Nekdo bi lahko rekel, “ah to pa res ni nekaj, zaradi česar bi se lahko punca pri 24. letih znašla na dnu.” Tudi sama zdaj po toliko letih vem, da če bi se mi to zgodilo danes, zagotovo ne bi bila na takem dnu. A takrat sem bila drugačna kot sem danes.

V resnici sploh ne vem kdo sem bila, ker nisem imela sebe. Živela sem bolj za druge, se prilagajala, pomanjševala, nisem še vedela, kaj si želim početi v življenju. In ko se je zrušil tisti odnos, sem mislila, da se mi je zrušilo vse. V resnici pa se je zrušilo vse kar nisem bila jaz in šele takrat sem zares začela živeti sebe.

Po tistem, sem sama sebi rekla: DOVOLJ JE. Zbrala sem vso moč, se prvič v življenju postavila zase in dala sebe na prvo mesto. Odločila sem se, da bom od tistega trenutka počela samo tisto, kar hrani mene, ne glede na pričakovanja in mnenja drugih.

Pri tem sem bila brezkompromisna in tako trdno odločena, da me nihče in nič več ni moglo zaustaviti. Ker je bilo dovolj in ne bi več prenesla niti ene kaplje čez rob več.

Obrnila sem nov list v življenju, opustila fakulteto, ki me ni več zanimala, odmaknila sem se od ljudi, ki so se že predolgo napajali z mojo energijo.
Spremenila sem svoje prehranjevalne navade (od takrat na mojem krožniku ni več mesa), se vpisala na jogo in začela meditirati.

Takrat se je začela moja pot osebne in duhovne rasti. Takrat sem se začela spoznavati. Odkrivati kdo sem, česa si želim, po kakšnih vzorcih sem do tedaj delovala. Pri tem mi je zelo pomagala meditacija.
Vpisala sem se na vsak tečaj, povezan z duhovnostjo, ki me je res pritegnil in ki sem ga takrat začutila zase. In tako sem počasi postajala tista prava Monika.

Lupila sem se kot čebula in se plast za plastjo osvobajala omejujočih prepričanj, vzorcev in mnogih pogledov, ki sem jih prevzela od drugih.
Sledilo je nekaj let intenzivnega dela na sebi, dokler nisem na neki točki začutila, da sem končno našla svoje poslanstvo. Ko sem videla svoj razvoj, svojo spremembo, sem začutila, da moram to deliti tudi z drugimi. Da sem pripravljena in dovolj močna, da sem lahko v oporo ljudem, ki si prav tako želijo zaživeti boljše življenje.

Našla sem sebe in takrat resnično zasijala.

Ko danes pogledam nazaj, sem za to pot tako zelo hvaležna. In čeprav se mogoče sliši čudno, sem danes najbolj hvaležna tistemu bivšemu, za vse težke trenutke, ki sem jih takrat doživljala. Hvaležna sem, ker sem točno to takrat potrebovala. Hladen tuš, ki mi je dal tako neverjetno moč, da sem lahko zadnjih 10 let premikala gore.

Čeprav je tole klišejski stavek, je v njem vsa resnica: “Kar te ne ubije, te ojača.” Mene je. Zato sem danes tu, kjer sem. Zato sem danes to, kar sem. Zato danes sijem.

Najbolj pa sem hvaležna, da sem lahko zaradi svojih izkušenj in svoje prehojene poti, doprinos tudi tebi. Da te lahko slišim. Da te lahko razumem. Da te lahko čutim. Da sem ti lahko v oporo. Da ti lahko pokažem, da je vse mogoče. Da tudi ti lahko prideš do tu. Da lahko tudi ti zaživiš drugače. In da imaš tudi ti v sebi neomajno moč. Da lahko tudi ti premikaš gore in zaživiš resničnega SEBE.

“You can’t wait until life isn’t hard anymore, before you decide to be happy.” ~ Nightbirde

(Ta stavek je izrekla čudovita oseba in pevka, ki se bori z rakom, a kljub temu živi svoje sanje in se je v oddaji Amerika ima talent, v finale uvrstila z zlatim gumbom.)

Od-loči se od vsega kar nisi ti, iz najtežjih izkušenj potegni najboljše in se odloči za srečo. Nikoli ni prepozno in čisto vse je mogoče. Samo BODI TI. To je vse, kar je pomembno. 💗

In hvala ti, ker si del moje poti.🙏

Objem,
Monika

The post Praznujem 10. obletnico SEBE appeared first on Sijem.si.

Pred dnevi sem si ogledala krasen dokumentarec o čisto običajnemu moškemu, ki se je odločil, da bo naredil zanimiv eksperiment. V poplavi vseh duhovnih učiteljev, v današnjem času včasih težko ločiš kdo je pristen in kdo ne. Kdo resnično želi ljudem dobro in kdo je le navaden prevarant.

Odločil se je, da se bo izdajal za Indijskega guruja pod imenom Kumare (tako se imenuje tudi film) in zgradil svojo skupnost ljudi. Zanimalo ga je, kako hitro mu lahko ljudje začnejo zaupati in mu slediti in seveda, ali mu bo uspelo tako dobro odigrati svojo vlogo Guruja, da bodo sledilci brezpogojno verjeli, da je pravi.

Kljub temu, da jim je svoja učenja ves čas predajal na način, da jim je govoril, da je vse, kar vidijo v njem le iluzija, so v njem videli pravega Guruja. Na vrhuncu svoje popularnosti jim je nato razkril svojo pravo identiteto.
Ker je dokumentarec res zanimiv in ti priporočam, da si ga ogledaš, ti ne bom razkrila vsega. Se me je pa zelo dotaknil in me spodbudil, da s teboj delim tudi svoje misli glede tega.

Vse to, kar je on učil ljudi, namreč tudi sama ves čas predajam svojim strankam in tečajnikom. Nikoli se nisem oklicala za duhovno učiteljico, ker ne želim, da bi kdorkoli v meni videl ‘gurujko’. Ne želim, da bi kdorkoli v meni videl ‘nekaj več’. Ne želim, da mi ljudje sledijo, ker bi to pomenilo, da bi imela jaz nad njimi moč. In če bi imela nad njimi moč, bi lahko z njimi manipulirala. To pa je ne le neetično, ampak tudi zelo nevarno.

