Te misli ustvarjajo našo realnost in če so ves čas enake, živimo življenje kot na avtopilotu. Delujemo iz že poznanega, izbiramo ves čas enake partnerje, le v drugi preobleki, ponavljamo enake vzorce, le v drugih situacijah.

Kot bi se vrteli v krogu iz katerega ne znamo izstopiti. Kot bi bili nekje zataknjeni in ne vidimo poti ven.

Ne vidimo je pa zato, ker naš pogled sega le do poznanih okvirjev, znotraj katerih ves čas delujemo. V resnici nam je ves čas na voljo vse to kar iščemo, le da to obstaja izven okvirjev.

Vse kar je potrebno, je le upati si pogledati onkraj. Tam obstaja neskončno možnosti za nas, tam je neskončen prostor neomejenih potencialov, neomejenega obilja, ki le čaka, da si ga dovolimo prejeti.

Tam je vse, česar si v resnici želimo, vse kar je za naš um nedojemljivo in vse kar v resnici smo. Neskončna, čarobna bitja. Nismo naš um, smo veliko veliko več. In tudi nismo le telo. Smo mnogo, mnogo več kot to.

In ko si dovoliš pogledati onkraj okvirjev, ko dojameš, da si neskončno energijsko bitje in da ti je na voljo vse, takrat se zgodi čarobnost življenja. Takrat šele zares Živiš sebe v svojem polnem potencialu. Takrat postane vse bolj lahkotno, zabavno, radostno.

Vse to je na voljo vsakomur. A le, če si to izbereš.

Čutiš, da je končno čas, da razbiješ te okvirje, ki te le omejujejo?

Si želiš več sebe, več življenja in končno prekiniti s starim delovanjem?

Če si na tej točki, je delavnica Access bars tista, ki lahko razbije vse te okvirje in ugasne tvoj avtopilot za vedno. Na njej dobiš toliko uporabnih orodij, ki te premaknejo onkraj. Osvobodiš se omejenih pogledov, misli, čustev in prepričanj, ki te niso pripeljala daleč.

Naučiš se tehnike, ki te osvobodi vseh blokad, ki te držijo ujete in te nežno povabi v svet lahkotnosti, radosti, notranjega miru. Si upaš to izbrati?

Ta delavnica je zame kreirala vse to in še več. Po njej je moje življenje drugačno, bolj polno, svobodno, radostno, lahkotno in polno obilja na vseh področjih.

Kaj lahko ustvari zate? Si dovoliš vse to prejeti?

Kaj vse je zate mogoče in kakšno je lahko tvoje življenje, če to izbereš?

Si upaš pogledati onkraj? 😉

Delavnica bo v soboto, 4.9. Prijavi se tukaj

Objem,
Monika

The post Si upaš pogledati izven okvirjev? appeared first on Sijem.si.

The post Nožice na trepalnicah, ki nesejo stran to, da slabo vidiš appeared first on Sijem.si.

Naše misli imajo veliko večjo moč, kot se morda zavedamo. In res, čemur posvečamo največ pozornosti, če vsak dan znova ustvarjamo iste misli, te zelo kmalu postanejo naša resničnost.

Resnica je, da čisto vsako sekundo, vsak dan ustvarjamo manifestacijo.

Vsi si želimo sreče, radosti, uspeha, obilja, ampak ali so tja usmerjene tudi naše misli?

Dostikrat se s svojimi strankami na terapijah pogovarjam ravno o tem in jih spodbujam, da so ves čas pozorne na svoje misli.

Če si želiš pozitivne spremembe v svojem življenju, a si hkrati govoriš, da to zate ni možno, da ti tega ne zmoreš, da je to nemogoče, potem točno to sporočaš in naročaš Vesolju. In Vesolje si misli: ”O poglej, te misli pa so tako močne in ponavljajoče, očitno je ta želja res pomembna. Naročilo sprejeto. Takoj ti dostavim to, kar si želiš.”

In potem dobiš še več izzivov in omejitev, ki ti pokažejo, da resnično nič ni možno. Pride oseba, ki ti reče, da nisi dovolj dober/a in da ti nikakor ne bo uspelo. In te misli se utrdijo. Postanejo resnična in otipljiva stvar. Postanejo tvoja realnost.

In potem si misliš: ”Univerzum me ne sliši. Jaz si želim spremembe, želim si biti bolj srečen/a, uspešen/a itd. ampak itak je vse stalno isto. To pač ne deluje in ves čas se mi dogajajo samo slabe stvari.”

O, ja seveda te Univerzum sliši. Samo napačno naročilo mu oddajaš. 😉

Ti je tole znano? Se najdeš v tem? Kaj če bi od zdaj naprej poskusil/a drugače?

Vabim te, da od danes dalje pozorno spremljaš svoje misli. Opazuj jih. Katere misli se v tvoji glavi največkrat ponavljajo? Samo opazuj. Brez sodb. Potem pa začni počasi delati na tem, da besede: NE znam, NE zmorem, NI možno, za vedno izbrišeš iz svojega slovarja!

Jaz sem s to vajo pri sebi začela po tem, ko sem prvič prejela Access bars tretma. Pozorno sem opazovala svoje misli in kadarkoli sem se zalotila, da se je misel začela z NE… sem to takoj ozavestila. Sčasoma so te besede izginile in zdaj sploh ne pridejo več v moje misli. Ker vem, da NIČ NI NEMOGOČE.

Ponavljajoče misli utrdijo naša prepričanja. Naša prepričanja pa so tista, ki ustvarjajo našo resničnost.

Torej, kakšno resničnost si želiš?
Po katerih prepričanjih si želiš živeti?
Katere misli želiš utrditi?

Si za, da si od danes dalje bolj pozoren/a na svoje misli in da jih počasi začneš ozaveščati in usmerjati v to, kar si želiš?
Sprejmeš izziv?

Objem,
Monika

The post ”What you think the longest, it becomes the strongest.” appeared first on Sijem.si.

A zakaj veliko lažje in hitreje verjamemo temu, da nismo dovolj dobri, kot temu, da smo? Zakaj negativne misli o sebi tako hitro prevzamemo za svojo resnico? Pri svojih strankah opažam, da so ravno tisti, ki imajo o sebi negativno mnenje izredno močni. Njihova sposobnost kreiranja in manifestiranja je včasih prav zavidljiva, ker imajo njihove misli tako močan vpliv. Ko ugotovijo, da bi lahko imeli čisto vse, kar si želijo, če bi le preusmerili svoje misli, doživijo pravi ‘aha moment’.

Razlog za to, da se hitreje vdamo negativnim mislim, so naša prepričanja, ki so včasih v nas globoko zakoreninjena. Izvirajo iz naših preteklih misli, čustev, izkušenj in ponavljajočih se izidov dogodkov. Nekaterih prepričanj si niti ne znamo razložiti, ker jih morda s seboj nosimo še iz prejšnjih življenj. Ogromno naših prepričanj pa smo prevzeli od naših prednikov, staršev, okolice in celotne družbe. Teh se običajno sploh ne zavedamo, ker smo z njimi zrasli, a ravno ta so tista, ki nas tako zelo omejujejo in preprečujejo, da bi živeli življenje kot si ga želimo.

