Nekdo bi lahko rekel, “ah to pa res ni nekaj, zaradi česar bi se lahko punca pri 24. letih znašla na dnu.” Tudi sama zdaj po toliko letih vem, da če bi se mi to zgodilo danes, zagotovo ne bi bila na takem dnu. A takrat sem bila drugačna kot sem danes.

V resnici sploh ne vem kdo sem bila, ker nisem imela sebe. Živela sem bolj za druge, se prilagajala, pomanjševala, nisem še vedela, kaj si želim početi v življenju. In ko se je zrušil tisti odnos, sem mislila, da se mi je zrušilo vse. V resnici pa se je zrušilo vse kar nisem bila jaz in šele takrat sem zares začela živeti sebe.

Po tistem, sem sama sebi rekla: DOVOLJ JE. Zbrala sem vso moč, se prvič v življenju postavila zase in dala sebe na prvo mesto. Odločila sem se, da bom od tistega trenutka počela samo tisto, kar hrani mene, ne glede na pričakovanja in mnenja drugih.

Pri tem sem bila brezkompromisna in tako trdno odločena, da me nihče in nič več ni moglo zaustaviti. Ker je bilo dovolj in ne bi več prenesla niti ene kaplje čez rob več.

Obrnila sem nov list v življenju, opustila fakulteto, ki me ni več zanimala, odmaknila sem se od ljudi, ki so se že predolgo napajali z mojo energijo.
Spremenila sem svoje prehranjevalne navade (od takrat na mojem krožniku ni več mesa), se vpisala na jogo in začela meditirati.

Takrat se je začela moja pot osebne in duhovne rasti. Takrat sem se začela spoznavati. Odkrivati kdo sem, česa si želim, po kakšnih vzorcih sem do tedaj delovala. Pri tem mi je zelo pomagala meditacija.
Vpisala sem se na vsak tečaj, povezan z duhovnostjo, ki me je res pritegnil in ki sem ga takrat začutila zase. In tako sem počasi postajala tista prava Monika.

Lupila sem se kot čebula in se plast za plastjo osvobajala omejujočih prepričanj, vzorcev in mnogih pogledov, ki sem jih prevzela od drugih.
Sledilo je nekaj let intenzivnega dela na sebi, dokler nisem na neki točki začutila, da sem končno našla svoje poslanstvo. Ko sem videla svoj razvoj, svojo spremembo, sem začutila, da moram to deliti tudi z drugimi. Da sem pripravljena in dovolj močna, da sem lahko v oporo ljudem, ki si prav tako želijo zaživeti boljše življenje.

Našla sem sebe in takrat resnično zasijala.

Ko danes pogledam nazaj, sem za to pot tako zelo hvaležna. In čeprav se mogoče sliši čudno, sem danes najbolj hvaležna tistemu bivšemu, za vse težke trenutke, ki sem jih takrat doživljala. Hvaležna sem, ker sem točno to takrat potrebovala. Hladen tuš, ki mi je dal tako neverjetno moč, da sem lahko zadnjih 10 let premikala gore.

Čeprav je tole klišejski stavek, je v njem vsa resnica: “Kar te ne ubije, te ojača.” Mene je. Zato sem danes tu, kjer sem. Zato sem danes to, kar sem. Zato danes sijem.

Najbolj pa sem hvaležna, da sem lahko zaradi svojih izkušenj in svoje prehojene poti, doprinos tudi tebi. Da te lahko slišim. Da te lahko razumem. Da te lahko čutim. Da sem ti lahko v oporo. Da ti lahko pokažem, da je vse mogoče. Da tudi ti lahko prideš do tu. Da lahko tudi ti zaživiš drugače. In da imaš tudi ti v sebi neomajno moč. Da lahko tudi ti premikaš gore in zaživiš resničnega SEBE.

“You can’t wait until life isn’t hard anymore, before you decide to be happy.” ~ Nightbirde

(Ta stavek je izrekla čudovita oseba in pevka, ki se bori z rakom, a kljub temu živi svoje sanje in se je v oddaji Amerika ima talent, v finale uvrstila z zlatim gumbom.)

Od-loči se od vsega kar nisi ti, iz najtežjih izkušenj potegni najboljše in se odloči za srečo. Nikoli ni prepozno in čisto vse je mogoče. Samo BODI TI. To je vse, kar je pomembno. 💗

In hvala ti, ker si del moje poti.🙏

Objem,
Monika

The post Praznujem 10. obletnico SEBE appeared first on Sijem.si.

Pred dnevi sem si ogledala krasen dokumentarec o čisto običajnemu moškemu, ki se je odločil, da bo naredil zanimiv eksperiment. V poplavi vseh duhovnih učiteljev, v današnjem času včasih težko ločiš kdo je pristen in kdo ne. Kdo resnično želi ljudem dobro in kdo je le navaden prevarant.

Odločil se je, da se bo izdajal za Indijskega guruja pod imenom Kumare (tako se imenuje tudi film) in zgradil svojo skupnost ljudi. Zanimalo ga je, kako hitro mu lahko ljudje začnejo zaupati in mu slediti in seveda, ali mu bo uspelo tako dobro odigrati svojo vlogo Guruja, da bodo sledilci brezpogojno verjeli, da je pravi.

Kljub temu, da jim je svoja učenja ves čas predajal na način, da jim je govoril, da je vse, kar vidijo v njem le iluzija, so v njem videli pravega Guruja. Na vrhuncu svoje popularnosti jim je nato razkril svojo pravo identiteto.
Ker je dokumentarec res zanimiv in ti priporočam, da si ga ogledaš, ti ne bom razkrila vsega. Se me je pa zelo dotaknil in me spodbudil, da s teboj delim tudi svoje misli glede tega.

Vse to, kar je on učil ljudi, namreč tudi sama ves čas predajam svojim strankam in tečajnikom. Nikoli se nisem oklicala za duhovno učiteljico, ker ne želim, da bi kdorkoli v meni videl ‘gurujko’. Ne želim, da bi kdorkoli v meni videl ‘nekaj več’. Ne želim, da mi ljudje sledijo, ker bi to pomenilo, da bi imela jaz nad njimi moč. In če bi imela nad njimi moč, bi lahko z njimi manipulirala. To pa je ne le neetično, ampak tudi zelo nevarno.

