V poplavi razburkanih čustev, ki sem jih v zadnjem času občutila tudi sama, sem se začela spraševati tudi o tem, ali je človek, ki se ukvarja z osebnostno in duhovno rastjo sploh lahko žalosten ali jezen? Ker tega se od take osebe vendar ne pričakuje.

Če si duhoven, pa si res ne smeš dovoliti, da te prevzamejo čustva, saj vendar toliko veš o vsem tem. Od vseh ljudi, bi moral ravno ti vse to obvladovati, biti miren in poln ljubezni. Pričakovanja, ki jih sprejemamo od okolice, zahtevajo tudi ogromno odgovornosti. In včasih je to v veliko breme.

Kdor misli, da smo vsi ljudje, ki na kakršenkoli način pomagamo drugim popolni, se moti. Noben človek na tem svetu ni popoln. In vsi ljudje smo sestavljeni iz čustev. Pozitivnih ali negativnih, kot jih pač že označujemo. To je dejstvo, ker smo v svojem bistvu le ljudje. In povsem normalno je, da vsak človek kdaj občuti jezo, žalost ali bes. Tako kot je normalno, da občuti tudi veselje in radost. A zdi se, da smo ljudje, ki se ukvarjamo z delom na sebi ali z duhovno rastjo, sprejeti le takrat, ko smo veseli, srečni in nasmejani. Pretirano jezen pa ne smeš biti, ker to ni ‘sprejemljivo’. Popolni bi morali biti tudi vsi psihologi, psihoterapevti in terapevti vseh vrst. Pa mislite, da bi to res bilo normalno?

Kdor pravi, da nikoli ne občuti jeze, laže drugim ali pa celo tudi samemu sebi. V tem primeru negativna čustva le potlači, to pa vodi do še večjih težav, dolgoročno pa tudi v bolezen.

Normalno in zdravo je, da svoja čustva izrazimo, ko jih občutimo. Pomembno je, da jih ne potlačimo, ampak si jih enostavno dovolimo občutiti in izraziti. S tem si dovolimo biti tudi ranljivi. In nič ni narobe s tem, če to tudi pokažemo, namesto, da se skrivamo za masko ‘popolnih in močnih terapevtov ali duhovnih učiteljev’. S tem pokažemo, da smo tudi mi le ljudje. Da smo naravni in avtentični. Da smo plus in minus. Dan in noč. Svetloba in tema. Jing in jang. To je prava duhovnost.

Okolica in mediji nas že tako ali tako zasipavajo s ‘popolno’ predstavo o ‘popolnem’ življenju, ki je ne le nerealna, temveč tudi nevarna. Stremeti k popolnosti ne vodi nikamor drugam kot le v trpljenje. Ali si res želimo dajati tak zgled? Sama menim, da je prav, da vam pokažem tudi svojo ‘nepopolnost’. Ker vam želim sporočiti, da ste tudi sami popolni v svoji nepopolnosti. Da ste vredni, sprejeti in čisto v redu, takšni kot ste. Tudi takrat, ko občutite žalost, jezo ali bes.

• Kljub temu, da sem vaditeljica joge smeha, tudi jaz občutim žalost, jezo ali bes. Pridejo dnevi, ko tudi meni ni do smeha.
• Kljub temu, da vodim meditacije, tudi jaz še nisem razsvetljena.
• Kljub temu, da izvajam reiki tretmaje in se ukvarjam z energijo, se tudi sama znajdem v neravnovesju.

Življenje ni nikoli le črno ali belo. Obarvano je z mnogimi barvami in odtenki. Vsak dan se srečujemo z različnimi življenjskimi izzivi in preizkušnjami. In vse to nas bogati z dragocenimi izkušnjami, ki nam pomagajo, da rastemo iz dneva v dan.

Kadar smo srečni, veseli, zaljubljeni in nasmejani, običajno nimamo težav z obvladovanjem teh čustev.

Kadar smo žalostni ali jezni, pa je pomembno le to, da si ta čustva dovolimo priznati, jih začutiti, izraziti in ozavestiti vzrok za te občutke. Da se vprašamo, kaj je tisto, kar je v nas, da je vzbudilo te občutke? Zakaj me je ta situacija tako razžalostila? Kaj me je tako močno razjezilo? Zakaj ob tej osebi tako hitro pobesnim? Zavedanje je že prvi korak k rešitvi. In nič ni narobe, če se kljub zavedanju, naslednjič spet znajdemo v podobni situaciji. Vsakič se naučimo nekaj novega in vsaka situacija nosi svoje sporočilo. Pomembno je le to, da ga poskusimo razumeti in da se ob tem ne obsojamo.

Jezni, srečni, besni, veseli, žalostni, radostni, razočarani, zaljubljeni, samski, nasmejani, okrogli, vitki, majhni, visoki…

…takšni kot ste, ste v redu. Ste dovolj. Ste vredni. Ste sprejeti. Ste ljubljeni.

Vesolje/Kreator/Bog/Energija/Višja sila (katerikoli izraz vam je bližje) vas sprejema in brezpogojno ljubi, takšne kot ste.

In naslednjič, ko občutite jezo, izrecite najmočnejšo mantro: FUCK! Ja, prav ste prebrali… FUCK!

Tisti, ki pa še vedno menite, da duhovni ljudje ne smemo biti jezni, pa naj vas šokiram, da to mantro priporoča sam OSHO!

To so njegove besede:

”One of the most interesting words in the English language today is the word `fuck’. It is a magical word. Just by its sound it can describe pain, pleasure, hate and love.”

As you can see, there are many words with the versatility of fuck. Besides the sexual meaning, there are also the following uses:

Ignorance: Fucked if I know.
Trouble: I guess I am fucked now!
Fraud: I got fucked at the used car lot.
Aggression: Fuck you!
Displeasure: What the fuck is going on here?
Difficulty: I can’t understand this fucking job.
Incompetence: He is a fuck-off.
Suspicion: What the fuck are you doing?
Enjoyment: I had a fucking good time.
Request: Get the fuck out of here.
Hostility: I’m going to knock your fucking head off.
Greeting: How the fuck are you?
Apathy: Who gives a fuck?
Innovation: Get a bigger fucking hammer.
Surprise: Fuck! You scared the shit out of me!
Anxiety: Today is really fucked.

”And it is very healthy if every morning you do it as a transcendental meditation just when you get up, first thing, repeat the mantra “fuck you” five times; it clears your throat too!”

Želim vam ‘fucking’ čudovit december!

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Duhovni ljudje ne smemo biti jezni. Ali res? appeared first on Sijem.si.

Kaj narediti v primeru, ko tega ne zmore eden od njiju? Kako se ob tem počuti druga oseba? Običajno prevzame vso breme nase in se trudi, da bi rešila njun odnos. Čeprav se zaveda, da sta za odnos potrebna dva, ji čustva, ki jih goji do svojega partnerja ne dopuščajo, da bi kar tako odnehala. Trudi se na vse možne načine, vztraja in išče rešitve, a zdi se da nič ne pomaga.

