Sama sem se v raziskovanje sebe spustila pred šestimi leti. V teh šestih letih sem o sebi izvedela več kot v vseh letih mojega življenja skupaj. Zelo intenzivno sem začela čistiti svojo preteklo ‘nesnago’ in se udeleževala številnih delavnic in tečajev s področja osebne in duhovne rasti. Videla sem, da se je moje življenje korenito spremenilo na bolje in spoznala sem, da je učenje na tak način zame tisto pravo.

Dobro se zavedam, da učenja ne bo nikoli konec in tisti, ki misli, da je na sebi naredil že dovolj, v resnici ni naredil še nič. Ker pa sem po naravi kar precej zahtevna do sebe in bi vse imela narejeno že včeraj, me včasih preveč zanese. Rada bi naredila še to in to, se naučila še tega in tega, šla še na to in to delavnico, pri sebi razčistila še to in to. A treba se je zavedati, da bolj ko se poglabljaš vase, več stvari odkriješ. Globlje kot greš, bolj intenzivno je vse skupaj. In včasih, je treba vse malce upočasniti in dati v nižjo prestavo.

Teden dni nazaj, sem se znašla v takšni situaciji. Za mano je bil intenziven vikend in pri poglabljanju vase, so se začele odstirati nove plasti. Nova spoznanja o sebi, o odnosih z ljudmi okoli mene, spoznanja o vzrokih za določeno težavo, ki sem jih želela ozavestiti že dlje časa. Vso to doživljanje je bilo tako intenzivno, da sem se bila primorana ustaviti. Zakaj?

Ker sem situacijo skušala nadzorovati. Vse, kar sem ozavestila, sem skušala ‘popredalčkati’. Bilo je toliko novih spoznanj, da nisem vedela kam z njimi. Vse sem želela analizirati in razumeti z umom. In ker nekaterih stvari naš um enostavno ne zmore razumeti, sem se počutila izgubljeno. Počutila sem se, kot da sem popolnoma izgubila kontrolo nad sabo. In točno to je bilo tisto, kar sem rabila. Izgubiti kontrolo. Opustiti razum. Zdelo se mi je, da se je vsega nabralo preveč in da toliko stvari naenkrat ne zmorem ozavestiti. A Vesolje, nam nikoli ne naloži več, kolikor smo v danem trenutku zmožni prenesti. Z namenom se mi je odstrlo toliko plasti, da sem se bila primorana ustaviti, popolnoma opustiti nadzor in pozabiti na um.

Na neki točki sem začutila, da je tokrat dovolj, da se samo prepustim, predam vso težo Vesolju, angelom, drevesu in samo zaupam. In čeprav se je moj um kmalu spet oglasil in me skušal prepričati, da prepuščanje ni nič drugega kot zatiskanje oči, je bilo srce tokrat močnejše in na srečo popolnoma ovrglo teorijo uma.

Ko sem se končno popolnoma prepustila, izklopila um, izklopila vse misli, popolnoma opustila ves nadzor in vso težo samo predala Vesolju, se je vse kar sem želela prej narediti razumsko, na neki višji ravni uredilo samo od sebe. Vse se je ‘popredalčkalo’ in vse se je razjasnilo samo od sebe. In vsa teža je odšla. Ko sem na situacijo nato pogledala z višje perspektive, sem jo doživela v povsem drugačni luči. Brez nadzora, brez obsojanja in brez velikih pričakovanj do same sebe. Samo popolna lahkotnost in sprejemanje. In šele takrat sem lahko vsa ta nova spoznanja resnično ozavestila in sprejela. Zanimivo pa je, da se je takrat pomiril tudi moj um in spoznal, da s tem ko ne narediš nič, včasih narediš več.

Če ste tako kot jaz, pogosto prezahtevni do sebe, če se tudi vam vklopi močna potreba po kontroli, po razumevanju vsega, potem tole berete z namenom.

