"Včeraj sem pisala o občutku, ki se je v meni prebudil na zmenku, ki sem ga imela s seboj. O občutku zavedanja samote, individualnosti in naši primarni človeški potrebi po združitvi.
Po odnosih.
V tem obdobju so odnosi tisti, o katerih ogromno razmišljam.
Včasih se mi zdijo tako preprosti, drugič tako zapleteni.
Včasih je z nekom tako lahkotno, komunikacija teče brez besed, z nekom drugim pa se zdi, kot da govorita dva različna jezika. Ali to pomeni, da smo z nekaterimi bolj kompatibilni, z drugimi manj? In kaj vse vpliva na to? Kaj povzroči, da se dva na začetku razumeta brez besed in čez čas tega ne znata več?
Zakaj ljubezen, če je tako močna, ni dovolj? Če je resnična, zakaj tako boli?
Kaj je tisto, kar se prebudi v meni, da mislim, da se moram zanjo boriti do konca in še čez?
Ko vse postane tako težko, je to res ljubezen?
Do kdaj je še vredno vztrajati?
Tisoč in eno vprašanje se mi o odnosih pojavlja, a nekaj po vseh mojih dosedanjih razhodih vem.
Vem, da so nam vsi odnosi dani za določen čas.
Nekateri trajajo do konca našega življenja, nekateri nekaj let, nekateri morda le en dan.
A vsaka oseba v naše življenje pride z namenom ..."
Beri dalje na blogu, kjer te dni vsak dan delim svoja doživljanja ...
Monika