Če jih prepoznamo in se jih osvobodimo, se nam odpre cel spekter barv in neskončnih možnosti, ki jih ima življenje pripravljeno za nas. Obilje sega v neskončnost, tako kot Vesolje, le od nas je odvisno ali smo ga pripravljeni prejeti.

Približno deset let je že, odkar sem se začela intenzivno ukvarjati z osebnostno rastjo. Meditacija mi je postopoma razkrivala prepričanja, ki me omejujejo in kot čebulo, sem začela počasi luščiti eno plast za drugo. Področje, na katerem sem imela sama največ omejujočih prepričanj in ki je zahtevalo ogromno vloženega truda in ozaveščanja, je bilo denar. Čeprav nam doma nikoli ni nič manjkalo, sem v obdobju odraščanja prevzela očetovo prepričanje, da nimamo dovolj denarja. Ves čas je to ponavljal, a preden sem ugotovila, da so to le njegova omejujoča prepričanja, je bila moja podzavest že ‘okužena’.

Dobila sem občutek, da je vse kar je povezano z denarjem, grozno težko. Težko ga je dobiti, za denar moraš trdo garati in veliko delati itd. Moja prepričanja, ki sem jih o denarju prevzela, so bila, da je denar umazan, da je denar slab, da denar uničuje ljudi. Da imajo denar samo tisti, ki kradejo in da do njega lahko pridejo le tisti s slabimi nameni. Za poštene ljudi pa denar ni rezerviran.

Na podlagi vseh teh prepričanj, sem mislila, da moram sprejeti nek sklep oz. odločitev za svojo prihodnost in da moram izbrati ali si raje želim biti poštena in revna ali nepoštena in bogata. Seveda sem se odločila za prvo možnost in začela sovražiti denar, ker sem ga povezovala z lažmi, prevarami, krajo… Ničkolikokrat sem od okolice slišala, da denar pokvari ljudi, da je vir vsega zla in da se pri denarju vse konča. Moja negativna prepričanja o denarju pa so se še bolj poglobila, ko sem se prvič zaljubila.

Ne vem kdo si ga je izmislil, a ta stavek se je vame zasidral tako močno, da sem potrebovala kar nekaj let, da sem mu končno nehala verjeti: ”Kdor ima srečo v ljubezni, je nima v denarju. Kdor ima srečo v denarju, je nima v ljubezni.” In spet sem mislila, da moram izbrati ali si želim biti srečna v ljubezni ali si raje želim denar. Seveda sem se spet odločila za prvo možnost.

Če povzamem, sem se zase odločila, da bom v življenju poštena, dobra, da bom imela osrečujoč in ljubeč partnerski odnos in da nikoli ne bom imela veliko denarja. Ker pač vsega v življenju ne moreš imeti.

Ker denarja nisem imela rada, logično tudi on ni imel rad mene, zato ga v moji denarnici do izpred dveh let, nikoli ni bilo dovolj. Zato sem ga sovražila še bolj. Moj pogled na denar sem začela počasi postavljati pod vprašaj, ko sem začela spoznavati osebe, ki imajo oboje – denar in ljubezen. Hmm…kako je to možno, saj sem vendar vedno mislila, da imaš lahko ali eno ali drugo? Da vsega enostavno ne moreš imeti in pika. Da ne moreš biti srečen v ljubezni in hkrati biti uspešen pri svojem delu, imeti denar, potovati in dejansko uživati življenja.

Ko sem svoja prepričanja postavila pod vprašaj, se je moje zavedanje počasi začelo širiti in spoznavati sem začela vedno več srečnih ljudi, ki so uspešni, imajo denar in ljubezen hkrati.

Ob pogovorih z njimi, sem spoznala, da so do denarja prišli na povsem pošten način in v meni se je začelo rušiti tudi to prepričanje. In še nekaj, nihče od njih do denarja ni prišel s trdim garanjem v službi, ki jih niti malo ne osrečuje. Vsi so se ukvarjali z nečim, v čemur so resnično uživali. Pri svojem delu so bili izjemno kreativni in delo so opravljali z veseljem. Seveda so trdo delali za svoj uspeh in bili vztrajni, a pri tem so uživali, zato je bilo to videti lahkotno. Uau, kakšno spoznanje.

Moja stara prepričanja so počasi izgubljala svojo moč, ko se je moje zavedanje začelo večati. Začela sem spreminjati svoje misli in v skladu z njimi, se je spreminjala tudi moja okolica.

Če sem imela včasih okoli sebe pretežno pesimistične osebe, je moj krog ljudi tedaj postal popolnoma drugačen. Nove misli, čustva, spoznanja in nove izkušnje so v moje življenje povabila nova prepričanja in pokopala stara. Ugotovila sem, da imam lahko vse in da s tem ni popolnoma nič narobe. In ugotovila sem, da si to tudi zaslužim. Počasi sem vzljubila celo denar in tudi denar je vzljubil mene. Če bi vztrajno verjela mojim starim prepričanjem, danes niti približno ne bi bila to, kar sem. In če sem včasih mislila, da niti v sanjah ne moreš biti srečen v ljubezni in uspešen pri delu, ki ga opravljaš z največjim veseljem ter hkrati imeti dovolj denarja, biti pošten in resnično biti zadovoljen s svojim življenjem, danes vem, da je to možno. Ker vse to sem in imam.

V vseh teh letih sem luščila ogromno prepričanj glede različnih življenjskih področij, a prepričanja o denarju so bila najgloblje zakoreninjena. Pri ozaveščanju le-teh, mi je močno pomagala meditacija. Moje zavedanje o tem, da je vse mogoče, pa se je s svetlobno hitrostjo začelo širiti, ko sem se spoznala z orodji Access Consciousnessa in s tehniko Access bars. Tehnik s katerimi si lahko pomagamo odpraviti omejujoča prepričanja je verjetno veliko, zato naj vsakdo najde tisto, ki bo delovala zanj. Meni je pomagala meditacija in terapija Access bars.

Vsakdo naj poišče svojo pot, a še preden jo izberete, svoja prepričanja najprej ozavestite. Za začetek si lahko pomagate že s tem, da zavestno razmislite o svojih prepričanjih, ki jih imate glede vseh življenjskih področij.

NEKAJ VPRAŠANJ ZA POMOČ PRI RAZMISLEKU:

Ali imate tudi vi prepričanje, da je denar slab, se tudi vi najdete v zgornjih prepričanjih, ki sem jih imela glede denarja jaz? Vas je strah neuspeha ali vas je strah uspeha? Zakaj? Ali sovražite denar in prodajo? Imate prepričanje, da so prodajalci izkoriščevalci, da je prodaja nekaj slabega? Imate prepričanje, da se morate boriti, da bi se dokazali? Da morate trpeti za svoj uspeh? Mislite, da niste dovolj dobri in imate prepričanje, da iz vas nikoli ne bo nič? Imate prepričanje, da morate dati več kot prejemate?