Čas je, da se iz mentalne ravni, dvignemo na višjo – duhovno raven. Pot do tu je težavna toliko, kot je močan naš mental, a razgled od tu, je vreden vsega.

Ko se vam zdi, da je vsega preveč, opustite nadzor, nehajte razmišljati in se samo prepustite. Najdite svoj način, ki deluje za vas. Če vam je blizu narava, pojdite na sprehod, povežite se z drevesi, vodo, vetrom, zemljo in samo predajte vse kar čutite, da je za vas pretežko. Če čutite angele, jih prosite za pomoč, za zdravljenje in jim vse samo predajte. Najdite svoj način in vso težo samo spustite. Brez potrebe po nadzoru in razumevanju. Samo spustite in zaupajte, da je vse točno tako, kot je prav.

Zaupajte, da je popolnoma v redu, če ne naredimo nič. Včasih s tem naredimo veliko več.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Tudi vi preveč razmišljate in nadzorujete? appeared first on Sijem.si.

Razlika je v naši miselnosti, v naši naravnanosti, v našem namenu in pričakovanjih.

Zakaj se zdi, da se nekaterim ljudem ves čas dogajajo lepe stvari, nekaterim pa slabe? Ni slabih, ne dobrih, vse je stvar percepcije. Zakaj se nekaterim ljudem ves čas odpirajo nove priložnosti, nekaterim pa ne? Prav zaradi njihove naravnanosti. Če smo odprti za sprejemanje in pozitivno naravnani, bodo tudi naše oči odprte in le tako lahko priložnosti opazimo in jih spustimo v naše življenje.

Če pa smo osredotočeni le na negativne stvari si avtomatsko zapremo vrata sprejemanju lepih trenutkov in pozitivnih priložnosti. Takšni ljudje potem gojijo tudi zamere do tistih, ki jim uspeva in so polni nevoščljivosti. Ti ljudje navadno največkrat rečejo: ”On ima pač srečo. Njemu je bila sreča položena v zibko. Njemu je lahko, ker ima bogate starše, ker je podedoval stanovanje itd.” S tem sami sebi nekako opravičujejo svojo ‘nesrečo’ in pozabljajo, da so sami odgovorni zanjo. Namesto, da bi spremenili sebe in svojo naravnanost, so polni izgovorov, nevoščljivosti, jeze in zamer.

Vse je energija in takšno energijo kakršno oddajamo sami, takšno tudi dobivamo nazaj. Dobro se z dobrim vrača, prav tako pa se slabo vrača s slabim. Če delamo slabo, ne moremo pričakovati, da se nam bo vrnilo dobro. Če delamo dobro, pa se nam bo zagotovo povrnilo dobro. Tu pa obstaja le en ‘hakeljc’.

Včasih se nam namreč zgodi, da naredimo nekaj dobrega za neko osebo, potem pa nam ta oseba ne vrne enako z dobrim. Takrat rečemo: ”Dobrota je sirota.” Zakaj pride do tega? Zaradi našega namena in zaradi naših pričakovanj. Če smo naredili nekaj dobrega za to osebo z namenom, da nam bo ta oseba nekaj drugega dala v zameno, to ni dobrota, ampak preračunljivost. Temu dejanju smo pripeli pričakovanja in se na koncu počutili slabo, ker jih oseba ni izpolnila.

Naše dejanje torej ni bilo dejanje iz čiste dobrote, temveč je bila investicija. Pri investicijah pa vemo, da lahko včasih izgubimo, včasih pa dobimo. Vsekakor smo tudi v tem primeru dobili povračilo. Takšno energijo kot smo oddali, smo jo tudi prejeli. Le naša percepcija je bila drugačna. Mislili smo, da smo naredili dobro, v resnici pa smo prejeli točno to, kar smo dali. Če smo pri tem razočarani, je prav da se zavedamo, da smo v resnici lahko razočarani le nad samim seboj.

