Včeraj je bil zame en tak 'vdih, izdih' dan.

Začelo se je s printanjem skript za današnjo delavnico Korekcije vida, ko se printer ni odločil ali bi sprintal 1 list, pa potem malo nehal, pa potem sprintal samo pol strani...

Vdih, izdih.

Trajalo je ene 3 ure, da sem uspela sprintati teh par skript. Okej.

Vmes dobim še en zelo neprijeten klic, vsebine ne morem razkriti, lahko pa povem, da me je spravil v precej slabo voljo.

Vdih, izdih.

Pridem domov, mi Igor pove, da je na tleh, na hodniku, v bloku našel 50€. Obilje, mi reče ves srečen!

Ja, lepo, ampak dajmo bit pošteni. Napišem listek, da smo našli denar in naj se tisti, ki ga je izgubil javi.

Potem izvem, da se je oseba našla, ni pa izkazala neke hude hvaležnosti. Saj ne da bi karkoli pričakovala, ampak vseeno, ljudje, a lahko vzpostavljamo malo lepše odnose?

Vdih, izdih.

Nič, odpravim se na jogo in na poti do tja, me na zebri skoraj zbije avto. Se ustavim, on zabremza. Spusti šipo in namesto da bi slišala kako opravičilo, me tip nadere, da sem kriva jaz.

Vdih, izdih.

Za trenutek si mislim, pa daj Vesolje no, kaj pa tista, 'dobro se z dobrim vrača', pa to? Vrnem najden denar, potem me pa skoraj zbije avto?? Resno?

Ko pridem na jogo, ugotovim, da sem pozabila joga blazino, ampak nič hudega, saj so dodatne v prostoru.

Umirim se. Prediham. Ne sprašujem, zakaj se mi vse to danes dogaja, ker ZAKAJ te nikoli ne popelje do jasnosti, ampak te le še bolj cikla.

Spomnim se na vsa zlata orodja, ki se jih naučimo na Access bars delavnici, jih uporabim in vprašam: "Kaj je prav v zvezi z vsem tem, pa tega ne vidim/dojamem?"

V trenutku prejmem jasnost in oblije me hvaležnost.

Hvaležnost, da so mi vse te situacije pokazale kdo sem.

Hvaležnost, da sem znala ohraniti mirnost v sebi.

Hvaležnost, da sem bila potrpežljiva. Mirna. Prijazna.

Hvaležnost, da sem poštena in da še vedno verjamem, da obstaja tudi dobro na tem svetu, da v ljudeh iščem dobro, čeprav se to včasih kaže drugače kot bi pričakovala, a vseeno, ne izgubim vere v človeštvo, v odnose.

Hvaležnost, da še verjamem v boljši svet.

Hvaležnost za svoje reakcije in svoje poglede na ljudi, situacije.

Pomirim se in si rečem, uau, pa jaz sem dejansko okej z vsem tem. Okej sem sama s sabo, sprintano imam vse, čeprav je trajalo malce dlje.

Sem živa, zdrava, Vesolje me je obvarovalo, pred nesrečo. Zaupam, da mi Univerzum vedno krije hrbet in da se bo vse zgodilo v moje najvišje dobro. Tudi kar se tiče tistega klica. Vse je v redu.

Na reakcije drugih ljudi nimam vpliva. Lahko pa vplivam na svoje. In jaz sem danes okej z njimi.

💜

Usedem se na blazino in doživim svojo najverjetneje najbolj prijetno prakso joge v vseh 12 letih, odkar jo obiskujem.

Moja draga učiteljica joge Bojanca, me povabi v vdih, izdih. Pove, da ti izdih da razumevanje. Me popelje v trenutek tukaj in zdaj in reče naj se sprostimo v vse kar je.

Skozi celotno prakso smo izdihovali z nežnim vibriranjem zvoka čebel.

To me je še bolj umirilo, postavilo v center, me sprostilo v vse, kar je.

Z nasmeškom in hvaležnostjo, sem se mirno odpeljala domov. Lahkotna. Radostna. Mirna.

In začutila, da tole podelim s teboj.

Morda ti koristi in moraš ravno ta trenutek to prebrati.

Vesela bom, če bo imel ta zapis nek namen.

Želim ti miren solsticij in čudovit vstop v novo, poletno obdobje.

Monika