Kdor daje vtis, da je njegova resnica edina prava in da je on tisti, ki ima zate vse odgovore, zagotovo ni pravi učitelj. Kdor se povzdiguje in si ljudi, ki mu zaupajo, lasti, ni pravi učitelj. Kdor ti daje občutek, da je nekaj več od tebe, da ima večje sposobnosti kot ti in da ti nikoli ne boš mogel priti do tja, ni pravi učitelj. Če ti kdo pravi, da ne moreš priti do vseh odgovorov sam in da ti pri tem lahko pomaga le on, teci stran. Kdor ti reče: ”Ti si tako zablokiran, moraš priti k meni na terapijo, ker ti lahko pomagam le jaz,” teci stran.

Taki ljudje ti ne dajejo moči, ampak ti jo odvzemajo.

Pravi Učitelj te bo znal opolnomočiti, da vse odgovore in sposobnosti poiščeš v sebi sam. Dal ti bo vero in zaupanje vase. V tebi bo spodbudil vedenje, da imaš vse že v sebi. Da ne potrebuješ ničesar iskati zunaj sebe. Vse kar iščeš, je že v tebi. Taka oseba ti bo vedno dala občutek enakovrednosti, nikoli manjvrednosti. In taka oseba ti bo prišla na pot, da ti samo malo pomaga osvetliti to, česar morda trenutno ne vidiš. Ti dala samo eno mini ‘brco’, da boš šel lahko naprej sam. Usmerila te bo, ne bo si te lastila.

Ta oseba se trudim biti tudi sama. Ne želim dajati odgovorov, raje postavljam vprašanja. In ko me tečajniki reikija vprašajo: ”Monika, kaj pomeni, če tukaj energija bolj teče? Kaj pomeni, če tukaj čutim toploto? Kaj pomeni, če tukaj vidim zeleno barvo?” Jih vprašam: ”Kaj to pomeni tebi?”

Le na tak način lahko krepiš svoje zaznavanje in intuicijo in si začneš zaupati. Se povežeš s svojim višjim Jazom. Začneš zaupati vase, da si lahko pomagaš sam. Le tako lahko stopiš v svojo moč. In to je moj namen. Opolnomočiti te, ti predati vso znanje in orodja, ki jih poznam. Te naučiti dela z energijo zato, da si lahko pomagaš sam, ko to potrebuješ.

Stari zenovski budistični mojster je izrekel te besede: ”Če na cesti srečaš Buddho, jo ubij.” S tem je želel povedati, da noben guru ni pravi Buddha. Je le še en običajen človek, ki nam ne more dati razsvetljenja. Če malikujemo osebo, smo zgrešili bistvo.

Edini Guru, ki mu je vredno slediti, je tisti, ki se nahaja znotraj tebe. Prisluhni mu.

Objem,
Monika

The post Nisem in nočem biti tvoja gurujka! appeared first on Sijem.si.

Ljubezen je potrebno praznovati vsak dan, skozi celo leto.

 

V to močno verjamem, zato prihajajočega praznika ljubezni sama ne praznujem.

 

Verjamem, da se je za ljubezen in odnose potrebno truditi vsak dan. S tem mislim na čisto vse odnose – prijateljske, družinske, partnerske in nenazadnje tudi na najbolj pomemben odnos: odnos do SEBE.

 

Ker če sami sebe nimamo radi, če sami sebi ne izkazujemo ljubezni, nismo zmožni resnično ljubiti nikogar drugega.

 

Zanima me, na kakšen način sebi izkažeš ljubezen? Kaj zate pomeni, da se imaš rad/a?

 

Zame to pomeni, da sem vedno iskrena do sebe, da se poslušam, da znam jasno izraziti svoje želje, mnenje. Da znam postaviti meje in da v svoj prostor spustim le tisto, kar me hrani in mi je v doprinos. Da nikoli ne delujem proti sebi. Da skrbim zase, da si znam vzeti čas samo zase in da se znam pocrkljati in obdariti. In da sem sama sebi na prvem mestu.

 

Vse to zame pomeni, da se imam rada. 

 

Čas, ki je namenjen samo meni, je zame zelo dragocen. Rada sem v družbi s seboj ravno zato, ker se imam rada in mi ni potrebno bežati od sebe. Ni mi potrebno iskati sto tisoč opravkov, da bi se zamotila z njimi, ker sama s seboj ne bi imela kaj početi.

 

Ravno nasprotno. Komaj čakam, da si zase vzamem čas. To je samo moj čas. In sploh ni nujno, da počnem kaj posebnega. Včasih je dovolj, da samo sem. Prisotna s seboj, v tišini. To je zame meditacija. 

 

Vabim te, da si tudi ti zase vzameš čas. Morda razmisliš o zapisanem in se vprašaš, na kateri točki si v odnosu do sebe ti sam/a. Lahko rečeš, da se imaš rad/a? Se najdeš v zgornjih vrsticah tudi ti, ali še ne povsem? Če se še ne najdeš, se vprašaj: ”S kakšnim dejanjem lahko sam/a sebi pokažem ljubezen?” Potem pa sledi namigom, ki jih prejmeš zase.

 

Pri tem ti je lahko v veliko pomoč meditacija, s katero boš lažje prišel/a v stik s seboj, razvil/a še boljši odnos s seboj in posledično tudi z drugimi ljudmi.

 

Prav meditacija je tista, ki je meni osebno pomagala pri tem, da sem se začela imeti rada. Na tak način sem začela spoznavati kdo sem, kaj si želim in kdo si želim biti. Spoznavala sem svoje strahove, prepričanja, omejitve. Spoznavala sem kaj je moja resnica in kaj je resnica drugih.

 

Meditacija je bila tista, s katero sem sama stopila na pot neskončnega raziskovanja sebe, zato vem, kakšen močan učinek ima. In vem, da lahko koristi tudi tebi, če to začutiš zase.

 

Sam/a sebi lahko ljubezen izkažeš na 947 tisoč načinov. Eden od njih je ta, da si vzameš čas za prisotnost s seboj. Čas za meditacijo.

 

Lahko v tišini, lahko pa se prepustiš mojemu vodstvu. Pokukaj sem in prisluhni intuiciji, ki ti bo takoj prišepnila, katere meditacije so zate v tem trenutku najbolj primerne:

  Mp3 posnetki meditacij

 

(P.S.: Če jih izbereš več, se v košarici cena avtomatsko zniža, njihova vrednost pa ostaja neprecenljiva.)

 

Z ljubeznijo,

Monika

The post Ljubezen je potrebno praznovati vsak dan, skozi celo leto appeared first on Sijem.si.