Ko dajemo, mora biti to iskreno od srca, brez pričakovanj in s čistimi nameni. Takrat lahko rečemo, da smo naredili dobro in le takrat se nam dobro v enaki meri povrne nazaj. Včasih se nam povrne po isti poti, včasih se nam povrne na čisto drugem področju in vedno se zgodi takrat, ko tega sploh ne pričakujemo. To so najlepša darila in takrat te oblije neverjetna hvaležnost. Šele takrat lahko rek ”Dobro se z dobrim vrača,” razumemo v pravem pomenu besede.

Zato ko dajete, dajte od srca. Brez skritih namenov, brez pričakovanj. Če brezdomcu podarite denar, ga dajte od srca, s čistimi nameni. Ne sprašujte se, kaj bo naredil s tem denarjem in ne razmišljajte o tem ali si bo šel še isto minuto kupiti alkohol. To ni več vaša stvar. Če ste začutili, da bi mu radi dali denar, mu ga dajte, pozabite na to in pojdite dalje. Če pa mu boste denar dali z namenom, da Vesolju in drugim ljudem pokažete kako ‘dobrosrčna’ oseba ste in pričakovali, da se vam bo zaradi tega uresničilo nekaj, kar si želite, potem denar raje obdržite.

Zapomnite si, da je dajanje enako pomembno kot sprejemanje. Nekdo, ki le daje, a ne zna sprejemati, bo izčrpan. Tisti, ki le sprejema, a nič ne daje, postane sebičen. Zato poskrbite, da enakovredno dajete in sprejemate. Takrat smo v ravnovesju, pozitivno naravnani in zato nove priložnosti z lahkoto pridejo do nas. Takrat šele resnično začutimo, da je naše dajanje iskreno. In šele takrat znamo tudi resnično sprejemati brez občutka, da si tega ne zaslužimo.

Ko dajete, dajte iz ljubezni in ko sprejemate, sprejmite z veliko mero hvaležnosti.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Dobro se z dobrim vrača appeared first on Sijem.si.

Neizrečene besede, neizrečene težave so vsak dan večje breme. Kako povedati, kar nam leži na duši?

Zadnje čase srečujem ogromno ljudi, ki imajo v grlu ”cmok”. Veliko jih ima težave z izražanjem in vsi imajo težave z odnosi. S partnerskimi, prijateljskimi, družinskimi, sosedskimi ali službenimi. Srečujem ljudi, ki mesece, nekateri pa celo leta, v sebi hranijo neizrečene besede. Na svojih ramenih nosijo že zaprašene stare konflikte, ki so se včasih še zdeli nepomembni, sedaj pa so vsak dan težji in težji… Neizrečene besede in nerazrešene težave so vsak dan večje breme in tak človek je z vsakim dnem bližje bolezni. S pretirano in nakopičeno jezo ter zamerami se najraje hrani najbolj pogosta bolezen današnjega časa – rak. Pa je res potrebno da pridemo tako daleč? Kaj ni lažje enostavno povedati kar nam leži na duši?

”Stiska me.” ”Duši me.” ”Ne morem dihati.” ”Vse se mi je nabralo.” ”Grozno obdobje imam,” so stavki, ki jih poslušam. Če se ne izrazimo, če ne upamo povedati kaj si mislimo, če ne izrazimo svoje resnice in če ne znamo reči ‘NE’, se nam vse te stvari le kopičijo in povečujejo. Stiska nas v prsih in nas duši, ko pa se vsega nabere preveč, zbolimo ali pa eksplodiramo in se običajno znesemo nad tistimi, ki nas imajo najraje.

Kje je v resnici težava in kako jo rešiti?