Vas je strah, da bi z uspehom žrtvovali svojo družino? Imate prepričanje, da morate vedno imeti prav? Da morate biti vedno popolni? Da niste vredni uspeha? Da ste za uspeh prestari ali premladi? Imate prepričanje, da je življenje kruto? Da je življenje delo? Da je delo težko? Da vas morajo v življenju ljudje izkoristiti, da bi bili v družbi bolje sprejeti? Imate prepričanje, da uspešni ljudje do uspeha hodijo čez trupla? Imate prepričanje, da bi morali nekaj žrtvovati, da bi dosegli resnično ljubezen? Vas je strah, da boste izgubili sebe, če v življenje povabite ljubezen?

Nikoli ni prepozno, da se začnemo osvobajati omejujočih prepričanj in začnemo živeti življenje kakršnega si želimo. Vso obilje tega sveta le čaka, da ga sprejmemo. Da si dovolimo prejeti. Da si dovolimo uživati. Da si dovolimo resnično živeti. Lahkotno, radostno in veličastno. Brez slabe vesti ali občutka krivde. Zavedajte se, da so vse omejitve le plod naših misli, ki so posledica prepričanj, ki smo jih nekoč nekje, prevzeli za svoja.

Kaj če je čas, da jim dokončno nehamo verjeti? Kakšno bi bilo naše življenje, če bi v taki meri kot smo do sedaj verjeli omejujočim prepričanjem, začeli verjeti v to, da je možno čisto vse? Da lahko imamo in dosežemo čisto vse? Da si zaslužimo čisto vse? Lahko to sprejmemo za naše novo prepričanje?

Če začutite, da je tudi za vas napočil čas, da se začnete osvobajati omejujočih prepričanj, negativnih misli in čustev in če želite v svoje življenje povabiti več radosti, lahkotnosti in brezskrbnosti, vas prijazno vabim na delavnico, ki je meni vse to omogočila in praktično spremenila moj celoten pogled na vsa življenjska področja.

Več o delavnici

Z ljubeznijo,
Monika

The post Omejujoča prepričanja – kakšno moč imajo in kako se jih osvoboditi? appeared first on Sijem.si.

Vrtec, mala šola, osnovna šola. Tam se srečamo z vplivi vzgojiteljev, učiteljev, sošolcev in sošolk. Toliko različnih vplivov, kolikor je različnih ljudi. Odraščanje lahko opišem kot igro, ki sem jo v osnovni šoli pri športni vzgoji najbolj sovražila – ‘Med dvema ognjema’. Nenehni boj med domačim in zunanjim vplivom. Vsakodnevni notranji boji o tem, kdo ima o nečem bolj prav. Starši, vrstniki, učitelji? Potem pridemo do obdobja, ko smo v puberteti, kjer se nam zdi vse še stokrat huje, kot je v resnici. Spopadamo se z družbenimi vplivi, lepotnimi ideali, modnimi kiksi, s prvimi zaljubljenostmi. Še poslušanje glasbe ki ti je všeč, je prava mora, če ta ni priljubljena med vrstniki.

Kar naenkrat je v naših glavah vse tako zmešano, da enostavno ne veš več kdo si. Kje v vsej tej poplavi različnih mnenj se skriva tisto, ki je samo MOJE? Kdo sem jaz? Kaj jaz mislim o vsem? Zakaj sem sploh na tem svetu? Komaj se začneš o tem spraševati, je pred teboj že največja odločitev tvojega življenja: Kaj boš po poklicu, ko boš odrasel? Kako naj se pod vplivom tisočih mnenj zdaj prvič odločiš nekaj zase? Starši ti seveda želijo le najboljše, svetujejo in pomagajo tako, kot oni mislijo da je najboljše, kar pa ni nujno najboljše tudi zate. Pa si spet med dvema ognjema.

Ko se nekako odločiš za pravo srednjo šolo, se spet znajdeš v novem okolju, med novimi ljudmi. Drugačne okoliščine, novi prijatelji, novi vplivi in pričakovanja družbe. Prvič se srečaš tudi s študentskim delom, kjer spet začneš nabirati nove izkušnje, skozi katere zopet iščeš sebe. Skozi srednjo šolo se nekako prebiješ, saj počasi začneš razmišljati s svojo glavo. Izkušnje in preizkušnje, ki ti jih življenje nameni, te učijo marsikaterih lekcij. Kljub temu, da si zdaj že dokaj samostojen, je tvoj um še vedno zamegljen, a tega se v letih, ko misliš da vse veš, seveda ne zavedaš.

Spet je pred teboj še ena odločitev, še pomembnejša kot prejšnja: Kam na fakulteto? Starši, učitelji, družba ti že od malih nog vlivajo nek ‘ideal’ življenja. Pričakovano je, da slediš nekemu vrstnemu redu, ki ti bo na koncu zagotovil srečno ter uspešno življenje. Pričakovano je, da hodiš po poti, ki naj bi bila edina najboljša zate le zato, ker jo je prehodila večina. Ker naj bi to bilo edino ‘normalno’. Šola, fakulteta, redna služba, idealni partner, poroka, otroci, hiša, vrt in pes. In srečno so živeli do konca svojih dni. Za nekatere je ta pot prava, kar pa še ne pomeni, da je zato prava za vse.

Moja pot je drugačna. Že dolgo sem se sama pri sebi zavedala, da želim nekaj več. Da ustrezanje nekim standardom množice, meni ne predstavlja sreče. V vsaki stvari, sem iskala kreativnost, inovativnost, do istega cilja sem vedno želela priti po drugačnih poteh. Ker je bil to zame izziv, ker je to veliko bolj zanimivo kot hoja, po že prehojeni stezi. Spomnim se, da sem kot majhna punčka zelo rada sestavljala lego kocke. Vedno pa sem za to iskala neke nove rešitve za drugačno postavitev.

V srednji šoli sem pri predmetih risanja in slikanja vedno iskala nek drugačen pogled na isti predmet, ki smo ga risali v razredu. Želela sem ga naslikati iz druge perspektive kot ostali. Želela sem izumiti neke svoje tehnike, drugačne od že videnih. Kam na fakulteto je bila zame najtežja odločitev, ker me je zanimalo vse, ampak nič od tega kar ponuja šolski sistem. V vsaki smeri sem sicer našla nekaj zase, ampak nobena me v celoti ni čisto prepričala. Kot da bi zame obstajalo nekaj drugega, izven teh okvirjev. Nekaj več, nekaj skrivnostnega, mističnega, mnogim nerazumljivega.

Kljub temu, da sem se nekje globoko v sebi vsega tega zavedala, pa sem na površju še vedno bila plaha, neodločna, pod tolikšnim vplivom vseh ostalih, da si še nisem upala stopiti v neznano. In tako, sem se odločila za študij Umetnostne zgodovine, ker me je med drugim tudi umetnost zelo zanimala. Vedela sem, da je študij izredno težak, v šoli pa nisem bila ravno med odličnimi. Učenje za knjigami je bilo zame nekaj najbolj mučnega. Učenje preko življenjskih izkušenj je bilo meni veliko bolj pomembno, zato sem izkušnje raje nabirala z delom ob študiju, kot pa preko knjig. Vedno sem imela raje prakso kot suhoparno teorijo.