Ne želi odnehati in kar tako obupati, ker ji ni vseeno. Ljubezen je še tam. Ni se ohladila. Ampak kako naprej? Kje je tista zdrava meja, ko je še vredno vztrajati in kako vemo, da je napočil čas, ko je bolj prav odnehati?

Ko si prvič postavimo takšno vprašanje, mislim, da smo že zelo blizu te meje. Včasih se partnerja odločita za nek ‘premor,’ da bi si vzela čas zase, o vsem skupaj razmislila in ugotovila ali je ljubezen na obeh straneh še dovolj močna in vredna truda. Po mojem mnenju, je ljubezen še vedno prisotna. Zameglile so jo druge težave in posledično vplivale tudi na odnos.

Ko sta partnerja na takšni ‘pavzi’ se v misli prikradejo lepi trenutki, ki sta jih doživela skupaj. Vsem lepim spominom in občutkom, se pridruži tudi žalost. Smešno je, kako začnemo pogrešati tudi vse stvari, ki so nam šle prej blazno na živce. Kar naenkrat bi dali vse, da bi spet čutili to bližino, z vsemi napakami vred. Prej nam je bilo težko, ko smo se na osebo jezili, zdaj pa bi dali vse, samo da bi imeli nekoga, na katerega se lahko jezimo. Prej nam je šlo na živce, ko je bilo potrebno zlikati toliko srajc, zdaj si želimo, da bi imeli nekoga, za kogar mu jih lahko zlikamo.

A vseeno morata oba ob vsem tem prisluhniti sebi in svoji duši. Kdo sem? Kaj si želim od življenja? Kakšen odnos si želim?

Če si želimo, da se odnos nadaljuje za vsako ceno in smo pripravljeni še naprej vztrajati v odnosu, v katerega eden vlaga več od drugega, pomeni da smo ljubezen zamenjali z odvisnostjo in pretirano navezanostjo. V takšnem odnosu ne bomo nikoli srečni.

Smisel partnerskih odnosov ni le to, da so. Naša sreča ne sme biti odvisna od tega, da imamo partnerski odnos, pa četudi ni tak, kot bi si želeli. Naša sreča je odvisna samo od nas samih. Samo mi sami si lahko damo največ ljubezni. Naloga vsakega posameznika je, da osreči samega sebe. Da v življenju počne tisto, kar ga osrečuje. In ko se združita takšna partnerja, ki samega sebe ljubita, cenita in spoštujeta, si lahko svoje že tako srečno življenje le še olepšata. Takšen odnos je izpopolnjujoč, poln ljubezni, radosti in zdi se, da je vse mogoče. Da skupaj resnično lahko premikata gore. Kot bi se sreča podvojila. Seveda to ne pomeni, da v takšnem odnosu ni težav, a premagujeta jih veliko lažje kot ostali.

Kaj storiti, ko smo v odnosu s partnerjem, za katerega se zdi, da je izgubil tisto iskrico sreče v očeh? Mi jo še vedno vidimo, ker vemo, da je bila nekoč tam. Vemo, da se skriva, globoko nekje, a ne znamo je obuditi, ker nimamo te moči. Težko nam je ob pogledu na to osebo in naredili bi vse, da bi bila srečna, ker jo tako zelo ljubimo. Še težji pa je občutek, ko se zaveš, da ob tem trpiš tudi sam in da to močno vpliva tudi nate. Vztrajaš in vztrajaš, še vedno ljubiš, a vseeno čutiš, da nadaljevati na tak način nima smisla.

Če partner sam ne najde sreče znotraj sebe, če se sam nima dovolj rad, mu druga oseba nikoli ne bo zapolnila te luknje. Pa čeprav se zdi, da je njena ljubezen brezmejna. Potrebno se je zavedati, da dokler partner svoje ljubezni najprej ne najde v sebi, je ne bo nikoli zmogel dati v odnos in nikoli ne bo čutil, kako močno ga zares ljubimo. Čeprav boli in čeprav je ljubezen še vedno močna, je čas, da prenehamo z borbo in samo sprejmemo situacijo, takšno kot je.

Ko partnerju želimo le najboljše, tudi če to pomeni, da v njegovem življenju morda ne bo več prostora za nas, pomeni, da je naša ljubezen do njega in do nas samih tista prava.

Sprejmite takšno situacijo in ga spustite. Če se vrne ali če se ne, zaupajte, da bo razplet (kakršenkoli že), v najboljše in najvišje dobro vaju obeh.

Želim vam lep december, poln ljubezni (najprej do samih sebe).

Z ljubeznijo,

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Partnerski odnosi – vztrajati ali odnehati? appeared first on Sijem.si.

Naj je lepa ali pa malce manj lepa. Poznana nam je. V življenju pa se najbolj domače počutimo prav ob poznanih stvareh. Zavedno ali nezavedno iščemo to poznano okolje v partnerskih odnosih. Ustvarjamo enako okolje z drugimi igralci. En drugemu odigravamo ene in iste scenarije. Scenarije iz našega otroštva, scenarije odnosov naših staršev, scenarije odnosov naših starih staršev … Ponavljamo enake vzorce in v odnosu s partnerjem en drugemu pritiskamo ravno na tiste točke, ki najbolj bolijo. Sledijo prepiri, žalost, jeza, razočaranje, bolečina.

In kaj sedaj?

Danes se zdi, da je vse hitro nadomestljivo. Ko se nekaj pokvari, vržemo stran. Kupimo novo. Svet je tako narejen.

Ko se je nekaj pokvarilo v času naših dedkov in babic, so stvar popravili. In spet je delovala.

In točno to je smisel odnosov. Tega pa nam v današnji družbi precej manjka.

Že dlje časa opazujem pare in vsakič znova me preseneti to, kako nekateri hitro obupajo in vržejo puško v koruzo. Nekaj prepirov in že sledi ”midva pač nisva za skupaj!” Nekateri zvalijo vso krivdo na partnerja, češ da je vsega on kriv in gredo v lov za naslednjim popolnim partnerjem.

A tega popolnega partnerja ni. V življenje vstopi le še en nov igralec, ki ima v rokah isti stari scenarij. In tako se odnosi vrstijo en za drugim, težave pa ostajajo enake. Tako lahko ponavljamo v nedogled, vendar ali si res želimo takšnega življenja? Globoko v sebi vsi hrepenimo po ljubezni. Po tisti pravi, pristni ljubezni. Ko veš, da si ljubljen, ko veš, da se lahko na nekoga zaneseš, ko ti je težko. Vsi si globoko v sebi želimo osebe, ki nam bo stala ob strani ne le v dobrem, ampak tudi v slabem.