Kdor daje vtis, da je njegova resnica edina prava in da je on tisti, ki ima zate vse odgovore, zagotovo ni pravi učitelj. Kdor se povzdiguje in si ljudi, ki mu zaupajo, lasti, ni pravi učitelj. Kdor ti daje občutek, da je nekaj več od tebe, da ima večje sposobnosti kot ti in da ti nikoli ne boš mogel priti do tja, ni pravi učitelj. Če ti kdo pravi, da ne moreš priti do vseh odgovorov sam in da ti pri tem lahko pomaga le on, teci stran. Kdor ti reče: ”Ti si tako zablokiran, moraš priti k meni na terapijo, ker ti lahko pomagam le jaz,” teci stran.

Taki ljudje ti ne dajejo moči, ampak ti jo odvzemajo.

Pravi Učitelj te bo znal opolnomočiti, da vse odgovore in sposobnosti poiščeš v sebi sam. Dal ti bo vero in zaupanje vase. V tebi bo spodbudil vedenje, da imaš vse že v sebi. Da ne potrebuješ ničesar iskati zunaj sebe. Vse kar iščeš, je že v tebi. Taka oseba ti bo vedno dala občutek enakovrednosti, nikoli manjvrednosti. In taka oseba ti bo prišla na pot, da ti samo malo pomaga osvetliti to, česar morda trenutno ne vidiš. Ti dala samo eno mini ‘brco’, da boš šel lahko naprej sam. Usmerila te bo, ne bo si te lastila.

Ta oseba se trudim biti tudi sama. Ne želim dajati odgovorov, raje postavljam vprašanja. In ko me tečajniki reikija vprašajo: ”Monika, kaj pomeni, če tukaj energija bolj teče? Kaj pomeni, če tukaj čutim toploto? Kaj pomeni, če tukaj vidim zeleno barvo?” Jih vprašam: ”Kaj to pomeni tebi?”

Le na tak način lahko krepiš svoje zaznavanje in intuicijo in si začneš zaupati. Se povežeš s svojim višjim Jazom. Začneš zaupati vase, da si lahko pomagaš sam. Le tako lahko stopiš v svojo moč. In to je moj namen. Opolnomočiti te, ti predati vso znanje in orodja, ki jih poznam. Te naučiti dela z energijo zato, da si lahko pomagaš sam, ko to potrebuješ.

Stari zenovski budistični mojster je izrekel te besede: ”Če na cesti srečaš Buddho, jo ubij.” S tem je želel povedati, da noben guru ni pravi Buddha. Je le še en običajen človek, ki nam ne more dati razsvetljenja. Če malikujemo osebo, smo zgrešili bistvo.

Edini Guru, ki mu je vredno slediti, je tisti, ki se nahaja znotraj tebe. Prisluhni mu.

Objem,
Monika

The post Nisem in nočem biti tvoja gurujka! appeared first on Sijem.si.

Zanima me…ko meditiraš, se bolj posvečaš odpiranju tretjega očesa in kronske čakre ali so ti enako pomembne tudi spodnje čakre in prizemljitev?

Spomnim se svojih začetkov meditacije in poglabljanja vase, ko mi je bilo zelo pomembno odpiranje tretjega očesa, razvijanje jasnovidnosti, krepitev intuicije in povezovanje z višjim jazom.

Prizemljevanje mi takrat ni bilo tako pomembno. Raje sem lebdela tam nekje zgoraj in se povezovala z angeli in drugimi bitji.

Posledica tega je bila, da sem sicer prejela kar nekaj uvidov, sporočil, idej, ki pa jih nikakor nisem mogla realizirati v vsakdanje življenje. Ker moje spodnje čakre niso bile pretočne, ničesar nisem mogla prizemljiti v to realnost.
Bila sem precej odzemljena.

Šele, ko sem se spoznala z reikijem, sem ugotovila, kako zelo pomembno je, da so vse čakre v ravnovesju. Naučila sem se jim posvečati enakomerno in vse informacije, ki sem jih prejela ‘zgoraj’, so se mi začele počasi uresničevati.
Prej se mi je zdelo, da nič ne morem ustvariti, da mi nekako nič ne uspe zrealizirati. Potem pa se je vse začelo prizemljevati. Ker sem se jih naučila uravnovesiti.

Šele takrat sem resnično razumela ta stavek: “Kakor zgoraj, tako spodaj.” 💚

Povezava z Zemljo in globoke korenine, so temelj za rast drevesa in za našo osebno rast. Če naši temelji niso stabilni, bo takšno tudi naše življenje.

Ne pozabi torej na spodnje čakre. V njih so shranjeni tudi naši družinski odnosi, občutek varnosti, preživetja in volje do življenja. Ko pozdravimo vse rane, ki izhajajo od tu, se naši temelji okrepijo. Postanemo trdni in močni kot tale drevo, ki ga najdeš na poti do Rožnika.

Takrat, se lahko povzpnemo še višje v nebo, se še bolj povežemo s seboj in z najsvetejšim delom znotraj nas.

Pri uravnovešanju tvojih čaker, ti lahko pomaga tale meditacija.

Naj ti koristi.

Objem,
Monika

The post Kakor zgoraj, tako spodaj. appeared first on Sijem.si.

Ljubezen je potrebno praznovati vsak dan, skozi celo leto.

 

V to močno verjamem, zato prihajajočega praznika ljubezni sama ne praznujem.

 

Verjamem, da se je za ljubezen in odnose potrebno truditi vsak dan. S tem mislim na čisto vse odnose – prijateljske, družinske, partnerske in nenazadnje tudi na najbolj pomemben odnos: odnos do SEBE.

 

Ker če sami sebe nimamo radi, če sami sebi ne izkazujemo ljubezni, nismo zmožni resnično ljubiti nikogar drugega.

 

Zanima me, na kakšen način sebi izkažeš ljubezen? Kaj zate pomeni, da se imaš rad/a?

 

Zame to pomeni, da sem vedno iskrena do sebe, da se poslušam, da znam jasno izraziti svoje želje, mnenje. Da znam postaviti meje in da v svoj prostor spustim le tisto, kar me hrani in mi je v doprinos. Da nikoli ne delujem proti sebi. Da skrbim zase, da si znam vzeti čas samo zase in da se znam pocrkljati in obdariti. In da sem sama sebi na prvem mestu.