”Drobtina ni ok,” je rekla. Tako všeč mi je ta stavek in tako globoko se je usidral vame, da je postal moja namera za to leto.

Na zadnji dan preteklega leta, sem šla na tržnico, z namenom, da kupim kvalitetne in lokalne sestavine za večerjo. Že ko sem stopila do stojnice, se je moja intuicija močno oglašala in mi kar 2x želela sporočiti, naj stopim do naslednje. Ne vem zakaj je nisem poslušala.

Z mislijo, da sem uspešno opravila nakup, sem se odpravila domov, kjer sem kasneje ugotovila, da je bil ta popolnoma zgrešen. V jezi sem odvihrala nazaj in vrnila vse. Ker ni bilo sveže in ni bilo lokalno.

Moja velika lekcija v življenju, ki jo še vedno postopoma usvajam, je ta, da jasno in glasno izrazim svoje nezadovoljstvo, ko je to potrebno. Včasih sem bila samo tiho, od znotraj pa me je razžiralo. Vsako leto bolj pa ugotavljam, da ne morem biti več tiho. Da moram svoje mnenje izraziti jasno in se postaviti zase. Se resnično naučiti reči NE, kadar je to potrebno.

In tokrat sem sklenila, da to naredim. V resnici sem bila najbolj jezna nase, ker nisem prisluhnila intuiciji, a vseeno šla sem nazaj in trgovcu jasno povedala kaj si mislim. Njegov odnos me je najprej razjezil še bolj, a vseeno sva se na koncu nekako dogovorila.

Slavnostna novoletna večerja, ki sem si jo zamislila v svoji glavi, je padla v vodo. Še dobro, da imam najboljšo taščo na svetu, ki nama je dostavila sarme za naslednji dan. Sva jih pač jedla že pred novim letom. No, pa naslednji dan tudi. 😀

Čeprav so moji načrti padli v vodo, sem bila nase ponosna. Ker se nisem zadovoljila z drobtinicami, nisem bila tiho in nisem sprejela nečesa, kar zame ni dovolj dobro.

DROBTINA NI OK!

S to namero sem začela novo leto in sklenila, da se ne bom več zadovoljila z drobtinami.

V svoj prostor ne sprejmem več ničesar, kar me ne polni. Ničesar, kar ni v skladu z mojo dušo. Nobenih površinskih odnosov, ki me ne hranijo. Ne podpiram več ničesar in nikogar, ki ne deluje v najvišje dobro vseh. Ne sprejmem več ničesar, kar v meni ne vzbudi občutka lahkotnosti. Ničesar, kar moje srce ne zazna kot srčno dejanje.

Le tako lahko v polnosti živim svoje življenje in opravljam svoje poslanstvo. Le tako je lahko moja energija pretočna in vibracija visoka. Le tako sem ti lahko v največji doprinos.

Enako si želim zate. Da vedno slediš sebi, da poslušaš le sebe. Da skrbiš za svojo energijo in krepiš svojo notranjo moč. Da v svoje življenje sprejmeš le tisto, kar vibrira s teboj in da se nikoli ne zadovoljiš z drobtinicami, ki niso dovolj dobre zate. Zavedaj se svoje vrednosti in si ne izbiraj ničesar manj.

Drobtina ni ok. Zapomni si to.

Objem,

Monika

The post Drobtina ni ok! appeared first on Sijem.si.

Ko so vse plasti odpadle, smo svoje srce napolnili z ljubeznijo do sebe, hvaležnostjo in sebe postavili na prvo mesto. Naša srčna čakra se je razcvetela v najlepšo vrtnico.

Na meditaciji je bilo 7 čudovitih žensk, vsaka s svojo, unikatno vrtnico.

Na koncu so mi zaupale njihovo barvo vrtnice in naročila sem jim, naj si kupijo točno takšno in s tem izkažejo ljubezen same sebi.

Čez nekaj dni, sem dobila najlepše sporočilo…

…ena izmed udeleženk, mi je poslala fotografijo kupljene vrtnice. Ker pa je bila njena vrtnica v meditaciji zares posebna, ji je morala dodati še nekaj zlatih bleščic, da je bila točno takšna, kot se ji je prikazala.

Ker je bila zadnje čase precej zaposlena, je nase pozabila, ob tem pa jo je skoraj izdalo srce. Napisala mi je, da jo vrtnica, vsakič ko gre mimo nje, opomni na to, da je prva. Da si mora vzeti čas najprej zase in dobiti svojo moč nazaj.

Poleg vrtnice, pa si je podarila še eno darilo – uro, ki jo spodbuja k počitku, hoji, pitju vode in meditaciji. Uau.

Polepšala mi je dan in spodbudila tudi mene.

Kako malo je potrebno, da sebi podarimo darilo, da naredimo nekaj samo zase, da rečemo ‘ne,’ kadar je to potrebno, pa vendar nase prevečkrat pozabimo.

Življenje ni namenjeno temu, da v njem trpimo ali se ženemo na delovnih mestih, dokler ne zbolimo. Življenje je potrebno živeti.

Zato si draga dama, danes ali katerikoli drugi dan, kupi svojo najljubšo rožico. Enkrat za spremembo, jo podari sebi. Naj bo to tvoje sporočilo sebi, da se imaš najraje in da si na prvem mestu ti.

Tale lilija je moja

Imej se rada!

Z ljubeznijo,

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars, MTVSS in Facelift praktik

The post Draga dama, podari si rožico! appeared first on Sijem.si.

Vrtec, mala šola, osnovna šola. Tam se srečamo z vplivi vzgojiteljev, učiteljev, sošolcev in sošolk. Toliko različnih vplivov, kolikor je različnih ljudi. Odraščanje lahko opišem kot igro, ki sem jo v osnovni šoli pri športni vzgoji najbolj sovražila – ‘Med dvema ognjema’. Nenehni boj med domačim in zunanjim vplivom. Vsakodnevni notranji boji o tem, kdo ima o nečem bolj prav. Starši, vrstniki, učitelji? Potem pridemo do obdobja, ko smo v puberteti, kjer se nam zdi vse še stokrat huje, kot je v resnici. Spopadamo se z družbenimi vplivi, lepotnimi ideali, modnimi kiksi, s prvimi zaljubljenostmi. Še poslušanje glasbe ki ti je všeč, je prava mora, če ta ni priljubljena med vrstniki.