Za tak odnos pa je potrebno konkretno zavihati rokave. Tak odnos ne pade iz neba, kot prikazuje Hollywood. Tak odnos ni pravljična iluzija, ki se nam bo nekoč usodno zgodila in takrat bomo končno odrešeni vseh napornih partnerjev. Tak odnos ne potrka na vrata. Tak odnos je potrebno ustvariti! Nihče ni rekel, da je lahko. Je pa vredno truda.

Zato je potrebno dobro razmisliti, ali je res tako hudo, da na obzorju ni več druge rešitve kot je razhod? Potrebno se je vprašati: Ali sem naredil/a resnično vse? Ali najina ljubezen res ni več tako močna, da bi lahko šla čez to?

Potrebno se je spomniti, zakaj sva postala par? Kaj je bilo tisto, kar naju je tako zelo privlačilo drug na drugem, da sva se noro zaljubila?

Včasih resnično ni druge poti, v veliki večini primerov pa je. Vprašanje je le, ali sta partnerja dovolj močna?

Ko nastane težava, jo je potrebno rešiti. Ko nastane naslednja, jo je potrebno rešiti. Ko nam partner zrcali naš pretekli vzorec, je to z namenom, da ga končno razrešimo. Partnerstvo je čudovita priložnost za osebno rast, a le če smo pripravljeni zares odpreti oči. Za vse prepire smo lahko hvaležni, ker se le tako lahko naučimo največ prav o sebi. Partner nam včasih postavlja kažipote na precej zastrašujoče poti naše osebnosti. Naša naloga je, da prehodimo te poti in se iz vsake ovire nekaj naučimo, ne da se jim v velikem loku izognemo. Ko to storimo, ko se spustimo globlje vase in se zazremo v svojo temno plat, se začnemo zares spoznavati, sprejemati. Ko začnemo spreminjati sebe, si damo možnost postati boljša oseba in boljši partner.

Partnerstvo je sodelovanje, spodbujanje, podpora, pomoč, sočutje, vztrajnost, potrpežljivost, iskrenost. Vse to je ljubezen.

Je osebna rast v dvoje. Vsak zase in skupaj. In tak odnos ne pokvari.

Naredite prvi korak, poglobite se vase, meditirajte in najprej naredite spremembo pri sebi. Tako boste pripravili močne temelje, na katerih lahko zgradite osrečujoč partnerski odnos.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Se najin odnos še da rešiti? appeared first on Sijem.si.

V prejšnjem članku sem že pisala o tem, da je recept za srečo odvisen le od nas samih. Vsakodnevnim življenjskim izzivom se ne moremo izogniti, lahko pa vplivamo na našo reakcijo, ko se nam le-ti zgodijo. Če smo sproti, vsakodnevno zavestno prisotni tukaj in zdaj, lahko vsak izziv spremenimo v priložnost za učenje. Vedno imamo dve možnosti: lahko dopustimo, da nas na videz nepomembne vsakodnevne situacije popolnoma iztirijo, lahko pa jih uporabimo za našo osebnostno rast. Če to prakticiramo vsak dan sproti, se o sebi vsak dan naučimo nekaj novega in sčasoma spremenimo pogled na življenje.

Tokrat vam bom opisala enega od mojih običajnih dni, ko sem morala po opravkih. Situacije v katerih sem se znašla, niso nič posebnega in se vsem nam dogajajo na dnevni ravni. Kar vam želim sporočiti je to, da s svojo reakcijo in s svojim pogledom na situacijo, vplivamo na potek celotnega dne. Lahko se jezimo in si zaradi enega dogodka zjutraj pokvarimo ves preostanek dneva, lahko pa imamo ravno zaradi tega dogodka dan še bolj čudovit. Preverite, kako bi odreagirali vi in kakšen bi bil vaš preostanek dneva.

Danes zjutraj, se je moj dan pričel brez kakršnihkoli posebnosti. Popila sem jutranjo kavico in pred prihodom moje prve stranke, hitro šla po nekaj opravkih. Morala sem v trgovino po hrano in na pošto. Seveda sem si kot vedno, vse do minute natančno ‘splanirala,’ ker sem predvidevala, da lahko naletim na gnečo in sem šla zato toliko prej od doma. Sicer nerada hodim v trgovine kadar je gneča, ker mi priznam, skoraj vedno zmanjka potrpljenja. Ko se mi najbolj mudi in se postavim v najkrajšo vrsto, je vedno pred mano nekdo, ki je najbolj počasen. Če ne on, pa blagajničarka. Toda danes imam več kot dovolj časa in se mi nikamor ne mudi.

Najprej sem šla v trgovino, naložila vse v voziček in se kot vedno, postavila v najkrajšo vrsto na blagajnah in zložila stvari na tekoči trak. Pred mano stoji starejša gospa, pred njo starejši gospod, za blagajno pa očitno čisto nova prodajalka. Globoko vdihnem, pogledam na uro in se v isti sekundi odločim, da se danes ne bom jezila, ampak se bom raje preprosto nasmehnila in opazovala dogajanje z drugačnimi očmi.

In res. Blagajničarka je rabila kar nekaj časa, da je postregla gospoda. Gospa pred mano je bila že čisto živčna. Opazovala sem jo in v njej prepoznala sebe. Kako brez veze, sem si mislila. Čisto nič hitreje ni prišla na vrsto s tem, ko je zmajevala z glavo in gledala gospodu pod roke kaj toliko časa počne. Ustvarila je le negativno energijo, ki jo je verjetno potem spremljala skozi cel dan. Blagajničarka je opazila njeno nestrpnost in se začela opravičevati.

Medtem sta dve gospe za menoj že komentirali, kako se vedno postavita v najkrajšo vrsto in vedno čakata dlje kot ljudje v daljših vrstah. Hmmm, znano. Negativna energija pred menoj, negativna energija za menoj. Jaz pa z nasmeškom stojim sredi vrste in le opazujem. Končno opravim nakup, blagajničarki zaželim lep dan in grem. Pogledam na uro in ugotovim, da imam še dovolj časa, da pravočasno pričnem z delom, če bom le dobila kakšno prosto parkirno mesto pred pošto.

Odpeljem se z avtom in v mislih naročim Vesolju, naj mi priskrbi prosto parkirno mesto. Prispem do pošte in pred mojimi očmi se ravno tisti trenutek nekdo odpelje ven. Zahvalim se Vesolju in parkiram. Vstopim v pošto in spet je pred menoj gneča.

Stojim v vrsti, opazujem ljudi. Nasmejana in še vedno hvaležna za parkirno mesto. Potem pa opazim pred menoj gospoda, ki je bil očitno na enaki frekvenci kot jaz. Prišel je z dvema paketoma, ki ju je moral oddati. Gospa za pultom pa že čisto živčna, ker paketoma manjka neka oznaka, ki bi jo moral gospod prilepiti že prej. Njegova reakcija me je tako lepo presenetila, da sem bila v trenutku še boljše volje. Gospo je pomiril s tako prijaznimi besedami, da enostavno ni mogla biti več živčna. Enostavno je uredil situacijo, popolnoma prijazno, brez slabe volje in jeze, čeprav se mu je mudilo. Ob tem pa gospe še pihal na dušico. Skoraj se je tudi na njenem obrazu narisal nasmešek, ampak ga je namerno malce prikrila.

