Včeraj sva se s partnerjem odločila, da bova lep sobotni dan preživela v hribih. Najprej moram povedati, da sem jaz v otroštvu sovražila hojo v hribe, on pa izhaja iz družine pravih hribolazcev. Ko sva se spoznala, je kmalu prišel trenutek, ko me je povabil na izlet. V hribe seveda. Takoj sem povedala, da se mi je hoja v klanec zamerila že dolgo nazaj in da nimam volje ne kondicije za takšne podvige. Hribi so se mi zamerili zato, ker nisem imela prave motivacije za hojo. Zato je bil zame vsak korak blazno težak.

Moj oče je z namenom da me motivira, vedno rekel: ”Še malo, saj smo že skoraj tam.” In ta ‘še malo’, je vedno trajal zelo dolgo. Že tako nisem imela motivacije, potem pa sem izgubila še zaupanje in se odločila, da hribi pač niso zame. Ko sem spoznala sedanjega partnerja, sem vedela, da se bom slej ko prej morala soočiti s tem, če bom želela, da skupaj preživljava prosti čas. Seveda je bila zaljubljenost na začetku tista, ki je pripomogla k temu, da sem pristala na to, da greva. Rekel je, da naj ne skrbim in da bova šla čisto počasi na višino, ki je primerna zame. Seveda mu nisem verjela, v glavi sem že slišala očetov glas in začelo me je kar malce dušiti. Potem pa se je zgodilo ravno nasprotno. Resnično sva šla počasi in ko je rekel, da je do vrha samo še 15 min, je res bilo samo še 15 min.

Povrnil mi je zaupanje in v meni se je prebudila motivacija za hojo vsakič, ko me je pohvalil, kako dobro mi gre.

Zaljubljena sem v naravo, drevesa in gozdovi so tisti, ki me napolnijo s pozitivno energijo. Zato sem počasi začela uživati tudi v hoji navzgor. Postopoma sva stopnjevala težavnost in v letu in pol sem zelo napredovala.

Včeraj sva se odločila, da greva na Zelenico, kjer sva enkrat že bila. Rekel je, da bova tokrat morda šla še malo naprej. Spomnim se, da sva šla tja bolj na začetku mojega ‘hribovskega uvajanja’ in da je bilo takrat zame že to dovolj. Z malce tresočim glasom sem rekla, ‘mhm, bova videla.’ Med vožnjo v avtu sva imela nekaj nesporazumov in ko sva začela s hojo, sem čutila jezo. Koraki so postajali težki, vzbudila se je žalost in vse je bilo tako težko, da so me oblile solze. Sama pot ni bila naporna, um je bil tisti, ki je vse skupaj otežil. Ustavila sva se, se lepo pogovorila, objela in lažje sem nadaljevala pot.

Ko sva prispela na Zelenico, sva pomalicala in se odločila, da nadaljujeva pot na Vrtačo. Zaupala sem mu, ko je rekel, da bom zmogla. Kar dolgo sva hodila, pot je postajala vse bolj strma in bila sem že malce utrujena. Kar naenkrat pa on prestrašeno skoči vstran, ker je palico zamenjal za kačo, ki se jih na smrt boji. Prizor je bil tako smešen, da sem se morala ustaviti, ker se nisem mogla nehati smejati. Vsa nesoglasja med nama so bila pozabljena in oba sva se smejala. On si je začel izmišljevati vice, ki sploh niso bili smešni in so zato postali smešni. Izmišljal si je take in drugačne zgodbice in pel smešne pesmi. Ves čas sem se smejala in sploh se nisem zavedla, koliko sem ta čas že prehodila.

Naenkrat me je prešinilo, da mi je smeh popolnoma spremenil počutje in mi dal zagon in motivacijo za naprej.

Prišla sva že skoraj do vrha in čeprav sem v nogah že čutila utrujenost, sem dobila neverjetno močno voljo, da osvojiva vrh. Ko sva mislila, da sva že tam, pa se je pred nama odprl nov pogled in pot se je podaljšala še za kake pol ure. Tisti del poti je bil najbolj zahteven in če bi na Zelenici vedela, da bo tako, me ne bi nikoli spravil gor. Partner je rekel, da greva lahko nazaj, saj sva že ogromno prehodila in skoraj prišla do vrha. ”Ni šans, če sva prišla do sem, bova prilezla pa še do tja!” sem trmasto odvrnila. Ko sva prišla čisto do vrha in ko sem ugotovila, da sva na višini 2181m, sem bila tako zelo ponosna in seveda še bolj vesela. Zavedla sem se svojega napredka in občutek, da sem presegla samo sebe, me je popolnoma prevzel. Toliko še nikoli nisem prehodila in nikoli si nisem mislila, da to sploh zmorem. Povrh tega pa sploh ni bilo tako težko! Uau.

Čeprav so bile pred nama še kakšne 3 ure hoje navzdol, je postal nasmeh na mojem obrazu še večji. Vsi ti občutki ponosa, sreče in veselja, so mi dali še več energije. Radost je popolnoma preplavila moje telo, me napolnila z visoko pozitivno vibracijo in navzdol sem skoraj dobesedno poletela. Celo pot navzdol sem tekla, preskakovala skale in korenine in ves čas imela širok nasmešek na obrazu. Še on me je čudno gledal in me komaj dohajal. Tako hitro sem tekla, da sva bila v 2 urah pri avtu.

Na koncu sem doumela, da mi vse to ne bi nikoli uspelo, če bi pot nadaljevala na tak način, kot sem jo začela. Ko sem preusmerila svoje misli in se nasmehnila, se je moje doživljanje hoje spremenilo.

Naše misli so naše najmočnejše orožje in to kar razmišljamo, se nam odraža tudi na telesu. Če so naše misli negativne, bo tudi telo šibko. Če pa so pozitivne in optimistične, bo telo močno.

Ko naše misli usmerimo v pravo smer, smo sposobni uresničiti marsikaj.

Če smo v nekaj prepričani ali nam kaj veliko pomeni, smo za to zmožni premikati gore. Zato lahko mame dobijo neverjetno moč, če je njihov otrok v nevarnosti. Zato lahko naši skakalci in drugi športniki dosegajo tako dobre rezultate.

Tok naših misli usmerja vsak korak v našem življenju. Poskrbimo, da bo ta korak lahkoten.

S hvaležnostjo do vsega kar nas obdaja, z občutki pristnega veselja do življenja, z ljubeznijo do sebe, do sočloveka, do živali, rastlin, prečudovite narave in z nasmeškom na obrazu, ki ima neverjetno moč.

Monika Radič

Vir slike: osebni arhiv

The post Ali smeh lahko pomaga pri motivaciji? appeared first on Sijem.si.