Kar naenkrat je v naših glavah vse tako zmešano, da enostavno ne veš več kdo si. Kje v vsej tej poplavi različnih mnenj se skriva tisto, ki je samo MOJE? Kdo sem jaz? Kaj jaz mislim o vsem? Zakaj sem sploh na tem svetu? Komaj se začneš o tem spraševati, je pred teboj že največja odločitev tvojega življenja: Kaj boš po poklicu, ko boš odrasel? Kako naj se pod vplivom tisočih mnenj zdaj prvič odločiš nekaj zase? Starši ti seveda želijo le najboljše, svetujejo in pomagajo tako, kot oni mislijo da je najboljše, kar pa ni nujno najboljše tudi zate. Pa si spet med dvema ognjema.

Ko se nekako odločiš za pravo srednjo šolo, se spet znajdeš v novem okolju, med novimi ljudmi. Drugačne okoliščine, novi prijatelji, novi vplivi in pričakovanja družbe. Prvič se srečaš tudi s študentskim delom, kjer spet začneš nabirati nove izkušnje, skozi katere zopet iščeš sebe. Skozi srednjo šolo se nekako prebiješ, saj počasi začneš razmišljati s svojo glavo. Izkušnje in preizkušnje, ki ti jih življenje nameni, te učijo marsikaterih lekcij. Kljub temu, da si zdaj že dokaj samostojen, je tvoj um še vedno zamegljen, a tega se v letih, ko misliš da vse veš, seveda ne zavedaš.

Spet je pred teboj še ena odločitev, še pomembnejša kot prejšnja: Kam na fakulteto? Starši, učitelji, družba ti že od malih nog vlivajo nek ‘ideal’ življenja. Pričakovano je, da slediš nekemu vrstnemu redu, ki ti bo na koncu zagotovil srečno ter uspešno življenje. Pričakovano je, da hodiš po poti, ki naj bi bila edina najboljša zate le zato, ker jo je prehodila večina. Ker naj bi to bilo edino ‘normalno’. Šola, fakulteta, redna služba, idealni partner, poroka, otroci, hiša, vrt in pes. In srečno so živeli do konca svojih dni. Za nekatere je ta pot prava, kar pa še ne pomeni, da je zato prava za vse.

Moja pot je drugačna. Že dolgo sem se sama pri sebi zavedala, da želim nekaj več. Da ustrezanje nekim standardom množice, meni ne predstavlja sreče. V vsaki stvari, sem iskala kreativnost, inovativnost, do istega cilja sem vedno želela priti po drugačnih poteh. Ker je bil to zame izziv, ker je to veliko bolj zanimivo kot hoja, po že prehojeni stezi. Spomnim se, da sem kot majhna punčka zelo rada sestavljala lego kocke. Vedno pa sem za to iskala neke nove rešitve za drugačno postavitev.

V srednji šoli sem pri predmetih risanja in slikanja vedno iskala nek drugačen pogled na isti predmet, ki smo ga risali v razredu. Želela sem ga naslikati iz druge perspektive kot ostali. Želela sem izumiti neke svoje tehnike, drugačne od že videnih. Kam na fakulteto je bila zame najtežja odločitev, ker me je zanimalo vse, ampak nič od tega kar ponuja šolski sistem. V vsaki smeri sem sicer našla nekaj zase, ampak nobena me v celoti ni čisto prepričala. Kot da bi zame obstajalo nekaj drugega, izven teh okvirjev. Nekaj več, nekaj skrivnostnega, mističnega, mnogim nerazumljivega.

Kljub temu, da sem se nekje globoko v sebi vsega tega zavedala, pa sem na površju še vedno bila plaha, neodločna, pod tolikšnim vplivom vseh ostalih, da si še nisem upala stopiti v neznano. In tako, sem se odločila za študij Umetnostne zgodovine, ker me je med drugim tudi umetnost zelo zanimala. Vedela sem, da je študij izredno težak, v šoli pa nisem bila ravno med odličnimi. Učenje za knjigami je bilo zame nekaj najbolj mučnega. Učenje preko življenjskih izkušenj je bilo meni veliko bolj pomembno, zato sem izkušnje raje nabirala z delom ob študiju, kot pa preko knjig. Vedno sem imela raje prakso kot suhoparno teorijo.

Doma so mi rekli, naj si mogoče raje izberem kakšen lažji študij in tako sem sama sebi v prvem letniku dala močno zavezo, ki me je s svojimi okovi držala zelo dolgo. Rekla sem si: ”Če zmoreš dokončati ta ‘faks,’ v življenju zmoreš vse!” Zelo težko, ampak nekako mi je uspelo prilesti do absolventskega staža. Takrat sem imela fanta, za katerega sem mislila, da bi lahko bil tisti pravi, ki bi lahko dopolnil sliko tega idealnega vrstnega reda življenja. Še malo, pa diplomiram, najdem redno službo, midva se poročiva, v mislih so bili že otroci in srečno bova živela do konca svojih dni. In srečni bodo tudi vsi, ki to od mene pričakujejo.

Naenkrat, pa je v moje ‘idealno’ življenje prišel ‘tornado’, ki je popolnoma prevetril in postavil na glavo vse, kar naj bi bilo postavljeno. Spoznala sem, da moj ‘idealni’ fant, ni tako idealni kot sem mislila in padla sem tako močno, kot še nikoli. Hišica iz kart se je sesula v trenutku. V tej svoji temi iz katere sem mislila, da se nikoli ne bom izvlekla, pa sem našla Luč. Kot bi me nekaj razsvetlilo, sem namesto v pomilovanje, energijo usmerila v moč, da se poberem. Kot strela z jasnega me je zadelo, da življenje katerega sem živela, sploh ni bilo moje. Čas je napočil, da svoje življenje vzamem v SVOJE roke. Prvič sem se zares vprašala, kaj je tisto, kar si MOJA duša resnično želi?

Začela sem početi vse tisto, kar sem si želela že dolgo, pa si nikoli nisem vzela časa zase. Živela sem po pričakovanjih drugih, takrat pa sem bila trdno odločena, da temu naredim konec.  Že dolgo sem vedela, da fakulteta ne dosega mojih pričakovanj in da se v tem poklicu ne vidim več, pa sem vseeno vztrajala, saj so vsi govorili, da je odnehati na koncu zares neumno. Kaj pa boš v življenju dosegla brez diplome? Kdo te bo vzel v službo? V življenju ne smeš odnehati, česar se lotiš, moraš vedno dokončati! Te besede/vplivi, so mi dolga leta spet odzvanjali v glavi, hkrati pa sem sama pri sebi vedela, da mi naziv in kos papirja ne pomenita nič. Spet moja ‘najljubša’ igra – Med dvema ognjema. Le da je bilo tedaj drugače.