 

Vse to zame pomeni, da se imam rada. 

 

Čas, ki je namenjen samo meni, je zame zelo dragocen. Rada sem v družbi s seboj ravno zato, ker se imam rada in mi ni potrebno bežati od sebe. Ni mi potrebno iskati sto tisoč opravkov, da bi se zamotila z njimi, ker sama s seboj ne bi imela kaj početi.

 

Ravno nasprotno. Komaj čakam, da si zase vzamem čas. To je samo moj čas. In sploh ni nujno, da počnem kaj posebnega. Včasih je dovolj, da samo sem. Prisotna s seboj, v tišini. To je zame meditacija. 

 

Vabim te, da si tudi ti zase vzameš čas. Morda razmisliš o zapisanem in se vprašaš, na kateri točki si v odnosu do sebe ti sam/a. Lahko rečeš, da se imaš rad/a? Se najdeš v zgornjih vrsticah tudi ti, ali še ne povsem? Če se še ne najdeš, se vprašaj: ”S kakšnim dejanjem lahko sam/a sebi pokažem ljubezen?” Potem pa sledi namigom, ki jih prejmeš zase.

 

Pri tem ti je lahko v veliko pomoč meditacija, s katero boš lažje prišel/a v stik s seboj, razvil/a še boljši odnos s seboj in posledično tudi z drugimi ljudmi.

 

Prav meditacija je tista, ki je meni osebno pomagala pri tem, da sem se začela imeti rada. Na tak način sem začela spoznavati kdo sem, kaj si želim in kdo si želim biti. Spoznavala sem svoje strahove, prepričanja, omejitve. Spoznavala sem kaj je moja resnica in kaj je resnica drugih.

 

Meditacija je bila tista, s katero sem sama stopila na pot neskončnega raziskovanja sebe, zato vem, kakšen močan učinek ima. In vem, da lahko koristi tudi tebi, če to začutiš zase.

 

Sam/a sebi lahko ljubezen izkažeš na 947 tisoč načinov. Eden od njih je ta, da si vzameš čas za prisotnost s seboj. Čas za meditacijo.

 

Lahko v tišini, lahko pa se prepustiš mojemu vodstvu. Pokukaj sem in prisluhni intuiciji, ki ti bo takoj prišepnila, katere meditacije so zate v tem trenutku najbolj primerne:

  Mp3 posnetki meditacij

 

(P.S.: Če jih izbereš več, se v košarici cena avtomatsko zniža, njihova vrednost pa ostaja neprecenljiva.)

 

Z ljubeznijo,

Monika

The post Ljubezen je potrebno praznovati vsak dan, skozi celo leto appeared first on Sijem.si.

Vsi smo seznanjeni s trenutnim stanjem in dogajanjem in od vsakega posameznika se pričakuje, da bo odgovoren za svoje zdravje in za zdravje drugih. Bodite previdni, skrbite za higieno, a prosim poskušajte ostati čim bolj mirni.

Sama nimam televizije in ne gledam informativnih oddaj, a vse informacije kljub temu pridejo do mene, saj so jih polna tudi družabna omrežja. Čutim, berem, slišim strah. Danes sem ga prvič tudi videla, ko so ljudje v trgovini pred menoj stali s polnimi vozički hrane. Neka mlajša ženska je na blagajni prodajalki razlagala, da so jo v službi tako prestrašili, da si je šla takoj nakupiti zaloge hrane.

V začetku leta smo govorili o tem, da je letos leto manifestacije. To kar se trenutno dogaja, je resnična manifestacija, čeprav ne takšna, kot bi si jo želeli, ampak je. Zavedajte se moči naših misli, ki ustvarjajo našo kreacijo. Bodite previdni, upoštevajte navodila, a ostanite v svoji energiji in ne izgubljajte svoje notranje moči. Če v sebi ne čutite strahu, ne dovolite, da se v vas naseli strah vseh ljudi okoli vas, ker vas bo to ohromilo bolj kot katerikoli virus. Strah, skrbi in stres bodo le še bolj porušili ravnovesje v vašem telesu in oslabili imunski sistem, zaradi česar res lahko zbolite. Če temu dodate še strah pred novim virusom, bodo vaše misli usmerjene točno tja.

Svetujem, da prenehate spremljati novice vsakih 5 min. Čas je, da se vrnemo nazaj k sebi, morda razmislimo tudi o naših strahovih. Česa nas je v resnici strah? Če nas je strah smrti, razmislimo ali smo zadovoljni s svojim življenjem ali bi kaj spremenili, preden pride naš čas? Morda kaj obžalujemo? Zaupajte življenju, zaupajte Univerzumu, da je vse tako kot mora biti, čeprav naš um trenutno tega ne razume. Zaupajte v izbor vaše duše. Vse to je učenje za vsakogar izmed nas. Če si je naša duša izbrala izkušnjo, da bo v tem času odšla, se bo to zgodilo tako ali drugače. Z virusom ali na kakšen drug način.

Nihče ne ve kaj bo. Pomembno je le to, da poskušamo biti čim bolj pozitivno naravnani in mirni v sebi. Da ohranjamo naše misli čiste in da poleg fizičnega ohranjamo tudi naše duševno zdravje. S tem bomo veliko naredili zase in tudi za druge. Potrudimo se, da bomo namesto panike in strahu, v kolektivno zavest raje pošiljali sočutje, upanje, mir in ljubezen.

V ta namen sem za vse vas danes posnela brezplačno meditacijo za umiritev in obnovitev energije z nadangelom Mihaelom, ki vas bo še dodatno zaščitil. Priporočam, da jo poslušate čim večkrat.

P.S.: Če meniš, da bi meditacija koristila še komu, bo zelo dobrodošlo, da deliš zapis naprej. V tem času potrebujemo biti mirni in v svoji energiji.

Sijoč pozdrav,
Monika

Oglej si še več posnetkov meditacij

Naroči se na e-novičke in postani del moje sijoče in srčne skupnosti!