Doma so mi rekli, naj si mogoče raje izberem kakšen lažji študij in tako sem sama sebi v prvem letniku dala močno zavezo, ki me je s svojimi okovi držala zelo dolgo. Rekla sem si: ”Če zmoreš dokončati ta ‘faks,’ v življenju zmoreš vse!” Zelo težko, ampak nekako mi je uspelo prilesti do absolventskega staža. Takrat sem imela fanta, za katerega sem mislila, da bi lahko bil tisti pravi, ki bi lahko dopolnil sliko tega idealnega vrstnega reda življenja. Še malo, pa diplomiram, najdem redno službo, midva se poročiva, v mislih so bili že otroci in srečno bova živela do konca svojih dni. In srečni bodo tudi vsi, ki to od mene pričakujejo.

Naenkrat, pa je v moje ‘idealno’ življenje prišel ‘tornado’, ki je popolnoma prevetril in postavil na glavo vse, kar naj bi bilo postavljeno. Spoznala sem, da moj ‘idealni’ fant, ni tako idealni kot sem mislila in padla sem tako močno, kot še nikoli. Hišica iz kart se je sesula v trenutku. V tej svoji temi iz katere sem mislila, da se nikoli ne bom izvlekla, pa sem našla Luč. Kot bi me nekaj razsvetlilo, sem namesto v pomilovanje, energijo usmerila v moč, da se poberem. Kot strela z jasnega me je zadelo, da življenje katerega sem živela, sploh ni bilo moje. Čas je napočil, da svoje življenje vzamem v SVOJE roke. Prvič sem se zares vprašala, kaj je tisto, kar si MOJA duša resnično želi?

Začela sem početi vse tisto, kar sem si želela že dolgo, pa si nikoli nisem vzela časa zase. Živela sem po pričakovanjih drugih, takrat pa sem bila trdno odločena, da temu naredim konec.  Že dolgo sem vedela, da fakulteta ne dosega mojih pričakovanj in da se v tem poklicu ne vidim več, pa sem vseeno vztrajala, saj so vsi govorili, da je odnehati na koncu zares neumno. Kaj pa boš v življenju dosegla brez diplome? Kdo te bo vzel v službo? V življenju ne smeš odnehati, česar se lotiš, moraš vedno dokončati! Te besede/vplivi, so mi dolga leta spet odzvanjali v glavi, hkrati pa sem sama pri sebi vedela, da mi naziv in kos papirja ne pomenita nič. Spet moja ‘najljubša’ igra – Med dvema ognjema. Le da je bilo tedaj drugače.

Leta in leta izkušenj, preizkušenj, padcev in udarcev so prinesla svoja učenja. Učenja preizkušena na lastni koži, ne preko besed drugih. Učenja, ki so mnogo pomembnejša od tistih iz šolskih knjig. Lekcije življenja so me utrdile, mi dale samozavest in jekleno voljo po kreiranju lastnega življenja.

Srečala sem se z duhovnostjo, v kateri sem končno našla SEBE. Preko nje sem zopet našla stik s svojo dušo in končno ugotovila kaj želim početi v svojem življenju. Meditacije so mi razjasnile um in mi pomagale uvideti, da vse te besede, ki mi še vedno potihoma odzvanjajo v glavi, sploh niso moje. Uvidela sem, da ta slaba vest zaradi diplome sploh ne izvira iz mene same. Te besede niso moje. Ta pot ni moja. Podzavest mi je pokazala, da tisti mali delček mene želi končati to diplomo le zaradi mojih staršev. Da bi njim dokazala da zmorem.

Solze so se mi ulile, ko se mi je v meditaciji izpisal moj lastni stavek iz prvega letnika: ”Če zmoreš dokončati ta faks, v življenju zmoreš vse!” Zgrozila sem se, ko sem ugotovila, kako zelo sem si sama otežila življenje. Pa saj to življenje je vendarle moje in samo MOJE. Jaz ga živim, ne moji starši, ne moji prijatelji, ne nihče drug. Ko sem to spoznala, sem začutila neverjetno olajšanje. Staro zavezo, sem zamenjala z drugačnimi besedami: ”Tudi brez naziva in diplome, ti bo v življenju uspelo vse. V bistvu ti je že.”

Začutila sem olajšanje in svobodo, da sem si končno dovolila zaživeti tako, kot si želim le jaz. Začutila sem samozavest, ker sem se končno postavila zase, za svoja prepričanja, svoja načela, svoje želje. Odkrila sem kako močno vero imam sama vase, ker vem, da mi bo v življenju vse uspelo. Ugotovila sem, kako močno se imam rada, saj sem raje odnehala pri nečem, kar me ne veseli več ter svoj čas in energijo usmerila v to, za kar mi gori srce. Odprla so se mi popolnoma nova vrata, kjer sem le jaz resnični kreator svojega življenja.

Začutila sem ponos, da sem prisluhnila sebi in si končno upala stopiti na drugačno pot. Na pot MOJEGA dušnega poslanstva, ki je resnično samo moje. Na pot, kjer nihče več ne kreira in ne narekuje mojega življenja. Na pot, ki je samo moja in po kateri stopam s samozavestnimi in odločnimi koraki. Na pot, kjer ne rabim diplome, da bi bila zato bolj cenjena in kjer lahko brez sramu povem KDO sem, ne KAJ sem. Na tej poti, svoje delo opravljam z vsem svojim srcem in z največjim veseljem ter ljubeznijo.

Nekdo mi je rekel, da bo to, da nimam naziva, vrglo slabo luč name v moji karieri. Nato sem ga vprašala, kaj njemu pomeni njegov naziv. Odgovoril je: ”Če me bo kdo kdaj vprašal po izobrazbi, mu bom lahko vsaj ponosno povedal, da sem diplomiral.”

Močno podpiram, cenim in spoštujem ljudi, ki doštudirajo tisto, kar bodo opravljali s srcem. Če sta ta diploma in služba tvoje lastno zadovoljstvo in poslanstvo in če tebi predstavlja uspeh in srečo, je to tisto pravo. Če pa z nazivom le iščeš neke potrditve pri drugih, pomeni, da sam sebe še nisi dovolj trdno zgradil. Tudi tista kratica pred tvojim imenom ti ne bo dala vrednosti, dokler si je ne boš najprej dal sam. Dokler ne boš sam sebe cenil, te tudi drugi ne bodo. In dokler ne boš sam nase ponosen, tega ne boš kupil od drugih.

Naj poudarim, da ne trdim, da izobrazba ni pomembna. Ravno nasprotno. Izobrazba je zelo pomembna, vendar tista, ki jo ti začutiš zase. Vlagaj v tisto znanje, ki te bo pripeljalo na pot uresničenja svojih sanj. Ne ženi pa se za nazivi, zaradi njih samih. Naziv je le dodatek imenu tvojega fizičnega telesa, znotraj katerega pa biva duša, ki se ne meni za nobene nazive. Ne meri svoje vrednosti z nazivi in nalepkami, ki ti jih podelijo drugi. Meri jo z lastno ljubeznijo do samega sebe.