Izhajam iz lastnih izkušenj, ki so me iz tihe in ubogljive miške izoblikovale v samozavestno in odločno žensko. V otroštvu sem imela ogromno težav v odnosih s svojimi vrstniki, predvsem s sošolci. Bila sem tiha, sramežljiva in vsem sem želela le dobro. Ker se nikomur nisem hotela zameriti, mi beseda ‘ne’ nikakor ni šla z jezika. Mnogokrat sem si želela biti močnejša, se znati postaviti zase, a nikoli nisem rekla nič. Vsem se je zdelo, da je vse v redu, jaz pa sem v sebi trpela.

Dušilo me je in jezna sem bila nase, na svojo nemoč. Ker me je vse to tako dušilo, so starši mislili, da imam astmo in me peljali h zdravniku. Seveda ni bila astma. Bile so neizrečene besede. Ko se je zaključila osnovna šola, sem mislila, da je vse to za mano. Da bo v srednji šoli drugače, ker bom spoznala nove ljudi. Vendar lekcija postane še težja, če je predolgo ne osvojiš.

Dobila sem novo sošolko, pri kateri sem spet ‘plesala, tako kot je ona igrala.’ Še vedno nisem rekla nič. Bila sem besedno tako nemočna, da nisem zmogla odsloviti niti agentov pri telefonskih anketah. Raje sem šla čez vse meje pri sebi in se žrtvovala, kot da bi komurkoli rekla ‘ne’. Vse to se je v meni nabiralo do 2. letnika srednje šole. Dolgo sem zdržala, a prišel je dan, ko se je resnično nabralo že toliko, da nisem zmogla več. Same sebe sem imela že dovolj. Dovolj sem imela svoje nemoči, svoje ne-samozavesti. Dovolj sem imela tega, da z menoj vsi delajo kar želijo, jaz pa to dovoljujem. Nisem vedela kako mi bo to uspelo, a vedela sem, da tako ne gre več.

Kako sem pomagala sama sebi?

Začela sem hoditi na dolge sprehode, kjer sem se na glas pogovarjala sama s seboj. Sama sebi sem postala najboljša prijateljica in si na glas povedala vse, kar me je dušilo in česar nisem upala povedati drugim. Če bi me kdo slišal, bi mislil, da se mi je zmešalo, ampak še nikoli prej nisem bila tako ‘pri sebi’ kot takrat.

Vsak dan sproti sem besede, ki sem jih želela izreči drugim, najprej povedala sebi. Na nek način sem sama s seboj vadila izražanje. Sama sebe sem naučila reči ‘ne’. Naučila sem se izraziti svojo resnico, svoje želje. Naučila sem se postaviti meje. Vsak dan sem postajala bolj in bolj samozavestna, moje počutje se je izboljšalo in občutek sem imela, kot da se mi je od srca odvalila ogromna skala. Zadihala sem in šele takrat dojela, da je bilo to tisto, kar me je ves čas dušilo. Vsak dan sem se bolj in bolj spoznavala in se začela imeti rada.

Ko sem se počutila dovolj močno, sem se odločila, da začnem svojo resnico izražati tudi ostalim. Nemočna, tiha miška se je začela spreminjati…in veliko ljudi je bilo presenečenih. Življenje me je še leta in leta preizkušalo in mi na pot postavljalo izzive, v katerih sem ‘požrla’ še kar nekaj cmokov, a je bilo vsakič lažje.

Danes lahko ponosno povem, da sem samozavestna, odločna, vedno povem kar si mislim in kar me moti, znam postaviti meje in izraziti svoje želje. Ni mi več težko reči ‘ne’ in v sebi ne zadržujem niti ene neizrečene besede. Vse rešujem sproti, ne živim v preteklosti in ničesar ne obžalujem. In veste kaj? Ljudje so me začeli spoštovati. Ker sem se začela spoštovati sama.

Imam se dovolj rada, da sebe postavim na prvo mesto. Če mi nekaj ne ustreza, ne grem preko sebe, samo zato, da bi ustregla drugim. Zdaj vem, da če nekaj ni zame, lahko rečem ‘ne’ in s tem nikogar ne prizadenem.