Ob tem prejmeš DARILO:

Meditacijo za odpiranje srčne čakre in več ljubezni do sebe + Meditacijski dnevnik

Uporaba meditacij

Meditacij se nikakor ne sme predvajati med vožnjo oz. v okoliščinah, kjer bi lahko prišlo do ogrožanja lastne varnosti ali varnosti drugih. Ob neprimerni uporabi meditacij, Sijem, Monika Radič s.p. ne prevzema nikakršne odgovornosti.

Če ob uporabi začutite kakršnokoli neugodno počutje, takoj prenehajte z uporabo. Med uporabo sami odgovarjate zase in za svoje stanje. Takoj poiščite pomoč in nasvet, če je to potrebno. Meditacije so namenjene izboljšanju kakovosti življenja in ne nadomeščajo zdravniškega ali specialističnega mnenja. Predhodno se obrnite na zdravnika, posebej v primerih, če imate kakršnekoli zdravstvene ali duševne težave, jemljete zdravila ali ste noseči.

S prenosom meditacije se v celoti strinjate s splošnimi pogoji poslovanja in izključitvijo odgovornosti, ki si jih lahko preberete tukaj.

The post Brezplačna meditacija za sproščanje strahu, umiritev in obnovitev energije appeared first on Sijem.si.

Ko so vse plasti odpadle, smo svoje srce napolnili z ljubeznijo do sebe, hvaležnostjo in sebe postavili na prvo mesto. Naša srčna čakra se je razcvetela v najlepšo vrtnico.

Na meditaciji je bilo 7 čudovitih žensk, vsaka s svojo, unikatno vrtnico.

Na koncu so mi zaupale njihovo barvo vrtnice in naročila sem jim, naj si kupijo točno takšno in s tem izkažejo ljubezen same sebi.

Čez nekaj dni, sem dobila najlepše sporočilo…

…ena izmed udeleženk, mi je poslala fotografijo kupljene vrtnice. Ker pa je bila njena vrtnica v meditaciji zares posebna, ji je morala dodati še nekaj zlatih bleščic, da je bila točno takšna, kot se ji je prikazala.

Ker je bila zadnje čase precej zaposlena, je nase pozabila, ob tem pa jo je skoraj izdalo srce. Napisala mi je, da jo vrtnica, vsakič ko gre mimo nje, opomni na to, da je prva. Da si mora vzeti čas najprej zase in dobiti svojo moč nazaj.

Poleg vrtnice, pa si je podarila še eno darilo – uro, ki jo spodbuja k počitku, hoji, pitju vode in meditaciji. Uau.

Polepšala mi je dan in spodbudila tudi mene.

Kako malo je potrebno, da sebi podarimo darilo, da naredimo nekaj samo zase, da rečemo ‘ne,’ kadar je to potrebno, pa vendar nase prevečkrat pozabimo.

Življenje ni namenjeno temu, da v njem trpimo ali se ženemo na delovnih mestih, dokler ne zbolimo. Življenje je potrebno živeti.

Zato si draga dama, danes ali katerikoli drugi dan, kupi svojo najljubšo rožico. Enkrat za spremembo, jo podari sebi. Naj bo to tvoje sporočilo sebi, da se imaš najraje in da si na prvem mestu ti.

Tale lilija je moja

Imej se rada!

Z ljubeznijo,

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars, MTVSS in Facelift praktik

The post Draga dama, podari si rožico! appeared first on Sijem.si.

Vrtec, mala šola, osnovna šola. Tam se srečamo z vplivi vzgojiteljev, učiteljev, sošolcev in sošolk. Toliko različnih vplivov, kolikor je različnih ljudi. Odraščanje lahko opišem kot igro, ki sem jo v osnovni šoli pri športni vzgoji najbolj sovražila – ‘Med dvema ognjema’. Nenehni boj med domačim in zunanjim vplivom. Vsakodnevni notranji boji o tem, kdo ima o nečem bolj prav. Starši, vrstniki, učitelji? Potem pridemo do obdobja, ko smo v puberteti, kjer se nam zdi vse še stokrat huje, kot je v resnici. Spopadamo se z družbenimi vplivi, lepotnimi ideali, modnimi kiksi, s prvimi zaljubljenostmi. Še poslušanje glasbe ki ti je všeč, je prava mora, če ta ni priljubljena med vrstniki.

Kar naenkrat je v naših glavah vse tako zmešano, da enostavno ne veš več kdo si. Kje v vsej tej poplavi različnih mnenj se skriva tisto, ki je samo MOJE? Kdo sem jaz? Kaj jaz mislim o vsem? Zakaj sem sploh na tem svetu? Komaj se začneš o tem spraševati, je pred teboj že največja odločitev tvojega življenja: Kaj boš po poklicu, ko boš odrasel? Kako naj se pod vplivom tisočih mnenj zdaj prvič odločiš nekaj zase? Starši ti seveda želijo le najboljše, svetujejo in pomagajo tako, kot oni mislijo da je najboljše, kar pa ni nujno najboljše tudi zate. Pa si spet med dvema ognjema.

Ko se nekako odločiš za pravo srednjo šolo, se spet znajdeš v novem okolju, med novimi ljudmi. Drugačne okoliščine, novi prijatelji, novi vplivi in pričakovanja družbe. Prvič se srečaš tudi s študentskim delom, kjer spet začneš nabirati nove izkušnje, skozi katere zopet iščeš sebe. Skozi srednjo šolo se nekako prebiješ, saj počasi začneš razmišljati s svojo glavo. Izkušnje in preizkušnje, ki ti jih življenje nameni, te učijo marsikaterih lekcij. Kljub temu, da si zdaj že dokaj samostojen, je tvoj um še vedno zamegljen, a tega se v letih, ko misliš da vse veš, seveda ne zavedaš.

Spet je pred teboj še ena odločitev, še pomembnejša kot prejšnja: Kam na fakulteto? Starši, učitelji, družba ti že od malih nog vlivajo nek ‘ideal’ življenja. Pričakovano je, da slediš nekemu vrstnemu redu, ki ti bo na koncu zagotovil srečno ter uspešno življenje. Pričakovano je, da hodiš po poti, ki naj bi bila edina najboljša zate le zato, ker jo je prehodila večina. Ker naj bi to bilo edino ‘normalno’. Šola, fakulteta, redna služba, idealni partner, poroka, otroci, hiša, vrt in pes. In srečno so živeli do konca svojih dni. Za nekatere je ta pot prava, kar pa še ne pomeni, da je zato prava za vse.