Ko slediš sebi in svoji duši, si že diplomiral. Diplomiral iz življenja. Takrat si zares na pravi poti. Si na poti, ki je osvetljena z Lučjo, ki sije iz Tvoje duše. Ta Luč je tako močna, da ne rabi nobenega dodatnega naziva. In na to Luč, ne more pasti nobena slaba luč.

Ko zares SIJEŠ, takrat SI.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Diploma iz življenja ne potrebuje naziva (moja osebna zgodba) appeared first on Sijem.si.

8. marca praznujemo enakopravnost in dosežke žensk, delovni dan žena, kot se je nekoč imenoval in nastal na pobudo nemške feministke. Je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti in dosežkov žensk, praznujejo pa ga predvsem v bivših komunističnih in socialističnih državah. Čeprav se strinjam s tem, da je enakopravnost žensk pomemben dosežek, ki smo ga skozi zgodovino dosegle, vseeno menim, da nobena skrajnost, kot je npr. feminizem, ni še nikoli prinesla ničesar dobrega. V vsej tej borbi za enakopravnost, smo po mojem mnenju izgubile svojo pristno ženskost. Dan žena sem včasih jemala kot dan, ki naj bi častil pristno žensko naravo, danes pa se mi zdi, da z njim ‘praznujemo’ ravno to, kar je ženski odvzelo ženstvenost.

Le dva dni kasneje, na 10. marec, pa praznujemo dan, ki ga krščanska cerkev beleži kot dan mučenikov zaradi dogodka iz časa vladavine cesarja Licinija, kateri je zaradi spora s cesarjem Konstantinom I. Velikim, v kristjanih videl sovražnike in jih želel spreobrniti. Zahteval je, naj se krščanstvu odrečejo ali bodo kaznovani s smrtjo. 40 vojščakov je bilo pripravljenih za svojo vero umreti, vdali so se v usodo in bili vrženi v zmrznjen ribnik. Naslednji dan so mrtve zažgali na grmadi.

Tradicionalno moški na dan mučenikov prejmejo za darilo suhe slive, trnje in klobaso, ki naj bi služili kot nek simboličen opomin, da mučeništvo v njihovem življenju še ni končano. Sprašujem se, zakaj naj bi danes moški tako zelo trpeli in čemu bi morali to ‘poveličevati’? Morda pa trpijo ravno zaradi naše pretirane borbe za enakopravnost in sta si praznika bližje bolj, kot le datumsko.

Kakorkoli…

Prazniki, zgodovinski in verski dogodki, nas v veliki meri zaznamujejo, čeprav se morda tega sploh ne zavedamo. Kolektivna zavest in miselnost se prenaša iz generacije v generacijo, zato je še toliko bolj pomembno, da se zavedamo kaj praznujemo in predvsem s čim se identificiramo. Vse to namreč vpliva na nas in naše delovanje. Prav tako kot negativni vzdevki, ki nam jih določijo drugi ljudje in prepričanja, ki smo jih prevzeli od drugih ter jim začeli verjeti tudi sami. Če se vsako leto postavljamo v vlogo mučenika in to še na veliko oznanjamo, lahko to začnemo prevzemati za svojo resnico.

Ste vedeli, da živimo manj kot 5% sebe? Da vse ostalo prevzemamo iz okolice?

Če želimo živeti življenje kakršnega si želimo, se moramo najprej osvoboditi vsega, kar živimo, ko ne živimo sebe. Kako vemo kdaj živimo sebe? Sebe živimo, kadar se resnično poslušamo in delujemo v skladu s seboj. Sebe živimo, kadar se naše telo počuti lahkotno in radostno. Sebe živimo, ko se postavimo za svojo resnico in znamo reči ne tistemu, za kar vemo, da ni za nas. Sebe živimo, ko delamo tisto, kar nas izpopolnjuje in osrečuje. Sebe živimo, ko zavestno izbiramo tiste ljudi in situacije, za katere čutimo, da so nam v doprinos.

Takrat smo v zavedanju. Takrat smo sposobni biti popolnoma zavestni in prisotni v vsakem trenutku na vseh področjih življenja. Takrat živimo več življenja, sebe dojemamo kot neskončno bitje in to kar v resnici smo.

Izgovorite naslednja vprašanja:

Vesolje, pokaži mi…

Ali kot ženska, v telesu čutim lahkotnost ali težo ob tem, ko se identificiram z žensko, kateri je namenjen dan žena?

Ali kot moški, v telesu čutim lahkotnost ali težo ob tem, ko se identificiram z mučenikom?

Kdo v resnici sem?

Kaj vse lahko ustvarim?

Kakšen doprinos celemu svetu sem s svojo prisotnostjo na tem planetu?

Če ste pri prvih dveh vprašanjih v telesu začutili težo, se začnite osvobajati vsega kar niste vi in začnite živeti sebe. Ne dovolite, da okolica ali zgodovina določa kdo ste in kakšno naj bi bilo vaše življenje. Vprašajte se: Kakšno želim, da je videti moje življenje? Nato začnite ustvarjati vse, kar si v življenju želite. Začnite ustvarjati svojo zgodbo in svoje praznike.

Ženske, častite in ponosno izražajte svojo žensko naravo.

Moški, častite in samozavestno izražajte svojo moško naravo.

Ustvarimo praznik prebujenih žensk, ki se zavedajo, da se ni potrebno tako boriti in dokazovati svoje vrednosti, da bi bile bolj cenjene.

Ustvarimo praznik odločnih moških, ki se zavedajo lastne vrednosti in znajo s svojo močjo spoštljivo ravnati v najvišje dobro vseh.

Naj bo ta praznik vsak dan.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars, MTVSS in Facelift praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Žena ali mučenik? Kdo v resnici sem? appeared first on Sijem.si.

Kdor išče, ta najde, pravijo. Če ves čas iščemo napake pri sebi ali drugih, bomo te napake tudi našli. Vedno več jih bo. Če ves čas razmišljamo in govorimo, da nimamo denarja, ga bomo imeli še manj. Če se ves čas pritožujemo, bomo v življenje pritegnili še več priložnosti za pritoževanje. Če smo osredotočeni le na to, česa nimamo, v življenje pritegnemo še več pomanjkanja. Če sebe vidimo kot žrtev, bomo v našem življenju vedno odigravali vlogo žrtve. Če mislimo, da si vedno izberemo napačnega partnerja, bomo vsakič znova dobili napačnega. Če se nam zdi, da nam gre ves čas nekaj narobe, nam bo resnično šlo vse narobe.

Verjetno se vam je kdaj že zgodilo, da ste zjutraj ‘vstali z levo nogo,’ se na poti v kopalnico udarili v mezinec, nato pa se vam je v kopalnici razbila še vaša najljubša steklenička parfuma. Po navadi sarkastično rečemo ”ali je lahko še slabše?” in Vesolje odgovori. Naše misli so usmerjene samo še v to, kako grozno smo začeli dan in posledično se dan tako tudi nadaljuje. Na poti v službo začne deževati, mi pa smo ravno tisti dan pozabili doma dežnik, ki ga imamo običajno vedno s seboj. Avto, ki se pelje mimo nas, zapelje v največjo lužo in popolnoma zmoči našo novo obleko, v kateri smo pravkar namenjeni na pomemben sestanek. Zveni znano?

