Če si prebral/a moj zadnji članek o Levjih vratih, potem veš, da je današnji dan poseben. Zame mnogo bolj kot 8.8.
V članku sem zapisala, da se je resnična astronomska poravnava Siriusa s Soncem zgodila v začetku julija.
To pomeni, da sta bila poravnana, vendar je takrat Sirius lociran za Soncem, zato je za nas zaradi sončeve svetlobe neviden.
Gre za obdobje tihosti, skritosti, nevidnosti.
Čas, ki ga seme potrebuje v temi, v zemlji, preden vzklije in se prikaže na svetlo.
Tu sem bila v vsem tem času tudi sama.
V obdobju tihosti, skritosti, nevidnosti.
V svoji notranji tišini, hibernaciji.
Kot Sirius, sem ta čas potrebovala zase, za umik vase, za introspekcijo.
In danes, po večtedenski nevidnosti, je Sirius zgodaj zjutraj vzšel tik pred soncem in tako postal viden. Z njim sem vstala tudi jaz in čeprav ga iz Ljubljanskega balkona na nebu nisem videla, sem ga začutila in pozdravila v srcu ...
Beri dalje na blogu, kjer bom v naslednjih 9 dneh delila svoja doživljanja ...
Monika