Gospod se nato opraviči vsem, ki čakamo, ker bo rabil še kar nekaj časa. ‘Brez problema,’ rečem. Na sosednjem okencu pa enako dolga vrsta. Čakam, nekje na polovici med vrstama, medtem ko pride nekdo za mano in me vpraša v kateri vrsti stojim. Pa mu rečem, da v tisti, ki se bo prej sprostila. Iz njega izvabim glasen smeh, potem pa me potreplja po rami in pohvali mojo iznajdljivost. Ko sem odhajala, sva drug drugemu z nasmeškom zaželela lep dan še naprej.

Ko sem se nasmejana in mirna peljala nazaj domov, pa mi je Vesolje namenilo še eno sporočilo v obliki številk, ki sem jih opazila na avtomobilski tablici: 777 – ”Zagotovo ste na pravi poti na vseh življenjskih področjih. Ostanite uravnoteženi in duhovno ozaveščeni, da bi zmogli nadaljevati po tej svetli poti.” (vir: Doreen Virtue, Angelska števila: angeli pojasnjujejo pomen števil v vašem življenju)

Verjetno ne rabim poudarjati, da mi je tole jutro dalo veliko zagona skozi celoten dan.

Čisto preprosto, popolnoma vsakdanje doživetje, ampak obenem tako drugačno. Tako posebno. Kako se vse spremeni, ko na situacijo pogledamo z drugimi očmi. Ko opazimo drobne malenkosti, pozornosti in ob njih znamo občutiti radost, veselje in hvaležnost. Ko se nas dotakne preprosta lepa beseda popolnega neznanca. Ko sprejmemo ljudi take kot so in spustimo vse sodbe in pričakovanja.

Predstavljajte si, kako bi se moj dan odvil, če bi se že v trgovini začela jeziti in pritoževati. Prepričana sem, da pred pošto ne bi našla parkirnega mesta in da bi zato v vrsti čakala še dlje. Ker bi se mi mudilo, bi postajala bolj in bolj jezna in prav zagotovo, bi mi pozitivna naravnanost gospoda s paketi šla na živce. Preostanek dneva bi nadaljevala v takšni energiji in to prenesla tudi na druge. Moj dan bi se končal porazno. Namesto tega, se je moj dan odvil čudovito, ker sem se že zjutraj odločila za to. Izzive sem vzela kot priložnost za rast in učenje in tako je celotna izkušnja dobila čisto drugačen pomen.

Življenje je resnično lepo in čudovito, le naučiti se moramo, da ga tako vidimo. Ne dopustite, da bi ga zapravili z jezo ali slabo voljo. Raje si na obraz narišite nasmešek, ki v trenutku ustvari pozitivne vibracije. Kakršno energijo oddajaš, tako tudi prejemaš. Vsi smo veseli, kadar se nam zgodi kaj lepega, kajne? Poskrbimo, da bomo vedno dali to tudi naprej.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Kako se spopademo z vsakodnevnimi izzivi? appeared first on Sijem.si.

Seveda ni vse vedno tako, tudi jaz imam kdaj ‘slab dan’ ali pa pride trenutek, ko me prevzamejo negativne misli. Razlika je le v tem, da se tega hitro zavem in se osredotočim na rešitev.

IN KAKŠNA JE TA ‘SKRIVNOST,’ ZARADI KATERE SEM TAKŠNA KOT SEM?

Formula za uspeh je lahko zelo enostavna, ali pa zelo težavna. Odvisno je od nas samih. Tukaj ne gre za lažno prepričevanje samega sebe in drugih da si pozitiven, medtem ko pometaš težave pod preprogo. Tu ni prostora za maske in neiskrene nasmeške, medtem ko te od znotraj razjeda negativa. Če hočemo biti zares srečni, zadovoljni sami s seboj, moramo najprej razumeti in dobro spoznati samega sebe. Ko to dosežemo, lahko še tako težke preizkušnje obrnemo sebi v prid in takrat se začne naš pozitivni odnos kazati tudi navzven.

KAKO DO TEGA?

Zapomnimo si, da ima vsaka stvar ali dogodek svoj namen. VEDNO. Morda tega v tistem trenutku nismo zmožni razumeti, kaj šele sprejeti. Predvsem ne takrat, ko se nam zgodi kaj resnično hudega. Takrat je dobro na vse skupaj pogledati z druge perspektive in se vprašati: ”Zakaj je ta stvar dobra zame? Kaj se moram iz tega naučiti? Kakšni občutki so se ob tem pojavili in kaj mi sporočajo?”

Morda si bomo s tem že na marsikaj odgovorili sami in bo pogled na situacijo takoj povsem drugačen. Ni pa nujno, lahko da potrebujemo še eno dodatno lekcijo, da bomo končno razumeli. In tudi ta bo imela svoj namen. Pomembno je to, da znamo na vse pogledati z drugimi očmi, se nekako oddaljiti od sebe, da se lahko bolje spoznamo. To se mogoče sliši čudno, ampak je resnično.

Mogoče vam bo lažje, če boste nase gledali kot na neko tretjo osebo. Postavite se v vlogo njenega prijatelja in poglejte na situacijo skozi njegove oči. Slika bo lahko takrat čisto drugačna. In prav rado se zgodi, da kar naenkrat ne bo več tako grozna, kot se nam je zdela prej, ko smo jo videli tako zelo subjektivno. Marsikaj se nam tako lažje razjasni in lažje razumemo namen vsega tega. In ko enkrat razumemo ta namen, osvojimo še eno lekcijo življenja in gremo naprej popolnoma sveži, novim izzivom naproti.

Dokler pa ne razjasnimo svojih misli, si ne priznamo določenih občutkov, se ne poslušamo, ne delujemo v skladu s samim seboj. In takrat obstanemo na mestu. Življenje nam bo dajalo eno in isto lekcijo, dokler je ne bomo osvojili. Zato nekateri ljudje govorijo, da se jim konstantno dogajajo iste stvari. Kako tudi ne, saj vendar konstantno ponavljajo iste napake.

Življenje je podobno matematiki. Dokler ne osvojimo seštevanja in odštevanja, ne moremo znati množiti. Če ne želimo za vedno ostati v prvem razredu, se moramo najprej naučiti teh osnov. In ko osvojimo to znanje, lahko postopoma napredujemo do reševanja najbolj zapletenih enačb. Da pa bi pri reševanju enačbe dobili najvišji rezultat, se moramo naučiti, kako – pretvoriti v +. Recept za srečo je v nas samih. Mi ustvarjamo našo realnost in vse je odvisno od naše percepcije. Ali bomo na življenje gledali negativno ali pozitivno je odvisno le od nas samih. Lažje pa je, če izberemo pozitivno.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Kako v resnici postanemo in ostanemo pozitivni? appeared first on Sijem.si.

