V današnjem zapisu s teboj delim še eno moje zanimivo spoznanje, občutek, ki ga nikoli doslej še nisem začutila.
"Ko sem razmišljala, česa si v življenju želim več, kaj vse si želim doživeti, so preprosti izleti v naravo tisti, ki so na vrhu mojega seznama. Obožujem naravo, drevesa, gozdove, ampak voda je tista, brez katere si ne predstavljam življenja.
Morje, jezera, reke, slapovi … to me čisti in napolni. Res je, da sem zračno znamenje, vseeno pa sem še vedno vodnarka. :)
In čeprav mi je tisto Tivolsko drevo o katerem sem pisala v včerajšnjem zapisu dalo veliko energije, sem že močno pogrešala stik z vodo. Po vsem tem mojem očiščevalnem obdobju, ki je trajalo že skoraj dva meseca, sem v sebi začutila močno potrebo po tem, da me voda očisti vsega.
Jezera so bila tista, ki so me tokrat močno klicala.
Naredila sem si seznam jezer, v katerih se lahko okopam in jih v bodoče želim obiskati.
Na prijeten avgustovski sončen dan, sem tako samo sebe peljala na zmenek. Usedla sem se na vlak in se namenila na Kočevsko jezero.
(Vožnja z vlakom je mimogrede zame čista meditacija. Tišina vagona, šum kolesja ob stiku s tiri in opazovanje pokrajine skozi okno ki drvi mimo, me vedno postavi v trenutek tukaj in zdaj. Takrat sem res v čisti prisotnosti trenutka.)
Čas je bil za izstop in v Kočevju sem se najprej peljala na kosilo. Natakarica mi prinese dva menija, čeprav sem bila sama ..."
Beri dalje na blogu, kjer te dni vsak dan delim svoja doživljanja ...
Monika