Ko sem se začela imeti rada, so me začeli imeti radi tudi drugi.
Ko sem se začela spoštovati, so me začeli spoštovati tudi drugi.
Ko sem začela izražati svojo resnico, sem spoznala ljudi, ki to cenijo.
Ko sem se spremenila jaz, se je spremenil svet okoli mene.

Zberite moč v sebi in se začnite spoštovati. Začnite se imeti resnično radi in postanite svoj najboljši prijatelj. Začnite ceniti svoje dosežke in se naučite pohvaliti sebe. Bodite ponosni sami nase in tako postopoma zgradite večjo samozavest. Spoznajte svoje vrednote, spoznajte kaj vam je pomembno in to upoštevajte. Ne delujte proti sebi in ne dovolite drugim, da prestopijo vaše meje. Zapomnite si, da biti odločen ne pomeni biti nesramen, pomeni le, da jasno stojite za svojimi stališči in da veste kaj hočete. In če kdo od vas zahteva uslugo, za katero bi morali iti preko sebe, se morate dovolj ceniti, da jo zavrnete.

Življenje je prekratko in nikoli ne moremo biti stoodstotno prepričani, da bomo dočakali jutrišnji dan. Zato je potrebno vsak trenutek, ki ga imamo, živeti v polnosti, ne v obžalovanju.

Vsi ki v sebi gojite stare zamere ali pa nerešene spore, je točno ta trenutek pravi, da jih začnete razreševati. Ni pomembno kdo je začel prepir in za kaj je šlo. Prevzemite pobudo in se iskreno pogovorite z osebo. Odpustite in se opravičite. Bodite ljubezen. Bodite Luč. V prvi vrsti naredite to zase. Če bo odziv z druge strani pozitiven, odlično. Če ne bo, se ne krivite. Bodite ponosni, da ste naredili prvi korak, a vedite, da ima vsak človek svojo pot, ki jo mora prehoditi. Če vas zavrne ali ne sprejme, je to njegova odgovornost, ne vaša. Važno je, da odpustite in spustite. Zaradi sebe.

Bodite zgled. In bodite najprej vi takšni, kakršni želite, da so drugi.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Izrazi se v vseh svojih barvah appeared first on Sijem.si.

Pred približno dvemi tedni, sem morala skočiti v banko. Saj se še spomnite, polna luna pa solsticij…verjetno ne rabim poudarjati, kako takšne energije vplivajo na ljudi. Za piko na i, sta ravno tisti dan delovala le dva okenca v banki in na enem od njiju je bila zaposlena gospa, ki se je šele uvajala. Nastala je zares dolga vrsta, ki pa se je premikala zelo počasi. Vedno mi je zanimivo opazovati, kako se ljudje odzivajo na takšne dogodke. Po nekaj minutnem čakanju, se je začela taka predstava, da mi je bilo žal, da namesto kave, v banki ne ponujajo pokovke.

Dve gospe sta se začeli glasno prerekati katera je na vrsti. Ko sta bili obe pri okencu, sta še kakšni dve minuti vpili ena na drugo in se s komolci prerivali. V tem času bi lahko vsaj ena od njiju verjetno že plačala tisto položnico. Potem so se oglasili moški, da naj že nehata s tem kurnikom, ker je že tako preveč dežja.

Jaz sem z nasmeškom opazovala situacijo, saj me stanje v vrsti že dolgo ne iztiri več. Opazujem starejšega gospoda pred menoj in mlajšega pred njim. Mlajši je bil že malce nestrpen, v ustih je imel že pripravljeno cigareto. Starejši gospod mu je dejal, naj gre v miru na cigareto, ker da mu bo že on popazil mesto v vrsti. Skoraj ni mogel verjeti svojim ušesom in se malce nezaupljivo odpravil ven kaditi. Ko se je vrnil, se vrsta ni premaknila niti za milimeter in gospod mu je rekel: ”Pojdite še na enega!” ”Saj bi, pa ne morem brez kave,” je odvrnil. Starejši gospod je prijazno stopil do okenca, prosil za žeton za brezplačno kavo in mu ga prinesel. Mlajši je bil zopet popolnoma presenečen nad njegovo prijaznostjo.