V nedeljo zvečer, smo lahko spremljali finale naših košarkarjev, ki so se z vsemi močmi borili za naslov evropskega prvaka. Sama nikoli nisem spremljala košarke, to tekmo pa sem si ogledala. Fantje so dali resnično vse od sebe in v vsakem primeru smo lahko zelo ponosni, da imamo v Sloveniji tako dobre igralce. A po tako napeti igri, priznam, da je tudi meni odleglo, ko so dosegli zlato medaljo. Pa ne zato, ker bi bili v primeru poraza zato kaj slabši, temveč zato, ker so si to res zaslužili.

Ko sem spremljala tekmo, sem bila navdušena nad izjemno vztrajnostjo naših igralcev. Čutilo se je, da so zelo povezani med seboj, čutil se je ekipni duh. Še posebej pa me je navdušila neverjetna osredotočenost Gorana Dragića. Nič ga ni zamajalo, ko se je odločil, da bo metal na koš tudi iz skoraj nemogočih razdalj. Ker do sedaj nisem spremljala košarke, niti nisem dobro poznala igralcev, sem si rekla: ”Uauuu, ta fant pa ima nekaj več. Ta osredotočenost na cilj, ta samozavest lahko izvira le iz pozitivne naravnanosti.” Seveda so tudi ostali igralci resnično dokazali svoje sposobnosti, a vendar sem še posebej čutila Goranov pozitiven odnos in energijo, ki jo prenaša tudi na svoje soigralce.

Po tekmi pa sem naletela na članek, v katerem sem dobila potrditev. Ko sem prebrala njegovo izjavo, mi je bilo jasno vse:

Goran Dragić: ”Ponosen sem, da sem kapetan teh fantov. Vsi delamo sto na uro za skupni cilj. Fante bodrim od prvega dne dalje in tudi pred polfinalom sem imel govor. Povedal sem jim, da moramo uživati v igri, saj smo si to zaslužili. Moramo se smejati tudi, ko nam ne gre dobro, saj sta smeh in veselje nalezljiva, in ko drugi fantje vidijo, da se midva z Luko smejeva in veseliva, so tudi oni bolj sproščeni. Prav ta sproščenost je po mojem ključ do uspeha.”

(Vir: Goran Dragić prvi kandidat za MVP evropskega prvenstva, Delo, 15.9.17)

Kot vaditeljica joge smeha, si ne morem kaj, da mi ob prebranem ne bi zastal dih. ”To je to,” sem si rekla. Smeh je gorivo za pozitivno naravnanost do življenja. In prav ta pozitivna naravnanost je tista, ki nas popelje do katerekoli zmage. Košarkarske ali življenjske. In resnično sem bila navdušena nad tem, da se tudi Goran tega zaveda. Njegov nasmeh je tako nalezljiv, da seže do vseh televizijskih ekranov. Njegova pozitivna energija je zaobjela vso Slovenijo. In to nas je popeljalo do zmage.

Tako kot pravi Goran, moramo se smejati tudi, ko nam ne gre dobro, saj sta smeh in veselje nalezljiva. Tako na parketu, kot v vsakdanjem življenju. Smeh je zelo pomemben za naša življenja in ima ogromno pozitivnih učinkov. Ko se smejimo, se v našem telesu sproščajo endorfini, ki so naravno pomirjevalno sredstvo. Med smehom se zmanjšuje raven kortizola (stresnega hormona), sprošča pa se serotonin, ki mu po domače pravimo ‘hormon sreče.’ Smeh nas torej resnično sprosti, umiri in napolni s svežo energijo. Poleg fizičnih učinkov, pa ima smeh močan vpliv tudi na naše duševno stanje.

Ko se veliko smejimo, razvijemo pozitiven odnos do življenja in na težave začnemo gledati z drugačnimi očmi. Pridobimo zavedanje, da po vsakem dežju posije sonce in se namesto na težave, osredotočimo na iskanje rešitev. Smeh povečuje tudi našo samozavest in kreativnost. Smeh nas resnično spremeni, postanemo boljši človek in ta energija se širi tudi na našo okolico. Vpliva na vse okoli nas, izboljša naše odnose in nas še bolj poveže.

In tudi ko nimamo razloga za smeh, ko nam ne gre dobro, se moramo smejati. Ravno v teh trenutkih je to še bolj pomembno. Znanstveno je dokazano, da naše telo ne loči med iskrenim in igranim smehom. Oba imata popolnoma enake fizične in psihološke učinke. In naša drža v trenutku spremeni tudi naše počutje. Kadar se torej počutimo slabo, ko nam nekaj ne gre, je najboljša prva pomoč ta, da se zravnamo in kotičke ustnic obrnemo navzgor. Že samo s tem v hipu spremenimo svojo energijo in se osredotočimo na rešitve. Če pa se za vsaj eno minuto potrudimo še glasno smejati, pa je uspeh zagotovljen.

Kot pravi Goran, smeh in veselje vodita do sproščenosti, prav ta sproščenost pa je ključ do uspeha. Smejte se vsak dan, vsaj 5 do 10min dnevno. Opazujte svoje počutje, opazujte kako se skupaj z vami spreminja tudi vaša okolica. Opazujte svoje misli in energijo. Smeh je najboljše zdravilo, ki ga imamo na voljo v vsakem trenutku popolnoma brezplačno. Le odločiti se moramo zanj, tako kot Goran Dragić.

Sprejmite smeh v vaše življenje, kajti ta je ključ do uspeha in osebne zmage.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Zakaj je nasmeh Gorana Dragića tako nalezljiv? appeared first on Sijem.si.

Ni mi do smeha! Oh, kako te razumem…

Letos sva se s partnerjem udeležila 4-dnevnega seminarja Tonyja Robbinsa (Unleash the power within). Kdor ga pozna, ve da je to izjemen človek, če ga ne poznate, pa vam toplo priporočam, da si ogledate kakšen njegov video posnetek. Če se je kdo udeležil njegovega seminarja ve, kako zelo intenziven je in kakšen pečat ti pusti v srcu. Tony te pripravi do tega, da razgališ vsa svoja čustva in izjokaš vso svojo temo z namenom, da najdeš moč v sebi in da življenje resnično začneš ŽIVETI v vsej svoji lepoti. Z vami bi rada delila svojo zgodbo, ki sem jo doživela na seminarju.

Prvi dan seminarja sem mislila, da se v meni ne bo nič premaknilo, ker večino stvari, ki nam jih je predal, sama že živim. Najbolj mi je bilo všeč to, da je ves čas poudarjal kako pomemben je smeh. Kot vaditeljica joge smeha sem bila nad tem seveda zelo navdušena. Tony je rekel, da v dvorano vedno vstopimo in jo zapustimo z nasmeškom. Mala malica, sem si rekla.