Leta in leta izkušenj, preizkušenj, padcev in udarcev so prinesla svoja učenja. Učenja preizkušena na lastni koži, ne preko besed drugih. Učenja, ki so mnogo pomembnejša od tistih iz šolskih knjig. Lekcije življenja so me utrdile, mi dale samozavest in jekleno voljo po kreiranju lastnega življenja.

Srečala sem se z duhovnostjo, v kateri sem končno našla SEBE. Preko nje sem zopet našla stik s svojo dušo in končno ugotovila kaj želim početi v svojem življenju. Meditacije so mi razjasnile um in mi pomagale uvideti, da vse te besede, ki mi še vedno potihoma odzvanjajo v glavi, sploh niso moje. Uvidela sem, da ta slaba vest zaradi diplome sploh ne izvira iz mene same. Te besede niso moje. Ta pot ni moja. Podzavest mi je pokazala, da tisti mali delček mene želi končati to diplomo le zaradi mojih staršev. Da bi njim dokazala da zmorem.

Solze so se mi ulile, ko se mi je v meditaciji izpisal moj lastni stavek iz prvega letnika: ”Če zmoreš dokončati ta faks, v življenju zmoreš vse!” Zgrozila sem se, ko sem ugotovila, kako zelo sem si sama otežila življenje. Pa saj to življenje je vendarle moje in samo MOJE. Jaz ga živim, ne moji starši, ne moji prijatelji, ne nihče drug. Ko sem to spoznala, sem začutila neverjetno olajšanje. Staro zavezo, sem zamenjala z drugačnimi besedami: ”Tudi brez naziva in diplome, ti bo v življenju uspelo vse. V bistvu ti je že.”

Začutila sem olajšanje in svobodo, da sem si končno dovolila zaživeti tako, kot si želim le jaz. Začutila sem samozavest, ker sem se končno postavila zase, za svoja prepričanja, svoja načela, svoje želje. Odkrila sem kako močno vero imam sama vase, ker vem, da mi bo v življenju vse uspelo. Ugotovila sem, kako močno se imam rada, saj sem raje odnehala pri nečem, kar me ne veseli več ter svoj čas in energijo usmerila v to, za kar mi gori srce. Odprla so se mi popolnoma nova vrata, kjer sem le jaz resnični kreator svojega življenja.

Začutila sem ponos, da sem prisluhnila sebi in si končno upala stopiti na drugačno pot. Na pot MOJEGA dušnega poslanstva, ki je resnično samo moje. Na pot, kjer nihče več ne kreira in ne narekuje mojega življenja. Na pot, ki je samo moja in po kateri stopam s samozavestnimi in odločnimi koraki. Na pot, kjer ne rabim diplome, da bi bila zato bolj cenjena in kjer lahko brez sramu povem KDO sem, ne KAJ sem. Na tej poti, svoje delo opravljam z vsem svojim srcem in z največjim veseljem ter ljubeznijo.

Nekdo mi je rekel, da bo to, da nimam naziva, vrglo slabo luč name v moji karieri. Nato sem ga vprašala, kaj njemu pomeni njegov naziv. Odgovoril je: ”Če me bo kdo kdaj vprašal po izobrazbi, mu bom lahko vsaj ponosno povedal, da sem diplomiral.”

Močno podpiram, cenim in spoštujem ljudi, ki doštudirajo tisto, kar bodo opravljali s srcem. Če sta ta diploma in služba tvoje lastno zadovoljstvo in poslanstvo in če tebi predstavlja uspeh in srečo, je to tisto pravo. Če pa z nazivom le iščeš neke potrditve pri drugih, pomeni, da sam sebe še nisi dovolj trdno zgradil. Tudi tista kratica pred tvojim imenom ti ne bo dala vrednosti, dokler si je ne boš najprej dal sam. Dokler ne boš sam sebe cenil, te tudi drugi ne bodo. In dokler ne boš sam nase ponosen, tega ne boš kupil od drugih.

Naj poudarim, da ne trdim, da izobrazba ni pomembna. Ravno nasprotno. Izobrazba je zelo pomembna, vendar tista, ki jo ti začutiš zase. Vlagaj v tisto znanje, ki te bo pripeljalo na pot uresničenja svojih sanj. Ne ženi pa se za nazivi, zaradi njih samih. Naziv je le dodatek imenu tvojega fizičnega telesa, znotraj katerega pa biva duša, ki se ne meni za nobene nazive. Ne meri svoje vrednosti z nazivi in nalepkami, ki ti jih podelijo drugi. Meri jo z lastno ljubeznijo do samega sebe.

Ko slediš sebi in svoji duši, si že diplomiral. Diplomiral iz življenja. Takrat si zares na pravi poti. Si na poti, ki je osvetljena z Lučjo, ki sije iz Tvoje duše. Ta Luč je tako močna, da ne rabi nobenega dodatnega naziva. In na to Luč, ne more pasti nobena slaba luč.

Ko zares SIJEŠ, takrat SI.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Diploma iz življenja ne potrebuje naziva (moja osebna zgodba) appeared first on Sijem.si.

8. marca praznujemo enakopravnost in dosežke žensk, delovni dan žena, kot se je nekoč imenoval in nastal na pobudo nemške feministke. Je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti in dosežkov žensk, praznujejo pa ga predvsem v bivših komunističnih in socialističnih državah. Čeprav se strinjam s tem, da je enakopravnost žensk pomemben dosežek, ki smo ga skozi zgodovino dosegle, vseeno menim, da nobena skrajnost, kot je npr. feminizem, ni še nikoli prinesla ničesar dobrega. V vsej tej borbi za enakopravnost, smo po mojem mnenju izgubile svojo pristno ženskost. Dan žena sem včasih jemala kot dan, ki naj bi častil pristno žensko naravo, danes pa se mi zdi, da z njim ‘praznujemo’ ravno to, kar je ženski odvzelo ženstvenost.

Le dva dni kasneje, na 10. marec, pa praznujemo dan, ki ga krščanska cerkev beleži kot dan mučenikov zaradi dogodka iz časa vladavine cesarja Licinija, kateri je zaradi spora s cesarjem Konstantinom I. Velikim, v kristjanih videl sovražnike in jih želel spreobrniti. Zahteval je, naj se krščanstvu odrečejo ali bodo kaznovani s smrtjo. 40 vojščakov je bilo pripravljenih za svojo vero umreti, vdali so se v usodo in bili vrženi v zmrznjen ribnik. Naslednji dan so mrtve zažgali na grmadi.