Ko je odšel na že drugo cigareto, se je začela vrsta za mano podaljševati. Za mano se pojavi še en nepotrpežljiv gospod, ki je začel nergati že po nekaj minutah. V tistem se vrne ‘cigaretar’ in se postavi na svoje mesto. Gospodu za menoj zavre kri, ker je mislil, da se je kar vrinil naprej. Cigaretar je iz dolgčasa prilival še malce olja na ogenj, vendar gospod ni bil razpoložen za njegov sarkazem. Prava predstava, vam povem.

Jaz in prijazen gospod pred menoj, pa samo opazujeva in mirno čakava z nasmeškom na obrazu. Ko smo tako stali že približno pol ure, se je vnela debata. Prijazni gospod pove, da je upokojen in da ima pri svojih 90. letih dovolj časa in da se mu nikamor ne mudi. Kako sem bila navdušena nad njegovim razmišljanjem! Vprašal nas je, če se komu od nas zelo mudi, da nas spusti naprej, ker je kosilo doma že tako ali tako zamudil.

Povedal je svojo življenjsko zgodbo in kako čakanje v vrsti ni nič v primerjavi s tem, kaj vse je že dal skozi v življenju. Gospod je bil tako zanimiv, da mi je bilo žal, da se že približujem okencu. Med drugim je povedal, da je bil zaprt na Golem otoku. Bila sem kar počaščena, da s tako ‘velikim’ gospodom stojim v vrsti.

Vrsta se je premaknila, vsi smo opravili svoje in se poslovili. Z nasmeškom in s hvaležnostjo do življenja sem se odpravila domov. Preplavljali so me občutki ganjenosti in sreče. Bila sem ponosna nase, da tudi sama delujem in razmišljam na tak način kot gospod. In bila sem resnično vesela, da sem ga spoznala in da je na svetu še nekaj takih, ki zmorejo gledati na življenje malce drugače.

V vrsti nas je bilo kar nekaj, vsi smo imeli enak cilj, vendar prav vsak si je izbral svojo pot do tja. Eni lažjo, drugi težjo. Dejstvo je, da smo bili vsi postavljeni v isto okoliščino, kako pa smo to sprejeli, pa je bilo odvisno od nas. Lahko se razburjaš, prerivaš, vpiješ, vendar zato ne boš nič prej na vrsti. Pridobil boš morda le kak siv las. In tako kot reagiramo v vrsti v banki, tako reagiramo tudi v življenju. Vsi imamo svojo zgodbo in vsak od nas ima svoje preizkušnje. Vprašanje je le, ali vidimo kozarec napol prazen, ali napol poln?

Prijazni gospod mi nikakor ni šel iz glave in kasneje sem izvedela, da sem stala v vrsti z gospodom, ki je razvil dva specialna objektiva za 1. človekov polet na Luno, leta 1969. To pa je nekaj, kajne?

Življenje je lepo, če imaš odprte oči za vse drobne stvari. Tudi v banki, kjer morda tega ne pričakuješ. Opazi lepo drevo na tvoji poti, povohaj rožo, odpri srce, prisluhni prijaznemu neznancu in se smej. Veliko se smej, kajti ko se smejiš, si v trenutku – tukaj in zdaj. Življenje je dragoceno, zato ga ceni prav vsak trenutek. Tudi ko čakaš v vrsti. Naj bo kozarec v tvojih očeh vedno poln.

Monika Radič

Vir slike: internet

The post Pa ti? Lahko čakaš pol ure v banki z nasmeškom na obrazu? appeared first on Sijem.si.