Moja pot je drugačna. Že dolgo sem se sama pri sebi zavedala, da želim nekaj več. Da ustrezanje nekim standardom množice, meni ne predstavlja sreče. V vsaki stvari, sem iskala kreativnost, inovativnost, do istega cilja sem vedno želela priti po drugačnih poteh. Ker je bil to zame izziv, ker je to veliko bolj zanimivo kot hoja, po že prehojeni stezi. Spomnim se, da sem kot majhna punčka zelo rada sestavljala lego kocke. Vedno pa sem za to iskala neke nove rešitve za drugačno postavitev.

V srednji šoli sem pri predmetih risanja in slikanja vedno iskala nek drugačen pogled na isti predmet, ki smo ga risali v razredu. Želela sem ga naslikati iz druge perspektive kot ostali. Želela sem izumiti neke svoje tehnike, drugačne od že videnih. Kam na fakulteto je bila zame najtežja odločitev, ker me je zanimalo vse, ampak nič od tega kar ponuja šolski sistem. V vsaki smeri sem sicer našla nekaj zase, ampak nobena me v celoti ni čisto prepričala. Kot da bi zame obstajalo nekaj drugega, izven teh okvirjev. Nekaj več, nekaj skrivnostnega, mističnega, mnogim nerazumljivega.

Kljub temu, da sem se nekje globoko v sebi vsega tega zavedala, pa sem na površju še vedno bila plaha, neodločna, pod tolikšnim vplivom vseh ostalih, da si še nisem upala stopiti v neznano. In tako, sem se odločila za študij Umetnostne zgodovine, ker me je med drugim tudi umetnost zelo zanimala. Vedela sem, da je študij izredno težak, v šoli pa nisem bila ravno med odličnimi. Učenje za knjigami je bilo zame nekaj najbolj mučnega. Učenje preko življenjskih izkušenj je bilo meni veliko bolj pomembno, zato sem izkušnje raje nabirala z delom ob študiju, kot pa preko knjig. Vedno sem imela raje prakso kot suhoparno teorijo.

Doma so mi rekli, naj si mogoče raje izberem kakšen lažji študij in tako sem sama sebi v prvem letniku dala močno zavezo, ki me je s svojimi okovi držala zelo dolgo. Rekla sem si: ”Če zmoreš dokončati ta ‘faks,’ v življenju zmoreš vse!” Zelo težko, ampak nekako mi je uspelo prilesti do absolventskega staža. Takrat sem imela fanta, za katerega sem mislila, da bi lahko bil tisti pravi, ki bi lahko dopolnil sliko tega idealnega vrstnega reda življenja. Še malo, pa diplomiram, najdem redno službo, midva se poročiva, v mislih so bili že otroci in srečno bova živela do konca svojih dni. In srečni bodo tudi vsi, ki to od mene pričakujejo.

Naenkrat, pa je v moje ‘idealno’ življenje prišel ‘tornado’, ki je popolnoma prevetril in postavil na glavo vse, kar naj bi bilo postavljeno. Spoznala sem, da moj ‘idealni’ fant, ni tako idealni kot sem mislila in padla sem tako močno, kot še nikoli. Hišica iz kart se je sesula v trenutku. V tej svoji temi iz katere sem mislila, da se nikoli ne bom izvlekla, pa sem našla Luč. Kot bi me nekaj razsvetlilo, sem namesto v pomilovanje, energijo usmerila v moč, da se poberem. Kot strela z jasnega me je zadelo, da življenje katerega sem živela, sploh ni bilo moje. Čas je napočil, da svoje življenje vzamem v SVOJE roke. Prvič sem se zares vprašala, kaj je tisto, kar si MOJA duša resnično želi?

Začela sem početi vse tisto, kar sem si želela že dolgo, pa si nikoli nisem vzela časa zase. Živela sem po pričakovanjih drugih, takrat pa sem bila trdno odločena, da temu naredim konec.  Že dolgo sem vedela, da fakulteta ne dosega mojih pričakovanj in da se v tem poklicu ne vidim več, pa sem vseeno vztrajala, saj so vsi govorili, da je odnehati na koncu zares neumno. Kaj pa boš v življenju dosegla brez diplome? Kdo te bo vzel v službo? V življenju ne smeš odnehati, česar se lotiš, moraš vedno dokončati! Te besede/vplivi, so mi dolga leta spet odzvanjali v glavi, hkrati pa sem sama pri sebi vedela, da mi naziv in kos papirja ne pomenita nič. Spet moja ‘najljubša’ igra – Med dvema ognjema. Le da je bilo tedaj drugače.

Leta in leta izkušenj, preizkušenj, padcev in udarcev so prinesla svoja učenja. Učenja preizkušena na lastni koži, ne preko besed drugih. Učenja, ki so mnogo pomembnejša od tistih iz šolskih knjig. Lekcije življenja so me utrdile, mi dale samozavest in jekleno voljo po kreiranju lastnega življenja.

Srečala sem se z duhovnostjo, v kateri sem končno našla SEBE. Preko nje sem zopet našla stik s svojo dušo in končno ugotovila kaj želim početi v svojem življenju. Meditacije so mi razjasnile um in mi pomagale uvideti, da vse te besede, ki mi še vedno potihoma odzvanjajo v glavi, sploh niso moje. Uvidela sem, da ta slaba vest zaradi diplome sploh ne izvira iz mene same. Te besede niso moje. Ta pot ni moja. Podzavest mi je pokazala, da tisti mali delček mene želi končati to diplomo le zaradi mojih staršev. Da bi njim dokazala da zmorem.

Solze so se mi ulile, ko se mi je v meditaciji izpisal moj lastni stavek iz prvega letnika: ”Če zmoreš dokončati ta faks, v življenju zmoreš vse!” Zgrozila sem se, ko sem ugotovila, kako zelo sem si sama otežila življenje. Pa saj to življenje je vendarle moje in samo MOJE. Jaz ga živim, ne moji starši, ne moji prijatelji, ne nihče drug. Ko sem to spoznala, sem začutila neverjetno olajšanje. Staro zavezo, sem zamenjala z drugačnimi besedami: ”Tudi brez naziva in diplome, ti bo v življenju uspelo vse. V bistvu ti je že.”