Tradicionalno moški na dan mučenikov prejmejo za darilo suhe slive, trnje in klobaso, ki naj bi služili kot nek simboličen opomin, da mučeništvo v njihovem življenju še ni končano. Sprašujem se, zakaj naj bi danes moški tako zelo trpeli in čemu bi morali to ‘poveličevati’? Morda pa trpijo ravno zaradi naše pretirane borbe za enakopravnost in sta si praznika bližje bolj, kot le datumsko.

Kakorkoli…

Prazniki, zgodovinski in verski dogodki, nas v veliki meri zaznamujejo, čeprav se morda tega sploh ne zavedamo. Kolektivna zavest in miselnost se prenaša iz generacije v generacijo, zato je še toliko bolj pomembno, da se zavedamo kaj praznujemo in predvsem s čim se identificiramo. Vse to namreč vpliva na nas in naše delovanje. Prav tako kot negativni vzdevki, ki nam jih določijo drugi ljudje in prepričanja, ki smo jih prevzeli od drugih ter jim začeli verjeti tudi sami. Če se vsako leto postavljamo v vlogo mučenika in to še na veliko oznanjamo, lahko to začnemo prevzemati za svojo resnico.

Ste vedeli, da živimo manj kot 5% sebe? Da vse ostalo prevzemamo iz okolice?

Če želimo živeti življenje kakršnega si želimo, se moramo najprej osvoboditi vsega, kar živimo, ko ne živimo sebe. Kako vemo kdaj živimo sebe? Sebe živimo, kadar se resnično poslušamo in delujemo v skladu s seboj. Sebe živimo, kadar se naše telo počuti lahkotno in radostno. Sebe živimo, ko se postavimo za svojo resnico in znamo reči ne tistemu, za kar vemo, da ni za nas. Sebe živimo, ko delamo tisto, kar nas izpopolnjuje in osrečuje. Sebe živimo, ko zavestno izbiramo tiste ljudi in situacije, za katere čutimo, da so nam v doprinos.

Takrat smo v zavedanju. Takrat smo sposobni biti popolnoma zavestni in prisotni v vsakem trenutku na vseh področjih življenja. Takrat živimo več življenja, sebe dojemamo kot neskončno bitje in to kar v resnici smo.

Izgovorite naslednja vprašanja:

Vesolje, pokaži mi…

Ali kot ženska, v telesu čutim lahkotnost ali težo ob tem, ko se identificiram z žensko, kateri je namenjen dan žena?

Ali kot moški, v telesu čutim lahkotnost ali težo ob tem, ko se identificiram z mučenikom?

Kdo v resnici sem?

Kaj vse lahko ustvarim?

Kakšen doprinos celemu svetu sem s svojo prisotnostjo na tem planetu?

Če ste pri prvih dveh vprašanjih v telesu začutili težo, se začnite osvobajati vsega kar niste vi in začnite živeti sebe. Ne dovolite, da okolica ali zgodovina določa kdo ste in kakšno naj bi bilo vaše življenje. Vprašajte se: Kakšno želim, da je videti moje življenje? Nato začnite ustvarjati vse, kar si v življenju želite. Začnite ustvarjati svojo zgodbo in svoje praznike.

Ženske, častite in ponosno izražajte svojo žensko naravo.

Moški, častite in samozavestno izražajte svojo moško naravo.

Ustvarimo praznik prebujenih žensk, ki se zavedajo, da se ni potrebno tako boriti in dokazovati svoje vrednosti, da bi bile bolj cenjene.

Ustvarimo praznik odločnih moških, ki se zavedajo lastne vrednosti in znajo s svojo močjo spoštljivo ravnati v najvišje dobro vseh.

Naj bo ta praznik vsak dan.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars, MTVSS in Facelift praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Žena ali mučenik? Kdo v resnici sem? appeared first on Sijem.si.

Novo leto je pred nami. Upam, da ste novoletni večer praznovali na način, ki je vam najljubši. Jaz ga vsekakor sem. December je bil za mnoge poln izzivov in težkih preizkušenj. Takšen je bil tudi moj. Po razhodu s partnerjem, sem se znašla v čustvenem vrtiljaku in čutila sem, da potrebujem čas samo zase. Ravno zato sem se odločila, da novo leto praznujem v najboljši družbi – sama s seboj.

Ta večer je zame pomenil nov začetek. Ne le začetek novega leta, temveč novo poglavje v moji knjigi življenja. Zato sem ga ustvarila točno tako, kot sem želela sama. Vzela sem si čas, na list zapisala vse izzive iz leta 2017, katerih se osvobajam. Ta listek sem zažgala. Energetsko sem prečistila svoje stanovanje in sebe. V trenutku sem se počutila kot nepopisan list papirja. Naredila sem si večerjo in preostanek večera posvetila meditaciji in manifestaciji svojih želja za naslednje leto. Občutila sem neverjetno hvaležnost in začutila novo energijo, na katero sem pripravljena. V pričakovanju svojega novega poglavja življenja, sem plesala pred ogledalom in se veselila trenutka, ko bo odbila polnoč.

Nekaj minut pred polnočjo, sem odhitela ven in pol ure opazovala ognjemet. Vsaka iskra, ki se je razletela po zraku, vsak vzorec, ki je ob tem nastal, mi je vzel dih. Pa ne zato, ker bi bile rakete to leto kaj drugačne, temveč zato, ker so zame ponazarjale praznovanje mojega novega začetka. Kot bi bila vsaka iskrica namenjena le meni. To leto sem novo leto prvič praznovala čisto sama. In prav to leto je bilo zame najlepše praznovanje novega leta v mojem življenju.

V leto 2018, sem vstopila kot otrok, ki se veseli božičnega jutra, da bi videl kaj mu je Božiček pustil pod smrekico. Odločila sem se, da bom to leto preživela v popolnem sprejemanju tega, kar mi bo življenje prineslo. Odločila sem se, da preneham nadzorovati svoje življenje. Toliko pričakovanj sprejemamo od okolice in tako zelo strogi smo do sebe. Kdaj se boš poročila? Kdaj boš imela otroke? Ko sem bila jaz tvojih let, sem imela že dva. In lani sem se s tem veliko obremenjevala tudi sama. Letos sem se odločila, da se samo prepustim. Popolnoma brez pričakovanj, popolnoma brez nadzora.