Naslednji dan smo začeli ‘kopati’ globlje po sebi, predelovali smo stare vzorce in se soočali s svojimi največjimi strahovi. Naj povem, da je bil seminar zelo intenziven tudi časovno (po 12, 14 ur dnevno, skoraj brez pavz) in da je bilo v dvorani 10.000 ljudi. To je bil zame velik izziv, ker imam rada svoj mir in take mase ljudi ne prenašam dobro. Če je le možno, se izognem večjim nakupovalnim centrom, tam pa sem bila postavljena pred veliko preizkušnjo. V enem dnevu so na dan prišla vsa mogoča čustva. Mešala so se jeza, bes, žalost, sreča, veselje, hvaležnost, strah…pa sto metrov dolge vrste na wc-jih, neprespana noč, neskončne vrste za kavo, masa ljudi v katero se dobesedno zaletavaš, poleg tega pa se intenzivno ukvarjaš sam s sabo in s svojo rastjo.

Tisti dan sem mislila, da se mi bo zmešalo in da tega ne bom zmogla. Jezna sem bila na vse, žal mi je bilo da sem tam in v dvorano sem vstopila z resnično mrkim pogledom. Ekipa Tonyja Robbinsa je ves čas skrbela za visoko raven energije v dvorani in ko si po pavzi vstopil vanjo, ti je vsaj 10 ljudi namenilo širok nasmešek in dalo ‘petko’. Tisti dan so mi šli vsi izjemno na živce. Vsem sem se želela izogniti in najraje bi se skrila v kot, da bi me vsi pustili na miru. Potem pa mi eden od ekipe nakaže, naj ne bom tako resna in naj se nasmehnem. V meni je kar zavrelo. Kislo sem se nasmehnila in zavila z očmi.

Usedla sem se na svoj sedež, prekrižala roke in kot največja upornica nekaj ur sabotirala seminar. Ozrla sem se okoli in se počutila še bolj grozno, ker sem bila v dvorani EDINA, ki nisem bila nasmejana. In to jaz – vaditeljica joge smeha! Kot da mi že vsega ni dovolj, zdaj sem se ubadala še s tem, da sem razočarala samo sebe. In kdo sem jaz, da drugim ‘pametujem,’ da se morajo smejati, če še sama tega ne zmorem?! Grozna sem, grozna. Razmišljala sem že o tem, da bi morala prenehati z vodenjem vadb joge smeha. In tako sem se nekaj ur smilila sama sebi, medtem ko so ostali dejansko delali na sebi.

Naenkrat pa me je zadelo, kot strela z jasnega. Slišala sem glas, ki mi je rekel: ”To se ti je zgodilo zato, da lahko razumeš ljudi, ki jim enostavno ni do smeha. Ki so v tako težkih življenjskih situacijah, da v sebi ne najdejo dovolj moči za življenje, kaj šele smeh. Tvoja naloga je, da jim pomagaš čez to, a najprej jih moraš razumeti.”

Vse mi je bilo jasno, a kljub temu tako zelo težko. Pomislila sem na vse te ljudi, ki so izgubili smeh in ki so ujeti v težkih občutkih, iz katerih ne vidijo izhoda. Pomislila sem na vse tiste, ki se v življenju soočajo z resnično težkimi preizkušnjami. Znašla sem se med njimi, čeprav se moja situacija nikakor ne more primerjati z njihovimi. In če je mene vse to tako vrglo iz tira, da se nisem mogla nasmejati, kako se lahko šele ti ljudje, če imajo 1000x težjo preizkušnjo kot jaz?

Pomislila sem na vse te ljudi, pomislila sem na glavno bistvo joge smeha – naše telo ne loči med iskrenim in igranim smehom, fizični in psihološki učinki so enaki. To je znanstveno dokazano dejstvo, ki ga je omenil tudi Tony. Prvi korak pa je naša ODLOČITEV. Odločitev ZA SMEH. In tako kot se pri jogi smeha odločimo, da se bomo smejali, tako se tudi v življenju odločimo za pozitiven odnos do življenja.

Pomislila sem na vse to in sprejela odločitev tudi sama. Čeprav je bilo zelo težko in mi v tistem trenutku res ni bilo do smeha, sem vstala in zopet začela sodelovati. Na obraz sem si nadela nasmešek (seveda prisiljen) in spremenila svojo držo. Odprla sem svoj prsni koš in noge zakopala trdno v tla. Ko se je v dvorani zavrtela glasba, sem na vso moč poskakovala, plesala in si dala duška. Prisiljen nasmešek se je na mojem obrazu kmalu spremenil v iskrenega.

Takrat sem se resnično zavedla kakšno veliko moč imajo naše misli in kako lahko v trenutku spremenimo našo realnost, če se za to resnično ODLOČIMO. Kako lahko v trenutku ‘pretentamo’ naš um in spremenimo naše počutje že samo s tem, ko se nasmehnemo in spremenimo telesno držo. Vse je le stvar izbire. Lahko bi ostala v tistih občutkih skozi celoten seminar, bila prikrajšana za veliko izkušnjo in sebi in partnerju pokvarila vseh 10 dni potovanja. Namesto tega, pa sem sprejela odločitev, da se iz dane situacije nečesa naučim, grem čez sebe in si dam priložnost, da postanem še boljša oseba.

Vem da je včasih to izredno težko, vendar je življenje prekratko in prelepo, da bi ga zapravljali s slabo voljo, samopomilovanjem in negativnimi mislimi. S to osebno izkušnjo, vam želim sporočiti le to, da se zavedajte, da je odločitev vedno na strani vsakega posameznika. Vsak je svoje sreče kovač. Vsak se sam pri sebi odloči, ali bodo njegove misli negativne ali pozitivne. Mi smo namreč tisti, ki kreiramo svoje življenje. Nihče drug. Česa si zares želimo? Ali želimo življenje samo preživeti, ali ga želimo ŽIVETI? Izbira je naša.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Ni mi do smeha! appeared first on Sijem.si.

Neizrečene besede, neizrečene težave so vsak dan večje breme. Kako povedati, kar nam leži na duši?

Zadnje čase srečujem ogromno ljudi, ki imajo v grlu ”cmok”. Veliko jih ima težave z izražanjem in vsi imajo težave z odnosi. S partnerskimi, prijateljskimi, družinskimi, sosedskimi ali službenimi. Srečujem ljudi, ki mesece, nekateri pa celo leta, v sebi hranijo neizrečene besede. Na svojih ramenih nosijo že zaprašene stare konflikte, ki so se včasih še zdeli nepomembni, sedaj pa so vsak dan težji in težji… Neizrečene besede in nerazrešene težave so vsak dan večje breme in tak človek je z vsakim dnem bližje bolezni. S pretirano in nakopičeno jezo ter zamerami se najraje hrani najbolj pogosta bolezen današnjega časa – rak. Pa je res potrebno da pridemo tako daleč? Kaj ni lažje enostavno povedati kar nam leži na duši?