V takšnih trenutkih se najprej poskusite le ustaviti in zadihati. Globok vdih in izdih. Osredotočenost na dih, nas postavi v trenutek tukaj in zdaj. Potem pa svoje misli usmerimo v nekaj pozitivnega. Poskusimo v stvareh, ki so se nam zgodile, videti nekaj dobrega. Tistega parfuma očitno ne potrebujemo več, saj sami naravno že dovolj lepo dišimo. Na sestanek pa si v resnici sploh nismo želeli, ker že nekaj časa čutimo, da nam ta služba le jemlje energijo. Obleka, ki smo si jo kupili le za poslovne priložnosti, pa je v resnici tako neudobna in sploh ne odraža naše osebnosti.

V tistem trenutku spoznamo, da naš dan v resnici sploh ni slab. Dežne kaplje nas ne motijo več, morda celo zaplešemo v dežju in si na obraz narišemo nasmešek. Dan se od te točke naprej, nadaljuje popolnoma drugače. Ker smo mi preusmerili svojo pozornost na tisto, kar želimo videti. Spremenili smo svoj pogled na situacijo.

Pomislite, kakšen bi bil vaš dan, če bi bile vaše misli usmerjene v srečo, radost, veselje, smeh?

Kakšen bi bil dan, če bi svojo pozornost za trenutek usmerili v naravo in opazili prečudovito drevo, mimo katerega se sprehajate vsak dan in ob tem prisluhnili ptičjemu petju?

Kakšno bi bilo vaše življenje, če bi v sebi in drugih iskali dobre lastnosti?

Kakšno bi bilo vaše življenje, če bi se namesto na pomanjkanje, osredotočili na hvaležnost, za vse tisto, kar že imate?

Kakšno bi bilo vaše življenje, če bi obsojanje zamenjali za sprejemanje?

Kakšno bi bilo vaše življenje, če bi svoje srce odprli za ljubezen? Jo najprej začutili do sebe in jo videli tudi v drugih?

Svoje misli in pozornost usmerjajte v tisto, česar si v svojem življenju želite še več. Česa si torej želite?

Monika Radič

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Kam usmerjate svojo pozornost? appeared first on Sijem.si.

V vsakem živem bitju se pretaka življenjska energija. Stres, prekomerna negativna čustva in prepričanja, pa v nas ljudeh, ustvarjajo blokade. Če želimo, da je naše življenje izpopolnjujoče in polno obilja na vseh področjih, mora biti naše fizično in energijsko telo v ravnovesju. Ko smo v ravnovesju mi, bo takšno tudi naše življenje.

V našem telesu se nahaja sedem glavnih energijskih centrov, ki jih imenujemo čakre. Vsaka od njih je enako pomembna in če želimo biti povezani z energijo Zemlje in Vesolja, morajo biti vse v ravnovesju. Če se preveč posvečamo le zgornjim čakram in se povezujemo le z Vesoljno energijo, bomo imeli težave z materializacijo naših želja na Zemlji. Če se preveč posvečamo spodnjim čakram, pa bomo delovali preveč zemeljsko, brez duhovnega vidika. Pomembno je, da sta oba vidika v ravnovesju in da je naše telo v pretoku. Takrat energija teče nemoteno in takrat gremo lahkotno skozi življenje polno obilja.

1. ČAKRA (korenska)

Povezana je z našim odnosom do življenja. Povezana je z našo voljo, občutkom varnosti, samozavestjo. Če je v ravnovesju, smo povezani s sabo, dobro se počutimo v svoji koži in imamo urejeno družinsko in socialno življenje. V njej so shranjena tudi naša prepričanja iz naslova družine, denarja in življenja nasploh.

Nasvet: Poskrbite za svoje osnovne telesne potrebe, povezujte se z zemljo, sprehajajte se in izvajajte aktivnosti na prostem. Delajte na razreševanju vaših omejujočih prepričanj.

2. ČAKRA (sakralna ali spolna)

Tu so shranjene vse informacije o našem odnosu do sebe in našega telesa. Ta čakra odraža našo kreativnost, radost, navdušenje in je povezana s seksualnostjo in količino spolne energije. Predstavlja naš odnos do življenjskih užitkov. Če je v ravnovesju, se sprejemamo, smo ustvarjalni, radostni in čustveno stabilni.

Nasvet: Ukvarjajte se z aktivnostmi, v katerih uživate. Vzljubite svoje telo in spolnost.

3. ČAKRA (solarna ali trebušna)

Tu je sedež naše notranje moči, samopodobe, volje, samozavesti. Povezana je z našimi odnosi z drugimi. Če je v ravnovesju, se znamo soočati z našimi željami in strahovi, sprejemamo sebe in druge, smo pogumni in znamo postavljati meje, ko je to potrebno.

Nasvet: Krepite zaupanje vase in samozavest. Naučite se reči NE, ko to čutite. Bodite zvesti sebi in svojim vrednotam.

4. ČAKRA (srčna)

Tu se nahaja sedež naše duše. Povezana je s sprejemanjem in dajanjem, ki morata biti vedno v ravnovesju. Če je srčna čakra v ravnovesju, smo ljubeči in sočutni, čutimo ljubezen do sebe in drugih. Sprejemamo sebe in druge in čutimo povezavo s Stvarstvom.

Nasvet: Odpustite sebi in drugim, opustite preteklost in vadite hvaležnost. Naučite se najprej ljubiti sebe, da boste lahko dali ljubezen tudi drugim. Uravnovesite sprejemanje in dajanje.

5. ČAKRA (grlena)

Povezana je z izražanjem, komunikacijo. Če je v ravnovesju, znamo jasno izraziti svoja čustva, želje in misli. Znamo izraziti svojo resnico in prevzamemo odgovornost za svoje delovanje in izpolnjevanje svojih potreb.

Nasvet: Začnite zavestno izražati svoje želje, čustva, resnico na glas. Pogovarjajte se sami s seboj in bodite pozorni katere besede ves čas ponavljate, kajti življenje vam bo dalo še več tega. Če želite v svoje življenje pritegniti obilje, najprej prenehajte govoriti besedo NIMAM.

6. ČAKRA (tretje oko)

Povezana je s tem, kako dojemamo življenje, ki ga vidimo. Vidimo priložnosti ali samo ovire? Smo sposobni jasno videti? Če je v ravnovesju, zaupamo svoji intuiciji, zaupamo v svoje notranje vodstvo in smo sposobni širšega pogleda na situacijo. Sposobni smo izven čutnega zaznavanja in sprejemanja idej in uvidov.

Nasvet: Prisluhnite tišini v sebi in čim več meditirajte. Krepite svojo domišljijo z ustvarjalnimi dejavnostmi, ki so vam blizu.

7. ČAKRA (kronska)

Povezana je z duhovnim vodstvom, višjim jazom, z doživljanjem osebne duhovnosti, z univerzalno modrostjo in zavestjo. Če je v ravnovesju, smo sposobni sprejemati duhovno plat življenja in smo v stanju notranje harmonije in miru. Čutimo, da smo v stiku sami s seboj in zaupamo življenju.