Začutila sem olajšanje in svobodo, da sem si končno dovolila zaživeti tako, kot si želim le jaz. Začutila sem samozavest, ker sem se končno postavila zase, za svoja prepričanja, svoja načela, svoje želje. Odkrila sem kako močno vero imam sama vase, ker vem, da mi bo v življenju vse uspelo. Ugotovila sem, kako močno se imam rada, saj sem raje odnehala pri nečem, kar me ne veseli več ter svoj čas in energijo usmerila v to, za kar mi gori srce. Odprla so se mi popolnoma nova vrata, kjer sem le jaz resnični kreator svojega življenja.

Začutila sem ponos, da sem prisluhnila sebi in si končno upala stopiti na drugačno pot. Na pot MOJEGA dušnega poslanstva, ki je resnično samo moje. Na pot, kjer nihče več ne kreira in ne narekuje mojega življenja. Na pot, ki je samo moja in po kateri stopam s samozavestnimi in odločnimi koraki. Na pot, kjer ne rabim diplome, da bi bila zato bolj cenjena in kjer lahko brez sramu povem KDO sem, ne KAJ sem. Na tej poti, svoje delo opravljam z vsem svojim srcem in z največjim veseljem ter ljubeznijo.

Nekdo mi je rekel, da bo to, da nimam naziva, vrglo slabo luč name v moji karieri. Nato sem ga vprašala, kaj njemu pomeni njegov naziv. Odgovoril je: ”Če me bo kdo kdaj vprašal po izobrazbi, mu bom lahko vsaj ponosno povedal, da sem diplomiral.”

Močno podpiram, cenim in spoštujem ljudi, ki doštudirajo tisto, kar bodo opravljali s srcem. Če sta ta diploma in služba tvoje lastno zadovoljstvo in poslanstvo in če tebi predstavlja uspeh in srečo, je to tisto pravo. Če pa z nazivom le iščeš neke potrditve pri drugih, pomeni, da sam sebe še nisi dovolj trdno zgradil. Tudi tista kratica pred tvojim imenom ti ne bo dala vrednosti, dokler si je ne boš najprej dal sam. Dokler ne boš sam sebe cenil, te tudi drugi ne bodo. In dokler ne boš sam nase ponosen, tega ne boš kupil od drugih.

Naj poudarim, da ne trdim, da izobrazba ni pomembna. Ravno nasprotno. Izobrazba je zelo pomembna, vendar tista, ki jo ti začutiš zase. Vlagaj v tisto znanje, ki te bo pripeljalo na pot uresničenja svojih sanj. Ne ženi pa se za nazivi, zaradi njih samih. Naziv je le dodatek imenu tvojega fizičnega telesa, znotraj katerega pa biva duša, ki se ne meni za nobene nazive. Ne meri svoje vrednosti z nazivi in nalepkami, ki ti jih podelijo drugi. Meri jo z lastno ljubeznijo do samega sebe.

Ko slediš sebi in svoji duši, si že diplomiral. Diplomiral iz življenja. Takrat si zares na pravi poti. Si na poti, ki je osvetljena z Lučjo, ki sije iz Tvoje duše. Ta Luč je tako močna, da ne rabi nobenega dodatnega naziva. In na to Luč, ne more pasti nobena slaba luč.

Ko zares SIJEŠ, takrat SI.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Diploma iz življenja ne potrebuje naziva (moja osebna zgodba) appeared first on Sijem.si.

Novo leto je pred nami. Upam, da ste novoletni večer praznovali na način, ki je vam najljubši. Jaz ga vsekakor sem. December je bil za mnoge poln izzivov in težkih preizkušenj. Takšen je bil tudi moj. Po razhodu s partnerjem, sem se znašla v čustvenem vrtiljaku in čutila sem, da potrebujem čas samo zase. Ravno zato sem se odločila, da novo leto praznujem v najboljši družbi – sama s seboj.

Ta večer je zame pomenil nov začetek. Ne le začetek novega leta, temveč novo poglavje v moji knjigi življenja. Zato sem ga ustvarila točno tako, kot sem želela sama. Vzela sem si čas, na list zapisala vse izzive iz leta 2017, katerih se osvobajam. Ta listek sem zažgala. Energetsko sem prečistila svoje stanovanje in sebe. V trenutku sem se počutila kot nepopisan list papirja. Naredila sem si večerjo in preostanek večera posvetila meditaciji in manifestaciji svojih želja za naslednje leto. Občutila sem neverjetno hvaležnost in začutila novo energijo, na katero sem pripravljena. V pričakovanju svojega novega poglavja življenja, sem plesala pred ogledalom in se veselila trenutka, ko bo odbila polnoč.

Nekaj minut pred polnočjo, sem odhitela ven in pol ure opazovala ognjemet. Vsaka iskra, ki se je razletela po zraku, vsak vzorec, ki je ob tem nastal, mi je vzel dih. Pa ne zato, ker bi bile rakete to leto kaj drugačne, temveč zato, ker so zame ponazarjale praznovanje mojega novega začetka. Kot bi bila vsaka iskrica namenjena le meni. To leto sem novo leto prvič praznovala čisto sama. In prav to leto je bilo zame najlepše praznovanje novega leta v mojem življenju.

V leto 2018, sem vstopila kot otrok, ki se veseli božičnega jutra, da bi videl kaj mu je Božiček pustil pod smrekico. Odločila sem se, da bom to leto preživela v popolnem sprejemanju tega, kar mi bo življenje prineslo. Odločila sem se, da preneham nadzorovati svoje življenje. Toliko pričakovanj sprejemamo od okolice in tako zelo strogi smo do sebe. Kdaj se boš poročila? Kdaj boš imela otroke? Ko sem bila jaz tvojih let, sem imela že dva. In lani sem se s tem veliko obremenjevala tudi sama. Letos sem se odločila, da se samo prepustim. Popolnoma brez pričakovanj, popolnoma brez nadzora.

Prvič iskreno dopuščam in sprejemam možnost, da morda nikoli ne bom imela otrok, morda nikoli ne bom našla partnerja, kakršnega si želim ob sebi. In če je to v skladu z mojim namenom, potem je tako v redu. Sprejemam vse in ne nadzorujem več ničesar na kar nimam vpliva.