”Stiska me.” ”Duši me.” ”Ne morem dihati.” ”Vse se mi je nabralo.” ”Grozno obdobje imam,” so stavki, ki jih poslušam. Če se ne izrazimo, če ne upamo povedati kaj si mislimo, če ne izrazimo svoje resnice in če ne znamo reči ‘NE’, se nam vse te stvari le kopičijo in povečujejo. Stiska nas v prsih in nas duši, ko pa se vsega nabere preveč, zbolimo ali pa eksplodiramo in se običajno znesemo nad tistimi, ki nas imajo najraje.

Kje je v resnici težava in kako jo rešiti?

Izhajam iz lastnih izkušenj, ki so me iz tihe in ubogljive miške izoblikovale v samozavestno in odločno žensko. V otroštvu sem imela ogromno težav v odnosih s svojimi vrstniki, predvsem s sošolci. Bila sem tiha, sramežljiva in vsem sem želela le dobro. Ker se nikomur nisem hotela zameriti, mi beseda ‘ne’ nikakor ni šla z jezika. Mnogokrat sem si želela biti močnejša, se znati postaviti zase, a nikoli nisem rekla nič. Vsem se je zdelo, da je vse v redu, jaz pa sem v sebi trpela.

Dušilo me je in jezna sem bila nase, na svojo nemoč. Ker me je vse to tako dušilo, so starši mislili, da imam astmo in me peljali h zdravniku. Seveda ni bila astma. Bile so neizrečene besede. Ko se je zaključila osnovna šola, sem mislila, da je vse to za mano. Da bo v srednji šoli drugače, ker bom spoznala nove ljudi. Vendar lekcija postane še težja, če je predolgo ne osvojiš.

Dobila sem novo sošolko, pri kateri sem spet ‘plesala, tako kot je ona igrala.’ Še vedno nisem rekla nič. Bila sem besedno tako nemočna, da nisem zmogla odsloviti niti agentov pri telefonskih anketah. Raje sem šla čez vse meje pri sebi in se žrtvovala, kot da bi komurkoli rekla ‘ne’. Vse to se je v meni nabiralo do 2. letnika srednje šole. Dolgo sem zdržala, a prišel je dan, ko se je resnično nabralo že toliko, da nisem zmogla več. Same sebe sem imela že dovolj. Dovolj sem imela svoje nemoči, svoje ne-samozavesti. Dovolj sem imela tega, da z menoj vsi delajo kar želijo, jaz pa to dovoljujem. Nisem vedela kako mi bo to uspelo, a vedela sem, da tako ne gre več.

Kako sem pomagala sama sebi?

Začela sem hoditi na dolge sprehode, kjer sem se na glas pogovarjala sama s seboj. Sama sebi sem postala najboljša prijateljica in si na glas povedala vse, kar me je dušilo in česar nisem upala povedati drugim. Če bi me kdo slišal, bi mislil, da se mi je zmešalo, ampak še nikoli prej nisem bila tako ‘pri sebi’ kot takrat.

Vsak dan sproti sem besede, ki sem jih želela izreči drugim, najprej povedala sebi. Na nek način sem sama s seboj vadila izražanje. Sama sebe sem naučila reči ‘ne’. Naučila sem se izraziti svojo resnico, svoje želje. Naučila sem se postaviti meje. Vsak dan sem postajala bolj in bolj samozavestna, moje počutje se je izboljšalo in občutek sem imela, kot da se mi je od srca odvalila ogromna skala. Zadihala sem in šele takrat dojela, da je bilo to tisto, kar me je ves čas dušilo. Vsak dan sem se bolj in bolj spoznavala in se začela imeti rada.

Ko sem se počutila dovolj močno, sem se odločila, da začnem svojo resnico izražati tudi ostalim. Nemočna, tiha miška se je začela spreminjati…in veliko ljudi je bilo presenečenih. Življenje me je še leta in leta preizkušalo in mi na pot postavljalo izzive, v katerih sem ‘požrla’ še kar nekaj cmokov, a je bilo vsakič lažje.

Danes lahko ponosno povem, da sem samozavestna, odločna, vedno povem kar si mislim in kar me moti, znam postaviti meje in izraziti svoje želje. Ni mi več težko reči ‘ne’ in v sebi ne zadržujem niti ene neizrečene besede. Vse rešujem sproti, ne živim v preteklosti in ničesar ne obžalujem. In veste kaj? Ljudje so me začeli spoštovati. Ker sem se začela spoštovati sama.

Imam se dovolj rada, da sebe postavim na prvo mesto. Če mi nekaj ne ustreza, ne grem preko sebe, samo zato, da bi ustregla drugim. Zdaj vem, da če nekaj ni zame, lahko rečem ‘ne’ in s tem nikogar ne prizadenem.

Ko sem se začela imeti rada, so me začeli imeti radi tudi drugi.
Ko sem se začela spoštovati, so me začeli spoštovati tudi drugi.
Ko sem začela izražati svojo resnico, sem spoznala ljudi, ki to cenijo.
Ko sem se spremenila jaz, se je spremenil svet okoli mene.

Zberite moč v sebi in se začnite spoštovati. Začnite se imeti resnično radi in postanite svoj najboljši prijatelj. Začnite ceniti svoje dosežke in se naučite pohvaliti sebe. Bodite ponosni sami nase in tako postopoma zgradite večjo samozavest. Spoznajte svoje vrednote, spoznajte kaj vam je pomembno in to upoštevajte. Ne delujte proti sebi in ne dovolite drugim, da prestopijo vaše meje. Zapomnite si, da biti odločen ne pomeni biti nesramen, pomeni le, da jasno stojite za svojimi stališči in da veste kaj hočete. In če kdo od vas zahteva uslugo, za katero bi morali iti preko sebe, se morate dovolj ceniti, da jo zavrnete.

Življenje je prekratko in nikoli ne moremo biti stoodstotno prepričani, da bomo dočakali jutrišnji dan. Zato je potrebno vsak trenutek, ki ga imamo, živeti v polnosti, ne v obžalovanju.

Vsi ki v sebi gojite stare zamere ali pa nerešene spore, je točno ta trenutek pravi, da jih začnete razreševati. Ni pomembno kdo je začel prepir in za kaj je šlo. Prevzemite pobudo in se iskreno pogovorite z osebo. Odpustite in se opravičite. Bodite ljubezen. Bodite Luč. V prvi vrsti naredite to zase. Če bo odziv z druge strani pozitiven, odlično. Če ne bo, se ne krivite. Bodite ponosni, da ste naredili prvi korak, a vedite, da ima vsak človek svojo pot, ki jo mora prehoditi. Če vas zavrne ali ne sprejme, je to njegova odgovornost, ne vaša. Važno je, da odpustite in spustite. Zaradi sebe.

Bodite zgled. In bodite najprej vi takšni, kakršni želite, da so drugi.