Nasvet: Naučite se brezpogojne ljubezni in sprejemanja do sebe in vsega. Krepite vero in zaupanje v duhovno vodstvo in veliko, veliko meditirajte.

PODPORA REIKI ENERGIJE

Reiki je univerzalna življenjska energija, ki sprosti energijske blokade in vzpostavi energijski pretok v telesu. Reiki odpira srce za ljubezen in uravnovesi življenjsko energijo. Pomaga sprostiti čustvene in razumske blokade in krepi mentalno jasnost in kreativnost.

Reiki deluje na fizični, čustveni, mentalni in duhovni ravni ter nam nudi izjemno podporo pri osebnostni in duhovni rasti.

Tisti, ki ste v življenju prejeli uglasitev v reiki, si lahko poleg upoštevanja zgornjih nasvetov, pomagate tudi z reikijem. Vsak dan si roke polagajte po čakrah (na vsaki čakri 5 min). To vas bo izjemno podprlo in vam pomagalo, da boste ves čas ohranjali pretok v vašem telesu in bili v ravnovesju.

Če v reiki še niste uglašeni in čutite željo po tem, vam to od srca priporočam. Reiki je meni odprl nov svet v doživljanje energij in resnično postal način mojega življenja.

(V kolikor začutite, da bi uglasitev in tečaj reikija 1. stopnje želeli opraviti pri meni, si lahko več preberete TUKAJ.)

Upoštevajte zgornje nasvete, bodite v ravnovesju in obilje bo steklo na vseh življenjskih področjih.

Z ljubeznijo,

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Kako uravnovesiti energije, da v življenje pritegnemo več obilja? appeared first on Sijem.si.

Sama sem se v raziskovanje sebe spustila pred šestimi leti. V teh šestih letih sem o sebi izvedela več kot v vseh letih mojega življenja skupaj. Zelo intenzivno sem začela čistiti svojo preteklo ‘nesnago’ in se udeleževala številnih delavnic in tečajev s področja osebne in duhovne rasti. Videla sem, da se je moje življenje korenito spremenilo na bolje in spoznala sem, da je učenje na tak način zame tisto pravo.

Dobro se zavedam, da učenja ne bo nikoli konec in tisti, ki misli, da je na sebi naredil že dovolj, v resnici ni naredil še nič. Ker pa sem po naravi kar precej zahtevna do sebe in bi vse imela narejeno že včeraj, me včasih preveč zanese. Rada bi naredila še to in to, se naučila še tega in tega, šla še na to in to delavnico, pri sebi razčistila še to in to. A treba se je zavedati, da bolj ko se poglabljaš vase, več stvari odkriješ. Globlje kot greš, bolj intenzivno je vse skupaj. In včasih, je treba vse malce upočasniti in dati v nižjo prestavo.

Teden dni nazaj, sem se znašla v takšni situaciji. Za mano je bil intenziven vikend in pri poglabljanju vase, so se začele odstirati nove plasti. Nova spoznanja o sebi, o odnosih z ljudmi okoli mene, spoznanja o vzrokih za določeno težavo, ki sem jih želela ozavestiti že dlje časa. Vso to doživljanje je bilo tako intenzivno, da sem se bila primorana ustaviti. Zakaj?

Ker sem situacijo skušala nadzorovati. Vse, kar sem ozavestila, sem skušala ‘popredalčkati’. Bilo je toliko novih spoznanj, da nisem vedela kam z njimi. Vse sem želela analizirati in razumeti z umom. In ker nekaterih stvari naš um enostavno ne zmore razumeti, sem se počutila izgubljeno. Počutila sem se, kot da sem popolnoma izgubila kontrolo nad sabo. In točno to je bilo tisto, kar sem rabila. Izgubiti kontrolo. Opustiti razum. Zdelo se mi je, da se je vsega nabralo preveč in da toliko stvari naenkrat ne zmorem ozavestiti. A Vesolje, nam nikoli ne naloži več, kolikor smo v danem trenutku zmožni prenesti. Z namenom se mi je odstrlo toliko plasti, da sem se bila primorana ustaviti, popolnoma opustiti nadzor in pozabiti na um.

Na neki točki sem začutila, da je tokrat dovolj, da se samo prepustim, predam vso težo Vesolju, angelom, drevesu in samo zaupam. In čeprav se je moj um kmalu spet oglasil in me skušal prepričati, da prepuščanje ni nič drugega kot zatiskanje oči, je bilo srce tokrat močnejše in na srečo popolnoma ovrglo teorijo uma.

Ko sem se končno popolnoma prepustila, izklopila um, izklopila vse misli, popolnoma opustila ves nadzor in vso težo samo predala Vesolju, se je vse kar sem želela prej narediti razumsko, na neki višji ravni uredilo samo od sebe. Vse se je ‘popredalčkalo’ in vse se je razjasnilo samo od sebe. In vsa teža je odšla. Ko sem na situacijo nato pogledala z višje perspektive, sem jo doživela v povsem drugačni luči. Brez nadzora, brez obsojanja in brez velikih pričakovanj do same sebe. Samo popolna lahkotnost in sprejemanje. In šele takrat sem lahko vsa ta nova spoznanja resnično ozavestila in sprejela. Zanimivo pa je, da se je takrat pomiril tudi moj um in spoznal, da s tem ko ne narediš nič, včasih narediš več.

Če ste tako kot jaz, pogosto prezahtevni do sebe, če se tudi vam vklopi močna potreba po kontroli, po razumevanju vsega, potem tole berete z namenom.

Čas je, da se iz mentalne ravni, dvignemo na višjo – duhovno raven. Pot do tu je težavna toliko, kot je močan naš mental, a razgled od tu, je vreden vsega.

Ko se vam zdi, da je vsega preveč, opustite nadzor, nehajte razmišljati in se samo prepustite. Najdite svoj način, ki deluje za vas. Če vam je blizu narava, pojdite na sprehod, povežite se z drevesi, vodo, vetrom, zemljo in samo predajte vse kar čutite, da je za vas pretežko. Če čutite angele, jih prosite za pomoč, za zdravljenje in jim vse samo predajte. Najdite svoj način in vso težo samo spustite. Brez potrebe po nadzoru in razumevanju. Samo spustite in zaupajte, da je vse točno tako, kot je prav.

Zaupajte, da je popolnoma v redu, če ne naredimo nič. Včasih s tem naredimo veliko več.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Tudi vi preveč razmišljate in nadzorujete? appeared first on Sijem.si.

V prejšnjem članku sem že pisala o tem, da je recept za srečo odvisen le od nas samih. Vsakodnevnim življenjskim izzivom se ne moremo izogniti, lahko pa vplivamo na našo reakcijo, ko se nam le-ti zgodijo. Če smo sproti, vsakodnevno zavestno prisotni tukaj in zdaj, lahko vsak izziv spremenimo v priložnost za učenje. Vedno imamo dve možnosti: lahko dopustimo, da nas na videz nepomembne vsakodnevne situacije popolnoma iztirijo, lahko pa jih uporabimo za našo osebnostno rast. Če to prakticiramo vsak dan sproti, se o sebi vsak dan naučimo nekaj novega in sčasoma spremenimo pogled na življenje.