Prvič iskreno dopuščam in sprejemam možnost, da morda nikoli ne bom imela otrok, morda nikoli ne bom našla partnerja, kakršnega si želim ob sebi. In če je to v skladu z mojim namenom, potem je tako v redu. Sprejemam vse in ne nadzorujem več ničesar na kar nimam vpliva.

Edino na kar lahko vplivam, sem jaz in moja sreča. Na določene življenjske situacije nimam vpliva, lahko pa vplivam na to, kako se na njih odzovem. Vsak je svoje sreče kovač, pravijo. In resnično je sreča stvar odločitve. Samo od nas je odvisno, ali se prepustimo občutkom in se smilimo sami sebi ali pa se odločimo, da bomo iz določene situacije potegnili nekaj pozitivnega in gremo naprej.

Odločila sem se, da se letos posvetim predvsem sebi. Da negujem sebe in poslušam svoje občutke. Da prisluhnem temu, kaj je moj DA in kaj je moj NE. Da sledim samo sebi. V nenehni skrbi za druge, prevečkrat kar pozabimo nase. Začnemo se prilagajati, ustrezati iz česar se začno rojevati pričakovanja. Ko pričakovanja niso izpolnjena, pa pride razočaranje. Hrepenimo po ljubezni, ker smo jo vmes izgubili sami do sebe. A nihče drug nam je ne more dati tako močno, kot si jo lahko damo mi sami.

V letošnjem letu vam želim sporočiti le to, da se zaljubite vase. Bodite sami sebi najboljši partner. Začnite hoditi na zmenke sami s seboj. Počnite stvari, ki vas veselijo. Obudite svoje hobije, ki ste jih imeli preden ste ustvarili družino. Ne imejte slabe vesti ob tem, da doma pustite otroke s svojim partnerjem, ker si želite na plesni tečaj. Tudi on je starš tem otrokom, ne le vi. Poskrbite najprej zase. In ne dovolite, da vam kdorkoli odvzame nasmešek. Ne dovolite, da vam odvzame sijaj. Odločite se zase. Odločite se za svojo srečo. Bodite takšni kot ste, v vsej svoji veličini. V svoji najlepši luči.

Ne zamujajte življenja in ne podcenjujte svojih sanj, želja in potencialov. Ne zmanjšujte svoje vrednosti. Ne zadovoljite se z manj, kot si resnično zaslužite. Dovolite si več drznosti, poguma, spontanosti. Sprejmite vse, kar vam življenje ponuja. Ne zapravljajte priložnosti, nikoli ni prepozno za sanje. Uresničite vse, kar si želite. In ne nadzorujte. Samo sprejmite, kar vam življenje podarja. Sprejmite šepet vaše duše. Ona ve, katera pot je prava za vas. Utišajte um in ji prisluhnite. Moja duša si že leta želi plesati kubansko salso…končno sem ji prisluhnila in se vpisala na tečaj.

Letos življenje zajemam z veliko žlico ter brez nadzora sprejemam in le radovedno opazujem, kaj mi bo prineslo.

Enako želim tudi vam. Že danes začnite ustvarjati leto, kakršnega se želite spominjati konec decembra.

Naj bo to leto NAJBOLJŠE LETO DO ZDAJ!

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Najboljše leto do zdaj appeared first on Sijem.si.

December je bil za mnoge od nas ‘turbulenten’. Doživljali smo težke preizkušnje, mnogi ljudje so v tem času pokazali pravi obraz in maske so padle. Vse, kar je dolgo časa ležalo pod preprogo, se je dvignilo na površje. Dogajali so se veliki preobrati, katerih morda sploh nismo pričakovali. A vse z namenom, da zaključimo. Da zaključimo in za sabo pustimo to, kar nam resnično ne služi več. Kar ni v naše najvišje dobro, četudi smo dolgo mislili da je. Čas je da spustimo vse, česar smo se oklepali in ni bilo zdravo za nas. Vse, kar nas v resnici ni osrečevalo. Tudi če se soočamo z bolečo izgubo, je čas da spustimo tudi to. Če se je nekaj zaključilo, se je zaključilo z namenom. Ne oklepajmo se starega, temveč le spustimo, da naredimo prostor novemu.

Preostanek decembra preživite čim bolj umirjeno. Poglobite se vase, meditirajte in naredite veliko čiščenje. Počistite svoje stanovanje, znebite se vse stare energije in naredite inventuro svojega življenja. Odpustite sebi in vsem, ki so vas prizadeli. Spustite vse skrbi, vse kar vas je obremenjevalo. Izjokajte vso žalost in izkričite vso jezo. Zaključite z vsemi situacijami in odnosi, ki vas izčrpavajo in zaradi katerih ste izgubili svoj sijaj. Vse kar je bilo, sprejmite kot učenje in to učenje obdržite. Situacije, ki so bile potrebne, da vas je Vesolje teh lekcij naučilo, pa samo spustite.

Naredite si svoj ritual, ki bo deloval za vas. Vse s čimer želite zaključiti, lahko napišete na list papirja in ga zažgete. To lahko naredite tudi v meditaciji. Naredite to, kar vi začutite da deluje za vas. Tak ritual, ki vam bo prinesel občutek očiščenja, olajšanja. Zažgite in se zahvalite za vse kar je bilo potrebno izkusiti v tem letu. Ravno zaradi teh izkušenj, boste v novo leto vstopili še modrejši.

Potem pa si vzemite čas le zase in se odprite novim energijam, energijam obilja. Negujte se, počnite stvari, zaradi katerih sijete. Napišite si svoje cilje za naslednje leto, svoje dolgo neizpolnjene želje in jih v naslednjem letu končno začnite uresničevati. Dovolite si biti srečni. Zavedajte se, da si sami kreiramo svoje življenje in svojo srečo. Naredite vse, da bo naslednje leto resnično takšno, kakršnega si zaslužite.

Naj bo polno ljubezni, zdravja, resničnega veselja, pristnega smeha, ljubečih odnosov in izjemnih uspehov. Naj bo polno vsega, kar vas najbolj osrečuje in izpopolnjuje. Naj bo polno trenutkov, zaradi katerih vam zasijejo oči.

Naj bo takšno, v katerem boste zasijali v svoji najlepši Luči.

Želim vam čudovite praznike in Sijajno leto, ki prihaja.

Z ljubeznijo,

Monika Radič

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Slovo staremu, poklon novemu appeared first on Sijem.si.