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Izrazi se v vseh svojih barvah appeared first on Sijem.si.

Vsi vemo, da naša čustva močno vplivajo na naše razpoloženje. Vemo tudi to, da pozitivna čustva spodbujajo našo pozitivno naravnanost v življenju. Malokdo pa se zaveda, da čustva močno vplivajo tudi na notranje organe.

Zahodna medicina šele sedaj priznava to, kar tradicionalna kitajska medicina ve že tisočletja. Ko nas nekaj ali nekdo ujezi, običajno rečemo: ”Kako mi greš na jetra!” Ne zavedamo pa se, da to niso le besede, temveč gre vsa nakopičena jeza zares v naša jetra. V ljudeh se prepleta več različnih čustev. Včasih čutimo jezo, žalost, spet drugič veselje, srečo, radost in vse to je popolnoma normalno.

Nekateri ‘duhovni’ učitelji napačno učijo, da se je treba vseh negativnih čustev znebiti, ter da je potrebno razmišljati le pozitivno. To je nemogoče in celo škodljivo, ker na tak način negativna čustva le potlačimo. Kitajska medicina pravi, da je potrebno poskrbeti le za to, da so naša čustva v ravnovesju. Težava nastane takrat, ko je negativnih čustev preveč. Takrat se poruši ravnovesje, to pa postopoma privede do različnih bolezni. Zavedati se moramo, da naši organi shranjujejo naša čustva in da je vsak organ zadolžen za določena čustva. Če želimo biti zdravi, namenimo svojo pozornost tudi našim notranjim organom, ki vsak dan delujejo v naše dobro po svojih najboljših močeh.

Obstaja enostavna a zelo učinkovita tehnika, s katero si lahko pomagamo, da iz naših organov odstranimo prekomerna škodljiva čustva, ki so se nakopičila v njih. To so specifični zvoki za specifična zdravljenja. Stari modreci so trdili, da lahko ta tehnika premaga vsako težavo in bolezen. Zdravilni zvoki preobražajo prekomerna negativna čustva, sproščajo telo, razstrupljajo in prečiščujejo notranje organe in izboljšujejo imunski sistem. Fizično zdravljenje se začne, ko prečistimo čustveno nesnago.

Vsi vemo, da zemlja rabi organske odpadke, da jih kompostira in jih uporabi za svojo rast. Ne vemo pa, da zemlja potrebuje tudi naše ‘čustvene odpadke’. Kadar občutimo jezo, žalost, zamero itd. ne pošiljajmo teh občutkov v Vesolje, ker tam nimajo kaj početi z njimi. Te občutke raje vizualizirajmo v zemljo. Medtem ko te sive negativne občutke pošiljamo v zemljo, pa hkrati za vsak organ posebej izvedemo zdravilni zvok. Za izvajanje te tehnike in za lažjo vizualizacijo je zelo pomembno, da vemo, kako izgledajo notranji organi.

Ko izdihnemo vse škodljive občutke iz naših organov, pa jih napolnimo z energijo notranjega smehljaja. Smehljaj, ki ga pošljemo našim organom ima nanje zelo blagodejen učinek in jih napolni s toplino, mirom in ljubeznijo. Organi postanejo mehkejši, bolje opravljajo svoje delo, to pa vpliva tudi na naše počutje. Stari kitajski mojstri so verjeli, da trajni notranji smehljaj – smehljaj samemu sebi, zagotavlja srečo, zdravje in dolgo življenje.

PLJUČA
Škodljiva čustva, ki se nabirajo v naših pljučih so: tesnoba, raztresenost, depresija, žalost. Ko začutimo, da katerokoli čustvo prevladuje in da ga je preveč, vizualiziramo te občutke v zemljo. Med izdihom rečemo SSSSS. To lahko ponovimo tolikokrat kot začutimo, da potrebujemo. Ko končamo, pljuča napolnimo s smehljajem in vizualiziramo belo barvo, ki polni naša pljuča. Vanje vdihnemo pozitivne občutke: pogum, pravičnost, odpuščanje.

LEDVICE
Škodljivi občutki, ki se nabirajo v naših ledvicah so: strah, stres, anksioznost, fobije, paranoja. Ko začutimo, da katerikoli občutek prevladuje ali ga je preveč, vizualiziramo te občutke v zemljo. Med izdihom rečemo FUUUU (kot bi upihnili svečo). Ko končamo, ledvica napolnimo s smehljajem in vizualiziramo temno modro barvo, ki polni naša ledvica. Vanje vdihnemo občutke miru in nežnosti.

JETRA
Škodljivi občutki, ki se nabirajo v naših jetrih so: jeza, ljubosumje, razočaranje, krivda, zamere, nervoznost, agresija, impulzivnost. Ko začutimo, da katerikoli občutek prevladuje ali ga je preveč, vizualiziramo te občutke v zemljo; med izdihom rečemo ŠŠŠŠŠ. Ko končamo, jetra napolnimo s smehljajem in vizualiziramo zeleno barvo, ki polni naša jetra. Vanje vdihujemo prijaznost.

SRCE
Občutki, ki škodujejo srcu so: nepotrpežljivost, sovraštvo, aroganca, vznemirjenost. Ko začutimo, da katerikoli občutek prevladuje ali ga je preveč, vizualiziramo te občutke v zemljo; med izdihom rečemo HOOOO. Ko končamo, srce napolnimo s smehljajem in vizualiziramo rdečo barvo, ki polni naše srce. Vanj vdihnemo občutke ljubezni, radosti, samospoštovanja.

VRANICA
Škodljivi občutki, ki se nabirajo v naši vranici so: skrbi, vznemirjenost, nezaupanje, samopomilovanje, razglabljanje. Ko začutimo, da katerikoli občutek prevladuje ali ga je preveč, vizualiziramo te občutke v zemljo; med izdihom rečemo HUUUU. Ko končamo, vranico napolnimo s smehljajem in vizualiziramo rumeno barvo, ki polni našo vranico. Vanjo vdihnemo občutke stabilnosti, iskrenosti, sreče (naša vranica odlično deluje takrat, kadar smo srečni).

*Vsak posamezni zvok lahko ponovimo tolikokrat kot začutimo, da ga potrebujemo. Vsak zvok lahko izvajamo posamično, (če npr. čutimo jezo, lahko naredimo zvok le za jetra) ali pa vse skupaj. Če se odločimo za izvedbo vseh petih zvokov, upoštevajmo zgornji vrstni red.

»Bodite prijazni do sebe in svojega telesa. Poskrbite, da bo vaše telo, um in duh vedno v ravnovesju. In naj bodo vaši ustni kotički večino dneva usmerjeni navzgor!«

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik.

Objavljeno v spletni reviji Preventiva

Vir slike: www.preventivarevija.si

The post Zdravilni zvoki za zdrave notranje organe appeared first on Sijem.si.

The post Zakaj manifestacija včasih ne deluje? appeared first on Sijem.si.