Tokrat vam bom opisala enega od mojih običajnih dni, ko sem morala po opravkih. Situacije v katerih sem se znašla, niso nič posebnega in se vsem nam dogajajo na dnevni ravni. Kar vam želim sporočiti je to, da s svojo reakcijo in s svojim pogledom na situacijo, vplivamo na potek celotnega dne. Lahko se jezimo in si zaradi enega dogodka zjutraj pokvarimo ves preostanek dneva, lahko pa imamo ravno zaradi tega dogodka dan še bolj čudovit. Preverite, kako bi odreagirali vi in kakšen bi bil vaš preostanek dneva.

Danes zjutraj, se je moj dan pričel brez kakršnihkoli posebnosti. Popila sem jutranjo kavico in pred prihodom moje prve stranke, hitro šla po nekaj opravkih. Morala sem v trgovino po hrano in na pošto. Seveda sem si kot vedno, vse do minute natančno ‘splanirala,’ ker sem predvidevala, da lahko naletim na gnečo in sem šla zato toliko prej od doma. Sicer nerada hodim v trgovine kadar je gneča, ker mi priznam, skoraj vedno zmanjka potrpljenja. Ko se mi najbolj mudi in se postavim v najkrajšo vrsto, je vedno pred mano nekdo, ki je najbolj počasen. Če ne on, pa blagajničarka. Toda danes imam več kot dovolj časa in se mi nikamor ne mudi.

Najprej sem šla v trgovino, naložila vse v voziček in se kot vedno, postavila v najkrajšo vrsto na blagajnah in zložila stvari na tekoči trak. Pred mano stoji starejša gospa, pred njo starejši gospod, za blagajno pa očitno čisto nova prodajalka. Globoko vdihnem, pogledam na uro in se v isti sekundi odločim, da se danes ne bom jezila, ampak se bom raje preprosto nasmehnila in opazovala dogajanje z drugačnimi očmi.

In res. Blagajničarka je rabila kar nekaj časa, da je postregla gospoda. Gospa pred mano je bila že čisto živčna. Opazovala sem jo in v njej prepoznala sebe. Kako brez veze, sem si mislila. Čisto nič hitreje ni prišla na vrsto s tem, ko je zmajevala z glavo in gledala gospodu pod roke kaj toliko časa počne. Ustvarila je le negativno energijo, ki jo je verjetno potem spremljala skozi cel dan. Blagajničarka je opazila njeno nestrpnost in se začela opravičevati.

Medtem sta dve gospe za menoj že komentirali, kako se vedno postavita v najkrajšo vrsto in vedno čakata dlje kot ljudje v daljših vrstah. Hmmm, znano. Negativna energija pred menoj, negativna energija za menoj. Jaz pa z nasmeškom stojim sredi vrste in le opazujem. Končno opravim nakup, blagajničarki zaželim lep dan in grem. Pogledam na uro in ugotovim, da imam še dovolj časa, da pravočasno pričnem z delom, če bom le dobila kakšno prosto parkirno mesto pred pošto.

Odpeljem se z avtom in v mislih naročim Vesolju, naj mi priskrbi prosto parkirno mesto. Prispem do pošte in pred mojimi očmi se ravno tisti trenutek nekdo odpelje ven. Zahvalim se Vesolju in parkiram. Vstopim v pošto in spet je pred menoj gneča.

Stojim v vrsti, opazujem ljudi. Nasmejana in še vedno hvaležna za parkirno mesto. Potem pa opazim pred menoj gospoda, ki je bil očitno na enaki frekvenci kot jaz. Prišel je z dvema paketoma, ki ju je moral oddati. Gospa za pultom pa že čisto živčna, ker paketoma manjka neka oznaka, ki bi jo moral gospod prilepiti že prej. Njegova reakcija me je tako lepo presenetila, da sem bila v trenutku še boljše volje. Gospo je pomiril s tako prijaznimi besedami, da enostavno ni mogla biti več živčna. Enostavno je uredil situacijo, popolnoma prijazno, brez slabe volje in jeze, čeprav se mu je mudilo. Ob tem pa gospe še pihal na dušico. Skoraj se je tudi na njenem obrazu narisal nasmešek, ampak ga je namerno malce prikrila.

Gospod se nato opraviči vsem, ki čakamo, ker bo rabil še kar nekaj časa. ‘Brez problema,’ rečem. Na sosednjem okencu pa enako dolga vrsta. Čakam, nekje na polovici med vrstama, medtem ko pride nekdo za mano in me vpraša v kateri vrsti stojim. Pa mu rečem, da v tisti, ki se bo prej sprostila. Iz njega izvabim glasen smeh, potem pa me potreplja po rami in pohvali mojo iznajdljivost. Ko sem odhajala, sva drug drugemu z nasmeškom zaželela lep dan še naprej.

Ko sem se nasmejana in mirna peljala nazaj domov, pa mi je Vesolje namenilo še eno sporočilo v obliki številk, ki sem jih opazila na avtomobilski tablici: 777 – ”Zagotovo ste na pravi poti na vseh življenjskih področjih. Ostanite uravnoteženi in duhovno ozaveščeni, da bi zmogli nadaljevati po tej svetli poti.” (vir: Doreen Virtue, Angelska števila: angeli pojasnjujejo pomen števil v vašem življenju)

Verjetno ne rabim poudarjati, da mi je tole jutro dalo veliko zagona skozi celoten dan.

Čisto preprosto, popolnoma vsakdanje doživetje, ampak obenem tako drugačno. Tako posebno. Kako se vse spremeni, ko na situacijo pogledamo z drugimi očmi. Ko opazimo drobne malenkosti, pozornosti in ob njih znamo občutiti radost, veselje in hvaležnost. Ko se nas dotakne preprosta lepa beseda popolnega neznanca. Ko sprejmemo ljudi take kot so in spustimo vse sodbe in pričakovanja.

Predstavljajte si, kako bi se moj dan odvil, če bi se že v trgovini začela jeziti in pritoževati. Prepričana sem, da pred pošto ne bi našla parkirnega mesta in da bi zato v vrsti čakala še dlje. Ker bi se mi mudilo, bi postajala bolj in bolj jezna in prav zagotovo, bi mi pozitivna naravnanost gospoda s paketi šla na živce. Preostanek dneva bi nadaljevala v takšni energiji in to prenesla tudi na druge. Moj dan bi se končal porazno. Namesto tega, se je moj dan odvil čudovito, ker sem se že zjutraj odločila za to. Izzive sem vzela kot priložnost za rast in učenje in tako je celotna izkušnja dobila čisto drugačen pomen.

Življenje je resnično lepo in čudovito, le naučiti se moramo, da ga tako vidimo. Ne dopustite, da bi ga zapravili z jezo ali slabo voljo. Raje si na obraz narišite nasmešek, ki v trenutku ustvari pozitivne vibracije. Kakršno energijo oddajaš, tako tudi prejemaš. Vsi smo veseli, kadar se nam zgodi kaj lepega, kajne? Poskrbimo, da bomo vedno dali to tudi naprej.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Kako se spopademo z vsakodnevnimi izzivi? appeared first on Sijem.si.