg tega pa se intenzivno ukvarjaš sam s sabo in s svojo rastjo.

Tisti dan sem mislila, da se mi bo zmešalo in da tega ne bom zmogla. Jezna sem bila na vse, žal mi je bilo da sem tam in v dvorano sem vstopila z resnično mrkim pogledom. Ekipa Tonyja Robbinsa je ves čas skrbela za visoko raven energije v dvorani in ko si po pavzi vstopil vanjo, ti je vsaj 10 ljudi namenilo širok nasmešek in dalo ‘petko’. Tisti dan so mi šli vsi izjemno na živce. Vsem sem se želela izogniti in najraje bi se skrila v kot, da bi me vsi pustili na miru. Potem pa mi eden od ekipe nakaže, naj ne bom tako resna in naj se nasmehnem. V meni je kar zavrelo. Kislo sem se nasmehnila in zavila z očmi.

Usedla sem se na svoj sedež, prekrižala roke in kot največja upornica nekaj ur sabotirala seminar. Ozrla sem se okoli in se počutila še bolj grozno, ker sem bila v dvorani EDINA, ki nisem bila nasmejana. In to jaz – vaditeljica joge smeha! Kot da mi že vsega ni dovolj, zdaj sem se ubadala še s tem, da sem razočarala samo sebe. In kdo sem jaz, da drugim ‘pametujem,’ da se morajo smejati, če še sama tega ne zmorem?! Grozna sem, grozna. Razmišljala sem že o tem, da bi morala prenehati z vodenjem vadb joge smeha. In tako sem se nekaj ur smilila sama sebi, medtem ko so ostali dejansko delali na sebi.

Naenkrat pa me je zadelo, kot strela z jasnega. Slišala sem glas, ki mi je rekel: ”To se ti je zgodilo zato, da lahko razumeš ljudi, ki jim enostavno ni do smeha. Ki so v tako težkih življenjskih situacijah, da v sebi ne najdejo dovolj moči za življenje, kaj šele smeh. Tvoja naloga je, da jim pomagaš čez to, a najprej jih moraš razumeti.”

Vse mi je bilo jasno, a kljub temu tako zelo težko. Pomislila sem na vse te ljudi, ki so izgubili smeh in ki so ujeti v težkih občutkih, iz katerih ne vidijo izhoda. Pomislila sem na vse tiste, ki se v življenju soočajo z resnično težkimi preizkušnjami. Znašla sem se med njimi, čeprav se moja situacija nikakor ne more primerjati z njihovimi. In če je mene vse to tako vrglo iz tira, da se nisem mogla nasmejati, kako se lahko šele ti ljudje, če imajo 1000x težjo preizkušnjo kot jaz?

Pomislila sem na vse te ljudi, pomislila sem na glavno bistvo joge smeha – naše telo ne loči med iskrenim in igranim smehom, fizični in psihološki učinki so enaki. To je znanstveno dokazano dejstvo, ki ga je omenil tudi Tony. Prvi korak pa je naša ODLOČITEV. Odločitev ZA SMEH. In tako kot se pri jogi smeha odločimo, da se bomo smejali, tako se tudi v življenju odločimo za pozitiven odnos do življenja.

Pomislila sem na vse to in sprejela odločitev tudi sama. Čeprav je bilo zelo težko in mi v tistem trenutku res ni bilo do smeha, sem vstala in zopet začela sodelovati. Na obraz sem si nadela nasmešek (seveda prisiljen) in spremenila svojo držo. Odprla sem svoj prsni koš in noge zakopala trdno v tla. Ko se je v dvorani zavrtela glasba, sem na vso moč poskakovala, plesala in si dala duška. Prisiljen nasmešek se je na mojem obrazu kmalu spremenil v iskrenega.

Takrat sem se resnično zavedla kakšno veliko moč imajo naše misli in kako lahko v trenutku spremenimo našo realnost, če se za to resnično ODLOČIMO. Kako lahko v trenutku ‘pretentamo’ naš um in spremenimo naše počutje že samo s tem, ko se nasmehnemo in spremenimo telesno držo. Vse je le stvar izbire. Lahko bi ostala v tistih občutkih skozi celoten seminar, bila prikrajšana za veliko izkušnjo in sebi in partnerju pokvarila vseh 10 dni potovanja. Namesto tega, pa sem sprejela odločitev, da se iz dane situacije nečesa naučim, grem čez sebe in si dam priložnost, da postanem še boljša oseba.

Vem da je včasih to izredno težko, vendar je življenje prekratko in prelepo, da bi ga zapravljali s slabo voljo, samopomilovanjem in negativnimi mislimi. S to osebno izkušnjo, vam želim sporočiti le to, da se zavedajte, da je odločitev vedno na strani vsakega posameznika. Vsak je svoje sreče kovač. Vsak se sam pri sebi odloči, ali bodo njegove misli negativne ali pozitivne. Mi smo namreč tisti, ki kreiramo svoje življenje. Nihče drug. Česa si zares želimo? Ali želimo življenje samo preživeti, ali ga želimo ŽIVETI? Izbira je naša.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Ni mi do smeha! appeared first on Sijem.si.

The post Theta healing meditacije appeared first on Sijem.si.