Edino na kar lahko vplivam, sem jaz in moja sreča. Na določene življenjske situacije nimam vpliva, lahko pa vplivam na to, kako se na njih odzovem. Vsak je svoje sreče kovač, pravijo. In resnično je sreča stvar odločitve. Samo od nas je odvisno, ali se prepustimo občutkom in se smilimo sami sebi ali pa se odločimo, da bomo iz določene situacije potegnili nekaj pozitivnega in gremo naprej.

Odločila sem se, da se letos posvetim predvsem sebi. Da negujem sebe in poslušam svoje občutke. Da prisluhnem temu, kaj je moj DA in kaj je moj NE. Da sledim samo sebi. V nenehni skrbi za druge, prevečkrat kar pozabimo nase. Začnemo se prilagajati, ustrezati iz česar se začno rojevati pričakovanja. Ko pričakovanja niso izpolnjena, pa pride razočaranje. Hrepenimo po ljubezni, ker smo jo vmes izgubili sami do sebe. A nihče drug nam je ne more dati tako močno, kot si jo lahko damo mi sami.

V letošnjem letu vam želim sporočiti le to, da se zaljubite vase. Bodite sami sebi najboljši partner. Začnite hoditi na zmenke sami s seboj. Počnite stvari, ki vas veselijo. Obudite svoje hobije, ki ste jih imeli preden ste ustvarili družino. Ne imejte slabe vesti ob tem, da doma pustite otroke s svojim partnerjem, ker si želite na plesni tečaj. Tudi on je starš tem otrokom, ne le vi. Poskrbite najprej zase. In ne dovolite, da vam kdorkoli odvzame nasmešek. Ne dovolite, da vam odvzame sijaj. Odločite se zase. Odločite se za svojo srečo. Bodite takšni kot ste, v vsej svoji veličini. V svoji najlepši luči.

Ne zamujajte življenja in ne podcenjujte svojih sanj, želja in potencialov. Ne zmanjšujte svoje vrednosti. Ne zadovoljite se z manj, kot si resnično zaslužite. Dovolite si več drznosti, poguma, spontanosti. Sprejmite vse, kar vam življenje ponuja. Ne zapravljajte priložnosti, nikoli ni prepozno za sanje. Uresničite vse, kar si želite. In ne nadzorujte. Samo sprejmite, kar vam življenje podarja. Sprejmite šepet vaše duše. Ona ve, katera pot je prava za vas. Utišajte um in ji prisluhnite. Moja duša si že leta želi plesati kubansko salso…končno sem ji prisluhnila in se vpisala na tečaj.

Letos življenje zajemam z veliko žlico ter brez nadzora sprejemam in le radovedno opazujem, kaj mi bo prineslo.

Enako želim tudi vam. Že danes začnite ustvarjati leto, kakršnega se želite spominjati konec decembra.

Naj bo to leto NAJBOLJŠE LETO DO ZDAJ!

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Najboljše leto do zdaj appeared first on Sijem.si.

Kaj narediti v primeru, ko tega ne zmore eden od njiju? Kako se ob tem počuti druga oseba? Običajno prevzame vso breme nase in se trudi, da bi rešila njun odnos. Čeprav se zaveda, da sta za odnos potrebna dva, ji čustva, ki jih goji do svojega partnerja ne dopuščajo, da bi kar tako odnehala. Trudi se na vse možne načine, vztraja in išče rešitve, a zdi se da nič ne pomaga.

Ne želi odnehati in kar tako obupati, ker ji ni vseeno. Ljubezen je še tam. Ni se ohladila. Ampak kako naprej? Kje je tista zdrava meja, ko je še vredno vztrajati in kako vemo, da je napočil čas, ko je bolj prav odnehati?

Ko si prvič postavimo takšno vprašanje, mislim, da smo že zelo blizu te meje. Včasih se partnerja odločita za nek ‘premor,’ da bi si vzela čas zase, o vsem skupaj razmislila in ugotovila ali je ljubezen na obeh straneh še dovolj močna in vredna truda. Po mojem mnenju, je ljubezen še vedno prisotna. Zameglile so jo druge težave in posledično vplivale tudi na odnos.

Ko sta partnerja na takšni ‘pavzi’ se v misli prikradejo lepi trenutki, ki sta jih doživela skupaj. Vsem lepim spominom in občutkom, se pridruži tudi žalost. Smešno je, kako začnemo pogrešati tudi vse stvari, ki so nam šle prej blazno na živce. Kar naenkrat bi dali vse, da bi spet čutili to bližino, z vsemi napakami vred. Prej nam je bilo težko, ko smo se na osebo jezili, zdaj pa bi dali vse, samo da bi imeli nekoga, na katerega se lahko jezimo. Prej nam je šlo na živce, ko je bilo potrebno zlikati toliko srajc, zdaj si želimo, da bi imeli nekoga, za kogar mu jih lahko zlikamo.

A vseeno morata oba ob vsem tem prisluhniti sebi in svoji duši. Kdo sem? Kaj si želim od življenja? Kakšen odnos si želim?

Če si želimo, da se odnos nadaljuje za vsako ceno in smo pripravljeni še naprej vztrajati v odnosu, v katerega eden vlaga več od drugega, pomeni da smo ljubezen zamenjali z odvisnostjo in pretirano navezanostjo. V takšnem odnosu ne bomo nikoli srečni.

Smisel partnerskih odnosov ni le to, da so. Naša sreča ne sme biti odvisna od tega, da imamo partnerski odnos, pa četudi ni tak, kot bi si želeli. Naša sreča je odvisna samo od nas samih. Samo mi sami si lahko damo največ ljubezni. Naloga vsakega posameznika je, da osreči samega sebe. Da v življenju počne tisto, kar ga osrečuje. In ko se združita takšna partnerja, ki samega sebe ljubita, cenita in spoštujeta, si lahko svoje že tako srečno življenje le še olepšata. Takšen odnos je izpopolnjujoč, poln ljubezni, radosti in zdi se, da je vse mogoče. Da skupaj resnično lahko premikata gore. Kot bi se sreča podvojila. Seveda to ne pomeni, da v takšnem odnosu ni težav, a premagujeta jih veliko lažje kot ostali.