V poplavi razburkanih čustev, ki sem jih v zadnjem času občutila tudi sama, sem se začela spraševati tudi o tem, ali je človek, ki se ukvarja z osebnostno in duhovno rastjo sploh lahko žalosten ali jezen? Ker tega se od take osebe vendar ne pričakuje.

Če si duhoven, pa si res ne smeš dovoliti, da te prevzamejo čustva, saj vendar toliko veš o vsem tem. Od vseh ljudi, bi moral ravno ti vse to obvladovati, biti miren in poln ljubezni. Pričakovanja, ki jih sprejemamo od okolice, zahtevajo tudi ogromno odgovornosti. In včasih je to v veliko breme.

Kdor misli, da smo vsi ljudje, ki na kakršenkoli način pomagamo drugim popolni, se moti. Noben človek na tem svetu ni popoln. In vsi ljudje smo sestavljeni iz čustev. Pozitivnih ali negativnih, kot jih pač že označujemo. To je dejstvo, ker smo v svojem bistvu le ljudje. In povsem normalno je, da vsak človek kdaj občuti jezo, žalost ali bes. Tako kot je normalno, da občuti tudi veselje in radost. A zdi se, da smo ljudje, ki se ukvarjamo z delom na sebi ali z duhovno rastjo, sprejeti le takrat, ko smo veseli, srečni in nasmejani. Pretirano jezen pa ne smeš biti, ker to ni ‘sprejemljivo’. Popolni bi morali biti tudi vsi psihologi, psihoterapevti in terapevti vseh vrst. Pa mislite, da bi to res bilo normalno?

Kdor pravi, da nikoli ne občuti jeze, laže drugim ali pa celo tudi samemu sebi. V tem primeru negativna čustva le potlači, to pa vodi do še večjih težav, dolgoročno pa tudi v bolezen.

Normalno in zdravo je, da svoja čustva izrazimo, ko jih občutimo. Pomembno je, da jih ne potlačimo, ampak si jih enostavno dovolimo občutiti in izraziti. S tem si dovolimo biti tudi ranljivi. In nič ni narobe s tem, če to tudi pokažemo, namesto, da se skrivamo za masko ‘popolnih in močnih terapevtov ali duhovnih učiteljev’. S tem pokažemo, da smo tudi mi le ljudje. Da smo naravni in avtentični. Da smo plus in minus. Dan in noč. Svetloba in tema. Jing in jang. To je prava duhovnost.

Okolica in mediji nas že tako ali tako zasipavajo s ‘popolno’ predstavo o ‘popolnem’ življenju, ki je ne le nerealna, temveč tudi nevarna. Stremeti k popolnosti ne vodi nikamor drugam kot le v trpljenje. Ali si res želimo dajati tak zgled? Sama menim, da je prav, da vam pokažem tudi svojo ‘nepopolnost’. Ker vam želim sporočiti, da ste tudi sami popolni v svoji nepopolnosti. Da ste vredni, sprejeti in čisto v redu, takšni kot ste. Tudi takrat, ko občutite žalost, jezo ali bes.

• Kljub temu, da sem vaditeljica joge smeha, tudi jaz občutim žalost, jezo ali bes. Pridejo dnevi, ko tudi meni ni do smeha.
• Kljub temu, da vodim meditacije, tudi jaz še nisem razsvetljena.
• Kljub temu, da izvajam reiki tretmaje in se ukvarjam z energijo, se tudi sama znajdem v neravnovesju.

Življenje ni nikoli le črno ali belo. Obarvano je z mnogimi barvami in odtenki. Vsak dan se srečujemo z različnimi življenjskimi izzivi in preizkušnjami. In vse to nas bogati z dragocenimi izkušnjami, ki nam pomagajo, da rastemo iz dneva v dan.

Kadar smo srečni, veseli, zaljubljeni in nasmejani, običajno nimamo težav z obvladovanjem teh čustev.

Kadar smo žalostni ali jezni, pa je pomembno le to, da si ta čustva dovolimo priznati, jih začutiti, izraziti in ozavestiti vzrok za te občutke. Da se vprašamo, kaj je tisto, kar je v nas, da je vzbudilo te občutke? Zakaj me je ta situacija tako razžalostila? Kaj me je tako močno razjezilo? Zakaj ob tej osebi tako hitro pobesnim? Zavedanje je že prvi korak k rešitvi. In nič ni narobe, če se kljub zavedanju, naslednjič spet znajdemo v podobni situaciji. Vsakič se naučimo nekaj novega in vsaka situacija nosi svoje sporočilo. Pomembno je le to, da ga poskusimo razumeti in da se ob tem ne obsojamo.

Jezni, srečni, besni, veseli, žalostni, radostni, razočarani, zaljubljeni, samski, nasmejani, okrogli, vitki, majhni, visoki…

…takšni kot ste, ste v redu. Ste dovolj. Ste vredni. Ste sprejeti. Ste ljubljeni.

Vesolje/Kreator/Bog/Energija/Višja sila (katerikoli izraz vam je bližje) vas sprejema in brezpogojno ljubi, takšne kot ste.

In naslednjič, ko občutite jezo, izrecite najmočnejšo mantro: FUCK! Ja, prav ste prebrali… FUCK!

Tisti, ki pa še vedno menite, da duhovni ljudje ne smemo biti jezni, pa naj vas šokiram, da to mantro priporoča sam OSHO!

To so njegove besede:

”One of the most interesting words in the English language today is the word `fuck’. It is a magical word. Just by its sound it can describe pain, pleasure, hate and love.”

As you can see, there are many words with the versatility of fuck. Besides the sexual meaning, there are also the following uses:

Ignorance: Fucked if I know.
Trouble: I guess I am fucked now!
Fraud: I got fucked at the used car lot.
Aggression: Fuck you!
Displeasure: What the fuck is going on here?
Difficulty: I can’t understand this fucking job.
Incompetence: He is a fuck-off.
Suspicion: What the fuck are you doing?
Enjoyment: I had a fucking good time.
Request: Get the fuck out of here.
Hostility: I’m going to knock your fucking head off.
Greeting: How the fuck are you?
Apathy: Who gives a fuck?
Innovation: Get a bigger fucking hammer.
Surprise: Fuck! You scared the shit out of me!
Anxiety: Today is really fucked.

”And it is very healthy if every morning you do it as a transcendental meditation just when you get up, first thing, repeat the mantra “fuck you” five times; it clears your throat too!”

Želim vam ‘fucking’ čudovit december!

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Duhovni ljudje ne smemo biti jezni. Ali res? appeared first on Sijem.si.