Facebook me je ujel v svoje ‘kremplje’ in še preden sem se tega zavedala, sem prebrala nešteto objav, komentarjev in člankov. Ne rabiš biti psiholog, da spoznaš človeka. Dovolj je, da prebereš kako razmišlja. V poplavi vsega prebranega, sem zaznala toliko sodb, egoizma, obupa, jamranja, maščevanja in superiornosti. Le en komentar je bil, če lahko temu tako rečem – človeški. V ozadju nekaterih objav se skriva občutek manjvrednosti, katerega skušajo utišati s hvalo ‘prijateljev’. Potem so tu objave ‘kvazi gurujev,’ ki so polne sodb, duhovnega ega in s tem daleč od duhovnosti. Neslo me je še globlje…do maščevalnosti v objavi osebe, ki se ukvarja z energijami.

Skoraj tudi mene prevzame vprašanje, ki si ga ponavlja večina ljudi: ”Kam je šel ta svet?”

V upanju, da bom vendarle še kje našla kanček človečnosti, naletim na objave bolj znanih javnih oseb (tudi iz področja duhovnosti), ki pozivajo k morali in nasprotujejo sovražnemu govoru. Končno nekaj človeškega – si mislim. Dokler ne ugotovim, da je bil pravi motiv objave zgolj promocija lastnega ‘biznisa’.

Tokrat sem se čisto zares vprašala: ”Kam smo šli, kot družba?” in ”Kaj lahko jaz naredim glede tega?

Kot človek čutim dolžnost, da temu svetu nekaj dam. Da spodbujam vrednote, ki lahko naredijo ta svet lepši. Ne, nisem svetnica in nisem ‘razsvetljena’. Nisem bolj ‘papeška’ od papeža. A nikoli ne bom obupala. Ne kupim stavka: ”Saj sveta tako ali tako ne moremo spremeniti.”

Ker vem, da ga lahko. A le, če vsak začne najprej spreminjati svoj svet. Pa ne tako, da se potopi v svojo cono ‘udobja’ in tam ostane, temveč tako, da resnično postane sprememba, ki jo želi videti v svetu.

Želim, da se vsak od nas vpraša:

Kakšen je namen mojega bivanja na tej Zemlji? Zakaj sem tu? Kaj lahko jaz prispevam svetu?

Vsak od nas v sebi nosi nekaj, kar ta planet potrebuje. Kaj ko bi vsi poiskali to v sebi in prispevali svoj košček sestavljanke? Kaj bi se zgodilo, če bi vsi kadar imamo priložnost, širili resnico, iskrenost, poštenost, strpnost? Kaj ko bi enkrat za vselej prenehali soditi sebe, svoje telo in svoje življenje in se začeli ceniti in spoštovati? Kaj če bi prenehali soditi druge in bili pripravljeni pogledati kaj človek nosi v sebi, ne na sebi? Kaj če bi se odprli za to, da bi pri drug drugem najprej videli dobro? Kaj če bi si večkrat povedali kaj cenimo pri drugem, kakšne vrednote in sposobnosti imamo?

Kakšen bi bil svet, če bi vsak pri sebi naredil te korake? Nikogar ne rabimo, niti ne moremo spremeniti. Nikomur ne rabimo ničesar dokazovati. Zgledi vlečejo sami po sebi. Začnimo pri sebi. In ne, ni nas premalo, ki tako mislimo. Samo prevečkrat zapademo v zaključke, da nekaj ni možno in nato obupamo.

Kaj bi se zgodilo, če bi se vsak od nas čisto vsak dan zjutraj vprašal:

”Kaj lahko danes storim, da svetu prispevam to, kar potrebuje?”

Si za?

Postavi vprašanje in bodi pozoren/a na situacije in dogodke v dnevu. Ko začutiš, da si lahko s svojim dejanjem nekomu ali nečemu v doprinos, stori to. Brez kakršnegakoli motiva, hvale in pričakovanja.

Kakšen zgled smo lahko drugim, če najprej spremenimo sebe?

Kakšen doprinos smo lahko celemu svetu, če stopimo skupaj?

Z ljubeznijo,

Monika

The post Kaj lahko jaz prispevam svetu? appeared first on Sijem.si.