Kaj storiti, ko smo v odnosu s partnerjem, za katerega se zdi, da je izgubil tisto iskrico sreče v očeh? Mi jo še vedno vidimo, ker vemo, da je bila nekoč tam. Vemo, da se skriva, globoko nekje, a ne znamo je obuditi, ker nimamo te moči. Težko nam je ob pogledu na to osebo in naredili bi vse, da bi bila srečna, ker jo tako zelo ljubimo. Še težji pa je občutek, ko se zaveš, da ob tem trpiš tudi sam in da to močno vpliva tudi nate. Vztrajaš in vztrajaš, še vedno ljubiš, a vseeno čutiš, da nadaljevati na tak način nima smisla.

Če partner sam ne najde sreče znotraj sebe, če se sam nima dovolj rad, mu druga oseba nikoli ne bo zapolnila te luknje. Pa čeprav se zdi, da je njena ljubezen brezmejna. Potrebno se je zavedati, da dokler partner svoje ljubezni najprej ne najde v sebi, je ne bo nikoli zmogel dati v odnos in nikoli ne bo čutil, kako močno ga zares ljubimo. Čeprav boli in čeprav je ljubezen še vedno močna, je čas, da prenehamo z borbo in samo sprejmemo situacijo, takšno kot je.

Ko partnerju želimo le najboljše, tudi če to pomeni, da v njegovem življenju morda ne bo več prostora za nas, pomeni, da je naša ljubezen do njega in do nas samih tista prava.

Sprejmite takšno situacijo in ga spustite. Če se vrne ali če se ne, zaupajte, da bo razplet (kakršenkoli že), v najboljše in najvišje dobro vaju obeh.

Želim vam lep december, poln ljubezni (najprej do samih sebe).

Z ljubeznijo,

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Partnerski odnosi – vztrajati ali odnehati? appeared first on Sijem.si.

Naj je lepa ali pa malce manj lepa. Poznana nam je. V življenju pa se najbolj domače počutimo prav ob poznanih stvareh. Zavedno ali nezavedno iščemo to poznano okolje v partnerskih odnosih. Ustvarjamo enako okolje z drugimi igralci. En drugemu odigravamo ene in iste scenarije. Scenarije iz našega otroštva, scenarije odnosov naših staršev, scenarije odnosov naših starih staršev … Ponavljamo enake vzorce in v odnosu s partnerjem en drugemu pritiskamo ravno na tiste točke, ki najbolj bolijo. Sledijo prepiri, žalost, jeza, razočaranje, bolečina.

In kaj sedaj?

Danes se zdi, da je vse hitro nadomestljivo. Ko se nekaj pokvari, vržemo stran. Kupimo novo. Svet je tako narejen.

Ko se je nekaj pokvarilo v času naših dedkov in babic, so stvar popravili. In spet je delovala.

In točno to je smisel odnosov. Tega pa nam v današnji družbi precej manjka.

Že dlje časa opazujem pare in vsakič znova me preseneti to, kako nekateri hitro obupajo in vržejo puško v koruzo. Nekaj prepirov in že sledi ”midva pač nisva za skupaj!” Nekateri zvalijo vso krivdo na partnerja, češ da je vsega on kriv in gredo v lov za naslednjim popolnim partnerjem.

A tega popolnega partnerja ni. V življenje vstopi le še en nov igralec, ki ima v rokah isti stari scenarij. In tako se odnosi vrstijo en za drugim, težave pa ostajajo enake. Tako lahko ponavljamo v nedogled, vendar ali si res želimo takšnega življenja? Globoko v sebi vsi hrepenimo po ljubezni. Po tisti pravi, pristni ljubezni. Ko veš, da si ljubljen, ko veš, da se lahko na nekoga zaneseš, ko ti je težko. Vsi si globoko v sebi želimo osebe, ki nam bo stala ob strani ne le v dobrem, ampak tudi v slabem.

Za tak odnos pa je potrebno konkretno zavihati rokave. Tak odnos ne pade iz neba, kot prikazuje Hollywood. Tak odnos ni pravljična iluzija, ki se nam bo nekoč usodno zgodila in takrat bomo končno odrešeni vseh napornih partnerjev. Tak odnos ne potrka na vrata. Tak odnos je potrebno ustvariti! Nihče ni rekel, da je lahko. Je pa vredno truda.

Zato je potrebno dobro razmisliti, ali je res tako hudo, da na obzorju ni več druge rešitve kot je razhod? Potrebno se je vprašati: Ali sem naredil/a resnično vse? Ali najina ljubezen res ni več tako močna, da bi lahko šla čez to?

Potrebno se je spomniti, zakaj sva postala par? Kaj je bilo tisto, kar naju je tako zelo privlačilo drug na drugem, da sva se noro zaljubila?

Včasih resnično ni druge poti, v veliki večini primerov pa je. Vprašanje je le, ali sta partnerja dovolj močna?

Ko nastane težava, jo je potrebno rešiti. Ko nastane naslednja, jo je potrebno rešiti. Ko nam partner zrcali naš pretekli vzorec, je to z namenom, da ga končno razrešimo. Partnerstvo je čudovita priložnost za osebno rast, a le če smo pripravljeni zares odpreti oči. Za vse prepire smo lahko hvaležni, ker se le tako lahko naučimo največ prav o sebi. Partner nam včasih postavlja kažipote na precej zastrašujoče poti naše osebnosti. Naša naloga je, da prehodimo te poti in se iz vsake ovire nekaj naučimo, ne da se jim v velikem loku izognemo. Ko to storimo, ko se spustimo globlje vase in se zazremo v svojo temno plat, se začnemo zares spoznavati, sprejemati. Ko začnemo spreminjati sebe, si damo možnost postati boljša oseba in boljši partner.

Partnerstvo je sodelovanje, spodbujanje, podpora, pomoč, sočutje, vztrajnost, potrpežljivost, iskrenost. Vse to je ljubezen.

Je osebna rast v dvoje. Vsak zase in skupaj. In tak odnos ne pokvari.

Naredite prvi korak, poglobite se vase, meditirajte in najprej naredite spremembo pri sebi. Tako boste pripravili močne temelje, na katerih lahko zgradite osrečujoč partnerski odnos.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Se najin odnos še da rešiti? appeared first on Sijem.si.